Matjaž Pograjc

Življenjepis

Narisan. Spredi, zadi, nobody. Matjaž Pograjc, rojen 1.marca v Ljubljani leta 1967, se odloči da bo shodil pri devetih mesecih in bral pri petih letih. Ko ga oče grafik in mati administrativna delavka s šestimi leti pošljeta v prvi razred osnovne šole še vedno ne zna brati, se pa njegovo otroštvo že končuje. Razbite črepinje pred skoraj porušeno domačo hišo, počena kanalizacija s podganami in stalni družinski prepiri so krasen začetek njegovega stoičnega molčanja. Začne brati. Veliko. Dobi očala. Postane predsednik razreda, potem šole, kar pa mu ne prinese večje popularnosti. Ko mu je 12 let, po izgubljeni tekmi obleži na tleh ovenelega igrišča. Zaprtih oči zagleda Franza Beckenbauerja, ki mu pove, da je v telesu otroka postal odrasel mož. Vrne se domov. Piko Nogavičko vrže v koš, frnikole pa podari sosedi. Ve, da se je odločil za pot brez staršev, punce še nima, prijateljev bolj malo.Vkrca se na prvi vlak, da bi šel za oblaki, o katerih je pravil Camusov Tujec. Na vlaku izve za smrt predsednika Tita. Joka, ker jokajo tudi policaji, ki ga ponoči privedejo domov.

S petnajstimi leti se vpiše na računalniško gimnazijo, igra prvo tekmo za slovensko nogometno reprezentanco, dobi prvi honorar za objavljene pesmi v Mentorju in Mladini in s svojim prijateljem Mitjo Vrhovnikom - Smrekarjem napiše računalniški program za simulacijo klavirja. Ko svojemu profesorju zaigrata prepovedano pesem Lili Marlen in ju zaradi tega ne vržejo iz šole, se opogumljen odloči, da bo napisal svojo prvo dramo “Sonce zame ne sije”. Drama nikoli ne ugleda dneva uprizoritve, ker profesorica slovenščine meni, da je pisanje za šolsko proslavo nerazumljivo in politično nesprejemljivo. V odgovor ji ponudi prvo številko časopisa “Jutri gremo v napad al’ pa ne!”, ki je hipno razgrabljena, tako da si iz izkupička od prodaje lahko kupi prvo knjigo Charlesa Bukowskega. Zaradi prve ljubezni pusti nogomet, kupuje zaročni prstan in že izbira pohištvo. Življenje se zanj skoraj že končuje. Odide v vojsko, se prvič napije, pokadi prvo cigareto in spozna, da je vsaka generacija zaradi nečesa izgubljena. Zdi se, da bo znal ravnati z življenjem. Ko se vrne nazaj domov, s petimi vrečkami njenih ljubezenskih pisem, in potrka na vrata hiše, v kateri bosta živela dolgo in srečno življenje, je že prepozno za začetek. V ozadju ljubljanski zvonovi tolčejo ob nebo, ko jo najde v objemu svojega najboljšega prijatelja. Pisma zažge in se odloči, da ne bo nikoli več pisal pesmi, ker so besede ničvredne in jezik lažniv.

Vpiše se na Fakulteto za računalništvo. Beži od besed, zato se ukvarja s številkami. Preneha brati literaturo in se utaplja v strokovnosti. Se spet zaljubi. V obraz s televizije. Ko obraz dobi telo, je navdušen, spet pesni: “Samo par čevljev je, eden z leve in eden z desne, par tvojih čevljev je.” Naredi svojo prvo predstavo z gimnazijci poljanske srednje šole. O četverici, ki jih vtakne v javno stranišče, da povejo zgodbe o abortusu, samoti, samomoru in hribih, belih kakor sloni. V roke jim potisne knjige, da oropajo avtobus mestnega prometa. “Knjiga je orožje, vzemi jo v roke.” Reče Brecht. Z oropanim denarjem si kupijo lažne brke, napihnjen trebuh, lasuljo in karto za odraslost. Kronika mladosti, ki je ni več.

Vpiše se še na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, smer: gledališki režiser. Za njim je nič, drugo je še nepopisano, nedolžno. Hoče postati režiser, ki to noče biti. Zdi se mu, da je bolj pesnik, pesnik, ki ne blebeta, ker udarja s tišino, in tedaj pravi o sebi: “Človek dela predstavo za svoje sosede ali za Boga. Sartre je pisal knjige za Boga, da bi rešil sosede. Sam vem, da bom rešil najprej sebe in svojo novo družino.” Družini da ime Betontanc. Z njo leta 1990 naredi prvo predstavo. O generaciji, ki živi po kleteh in prezira igralce stare šole. Sami sebe imajo za “Pesnike brez žepov” in takšen je naslov predstave, ki napade ljubljansko srenjo, ki še vedno umira za osemdesetimi. Srečen je, ker je končno našel prijatelje.

Z Betontancem obišče prve evropske gledališke festivale in spozna, da je berlinski zid sicer res padel, da pa bo težje zrušiti zidove v glavah ljudi. Zato leta 1992 zgradi svojega v predstavi “Za vsako besedo cekin”. Takšnega majhnega. Da bo na majhnem pokazal, kako zrušiti velikega. Za predstavo dobi Grand prix v Parizu in šele kasneje dve nacionalni nagradi Slovenije, Župančičevo in Prešernovega sklada. Skoraj prepričan je v svojo pot. Cilja noče poznati. Leta 1994 se zaposli v Slovenskem Mladinskem Gledališču. Zrežira Koltesov bestseller o serijskem morilcu z imenom Roberto Zucco. Kritika v Sloveniji ga raztrga. V Južni Ameriki ga obožujejo. V Nemčiji je wunderkind. Po petih letih grizenja in rokoborb v blatu pride na filmska platna film Ekspress, ekspress za katerega je pisal scenarij, režija: Igor Šterk. Končno ni več ne mlad in ne več perpektiven. Star ali samo novo tisočletje?

Nepomembno: predstave odigrane v 300 mestih, 40 državah, na petih kontinentih. Nagrade skoraj povsod. Pomembno: ŽENA IN DVA OTROKA! PES. DOM. AVTO IN GUMIJAST ČOLN.

Leta, ki sledijo, bodo našla mesto v kakšni drugi knjigi. Ta je že dovolj debela, da je postala dolgočasna. Basta.

spisal Matjaž Pograjc, objavljeno na blogu Življenje je najboljše maščevanje

na vrh

Režije

• 2007
• 2006 Fabio Rubiano O. Kitov trebuh, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
• 2005 Tena Štivičić Fragile!, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
• 2004 Lulubaj, Slovensko mladinsko gledališče
• 2004 Alan Alexander Milne/Blažka Müller Pograjc Medved Pu, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 2004 Daša Doberšek, Branko Jordan in Nataša Matjašec Lulubaj, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
• 2003 Play It Again, Caligula, Slovensko mladinsko gledališče
• 2002 Preganjanje in umor Jean-Paula Marata', Slovensko mladinsko gledališče
• 2002 Soba srečanj, Slovensko mladinsko gledališče
• 2001 Peter Pan ali deček, ki ni hotel odrasti, Slovensko mladinsko gledališče
• 2000 Hiša Bernarde Albe, Slovensko mladinsko gledališče
• 1999 Kdo se boji Tennesseeja Williamsa?, Slovensko mladinsko gledališče
• 1997 Tirza, Slovensko mladinsko gledališče
• 1996 Mesto, kjer nisem bil, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
• 1995 Andrej Rozman Arabella. Kavarniški muzikal., Cafe teater Ljubljana
• 1995 Butterendfly, Slovensko mladinsko gledališče
• 1994, Roberto Zucco, Slovensko mladinsko gledališče

na vrh

Projekti skupine Betontanc

• 2006 Show your face!, Betontanc & Umka.LV in Zavod Bunker
• 2004 Everybody for Berlusconi, Betontanc & Jonghollandia in Zavod Bunker
• 2004 Wrestling Dostoievsky, Betontanc & Schauspielhaus Dunaj in Zavod Bunker

na vrh

Nagrade

• 2006 Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti (T. Štivičić Fragile!, Slovensko mladinsko gledališče)

na vrh

Viri in literatura

• Matjažev blog
• Slovensko mladinsko gledališče

Galerija

Matjaž

• 

  Butterenfly vaja, foto Luca Jennepin

• 

  Matjaž Pograjc, foto Dejan Habicht

• 

  Matjaž Pograjc, foto Dejan Habicht

• 

  Matjaž Pograjc, foto Dejan Habicht

na vrh

Utrinki s predstav

• Mesto.jpg

  Mesto, kjer nisem bil

• 

  Kdo se boji Tennesseeja Williamsa?

• 

  Kdo se boji Tennesseeja Williamsa?

• 

  Kdo se boji Tennesseeja Williamsa?

na vrh