Medeja

Avtor drame: Dane Zajc

Leto nastanka: 1988

Krstna uprizoritev: 1988, r. Franci Križaj, SLG Celje

Dramske osebe: 8 moških vlog, 5 ženskih

Žanr in struktura

Z Medejo je Dane Zajc izbral nov dramski žanr, pri katerem si je kot idejno podlago izbral starogrški mit. Izhajal je iz Evripidove Medeje, vendar si je pustil veliko prostora za svojo interpretacijo – tako vsebine kot tudi forme teksta. Uvedel je nove osebe (ki so pri Evripidu morda le omenjene ali nakazane), obenem poosebil zbor, dodal nove dogajalne prostore in časovne preskoke. Cikličnost dramskega besedila je ena najbolj prepoznavnih lastnosti - kar že na samem začetku dramo označi kot besedilo brezizhodnosti, »vračanja brez vrnitve« oziroma neskončnega konca. Mitska zgodba poteka v obliki krožnice in ne linearno.

Med Zajčevimi dramami velja Medeja za najbolj »dramsko«. V primerjavi z ostalimi njegovimi dramami ima razmeroma pregleden okvir dogajanja, konkretne osebe, prostor in čas. Jezik pa je seveda tudi tu tipično »zajčevski«: opisuje jasno in brutalno, a z močnim lirizmom jezika.

Motiv smrti v Medeji je, kot že omenjeno, za čas nastanka na novo opredeljen. V primerjavi s tistimi, ki v sami drami umrejo, je smrt označena kot neke vrste odrešitev. Medeja in Jazon, s tem ko ne umreta (v hotenem ali pričakovanem času), postaneta žrtvi mučne naveličanosti, praznine, neznosne zdolgočasenosti in ujetosti v brezčasnost.

V Medeji se Zajc prikrito nekajkrat dotakne tudi krščanske ideologije oziroma se jo prefinjeno literarno negira. Moči Boga pri Zajcu namreč ni. Pekla antični svet še ni poznal, zato ga je Zajc vstavil v samo notranjost protagonistov. S tem pa jim naložil tudi vest, kot tipično učinkovito sredstvo za preganjanje vernikov. Jazon in Medeja – kot dva največja »zločinca« v drami – nista vredna smrti. Smrt bi bila rešitev, pobeg iz tega sveta, a tega si nihče od njiju ne zasluži. Zato sta prisiljena ostati tu, kjer sta udejanjala svoje hudodelstva in zlonamernost ter s tem soočiti.

Dvoreznost motiva maščevanja se najbolj izpostavi pri primerjavi med Kreontom in Akasatom. Pravi zagovarja in verjame, da je »maščevanje prepuščeno bogovom«, drugi pa je prepričan, da »maščevanje izpolni meč, ki ga sune človeška roka.« V besedilu pa je kar nekaj predelanih »zakodiranih« namigov na krščansko idelogijo. Najbolj izstopata podoba »svete družine«, ki jo Zajc prenese na Medejo in Jazona z otroki, ki skupaj kot begunci na Korintu iščejo zatočišče, drugi pa je ritualni proces začaranega pomlajevanja Peliasa kot aluzija na križanje in ponovno vstajenje

Evripid : Zajc

Evripid svojo zgodbo, ko se Jazon odloči, da bo zapustil Medejo in se poročil z Glavko. Prejšnje dogajanje je opisal že v drami Peliade. Zajc seže dlje nazaj in začne svojo zgodbo s prihodom Jazona, ki prinaša kralju Peliasu zlato runo.

1. in 2. dejanje sta torej samosvoja Zajčeva interpretacija, 3. dejanje pa je nekakšna »prepesnitev« Evripida.

1. Hči in 2. Hči (peliadi) v Zajčevi Medeji nadomeščata zbor, hkrati pa sta pomemben faktor pri dojemanju cikličnosti samega dogajanja. Njuna predigra z Jazonom, se na svojstven način ponovi še enkrat na samem koncu in s tem nakaže začaran krog in brezizhodnost iz trpljenja.

Povsem nov lik je tudi čarovnica Kirka, ki je tako sorodno kot v drži svojega poslanstva povezana z Medejo; večino časa se ji tudi (ne)odkrito posmehuje in jo pomiluje (Medejo). Njena pojava je tudi eden od razlogov, da se v Zajčevi drami pojavljajo hipni prostorski preskoki Medeje in Jazona. Iz Kirkinega otoka/dvora v neslednjem prizoru v Korintu in takoj nazaj.

Zajc skozi materialne vsebinske spremembe vnaša nove avtorske/sodobne ideje. Nekateri najbolj ključni in razvpiti prizori so spuščeni ali pa predelani. Z novo interpretacijo izstopata predvsem:

• Tretjeosebna pripoved detomora, ki ga posreduje Medeja sama (pri Evripidu poroča Sel). Zajčev motiv subjektivite, potujitev. Obenem pa prav s to »pripovedno distanco« poskrbi še za večji uvid in ponotranjenje dejanja. Daje občutek dokončnosti, nepreklicnosti, silovitosti.

• Nadvse nazoren in podroben Glavkin (ter Kreontov) umor. Na tej točki otroka izgubita nekdanjo vlogo – s prinašanjem zastrupljenega diadema – saj ga Medeja prinese osebno in se neposredno sooči s svojo mlajšo tekmico.

Stopata si torej nasproti arhaičnost in sodobnost. Če je nekoč (v antiki) veljala prisega/beseda, potem so jo danes nadomestili pravo in predpisi. In če so nekoč ljudi usmerjali bogovi, potem jih danes zakoni in navade.

Znotraj tega pa gre še za eno nekompatibilnostjo, in sicer med »arhaičnostjo« in »helenskostjo«. Medeja je primer arhaičnega, barbarskega; vodijo jo nagoni, strasti, nepremišljenost. Jazon pa ima helensko (grško) zavest; je razumen, premišljen, preudaren.

Medeja želi biti podrejena, želi biti sužnja Jazonu, ki živi na tujem za tuje namene. Svojo nadmoč uporablja le toliko, da z njo ustreže Jazonu. Kljub temu, da ve, da jo bo zapustil, se ne more odtrgati od svoje čutne predanosti, zato postane žrtev usode in neke višje, božje sile, ki ji ne more oporekati. Pride v spor sama s seboj; s tem, kar ve in s tem, kar dejansko počne.

Tragični torej niso samo fizični konflikti med njima, ampak neizogibno dejstvo, da se ne moreta (spo)razumeti, vzpostaviti dolgotrajnega in produktivnega odnosa. Njuno razmerje je polno silovitih čustev, a kratkotrajno. Kar je končni produkt poznanstva, ima grenek priokus gnusa, niča.

Dva osrednja maščevalca sta Medeja in Akast. Ona se maščuje zaradi izdaje ljubezni, on zaradi politično-zakonskih spornosti in izdaj. Akastovo maščevanje poteka »korektno«, razumno, logično, z mečem – skratka »civilizirano« in po zakonih, zato podpira celotna Grčija. Medeja ubira drugačne poti: za sredstvo maščevanja vzame svojo zmožnost čaranja, ki je konec koncev močnejše od »civilizacije«. Vsi so zločinci, egocentrizem, koristoljubni, oportunizem – a Zajčev jezik jih prikaže kot suveren v svojem zlu, zlo izničuje zlobnega.

Vsebinska in idejna razčlenitev po dejanjih

VSEBINSKO:

Predigra: Ima eno samo središčno točko – Jazonov prihod, ki ga opazujeta Peliasovi hčeri, že od samega začetka omamljeni od njegove podobe/telesa.

Prvo dejanje: Nepričakovan Jazonov prihod na dvor, ki znervira kralja Peliasa. Pelias si ponovno želi biti mladosten, zato podleže usodni ukani Medeje, da ga bo pomladila. Smrt Peliasa. Obe hčerki zaradi tega zblaznita. Vrnitev Akasta - ki je potem, ko izve za umor - odločen, da se maščuje.

Drugo dejanje: Dogajanje se preseli na Kirkin dvor, kamor se zatečeta begunca Medeja in Jazon in kjer ju čarovnica očisti »zločinov za nazaj in za naprej«. Akast pobegla zasleduje, a Kirka mu ne dopusti kakršnega koli postopka maščevanja. Začnejo se konkretni pregoni: na otok prispejo mornarji, ki hočejo odvesti Medejo. V zaščito ju Kirka poroči, a se zaveda, da je njuna prihodnost pogubna. V tem dejanju se začenjajo pojavljati časovni preskoki; znajdemo se v prihodnosti, kjer je že prišlo do močnih trenj med Medejo in Jazonom in njegovo čustveno hladnostjo do nje. Prisotne so tudi kratke slutnje, vizije Glavke, ki namigujejo na turbulentno nadaljevanje. Jazon vse se vse bolj odtujuje od Medeje, Medeja pa vse bolj toni v osamo in obup.

Tretje dejanje: Tretje dejanje je že v znamenju Jazonove sveže zaljubljenosti (do Glavke). Kreont želi, da se poročita, a obenem želi, da se Medejo izžene. Medeja je žrtev dveh udarcev. Ker želi nadzirati usodo in iti »na vse ali nič«, si spletkarko pribori še nekaj časa in odloči se za posreden umor Glavke. Da bi Jazona še dodatno prizadela, ubije njuna otroka in s tem zaustavi nadaljevanje rodu. Jazonu ne ostane nič več, prav tako je docela »izgubljena« tudi Medeja. Konec je nadvse tesnoben, ne prinaša rešitve, ampak samo večno vrtinčenje v lastnih mislih, biti, zlonamernostih in brezupu.

IDEJNO:

Prvo dejanje: rušenje pravil, revolucionarnost, presenečenje Že tako nepričakovan prihod Jazona in Medeje v Jolk, vznemiri prebivalce še Medejino nenadno rušenje »grškega, polisnega« ravnovesja. S svojimi čarovniškimi prijemi (umorom Peliasa) zamaje prej stanovitna tla Jolka in v mesto vnese dvom, strah in sumničenje. Torej že samo izhodišče zgodbe postreže z »revolucionarnim« začetkom: umor (Pelias), blaznost (obeh Hčera), vizije prihodnosti (Medeja), nenadna možnost nove oblasti (Jazon), grožnje, preganjanje (Akast).

Drugo dejanje: časovno/prostorsko izjemno dinamično, začetek Medejine pogube, odpiranje množičnih zaslepljenosti Prostorsko je v znamenju hipnih preskokov iz Kirkinega otoka v Korint. Prvi prizori se dogajajo pri Kirki, ki ob Jazonu spozna, kako zelo nesmiseln in tuj ji je njegov način »grškega« življenja. Začnejo se kazati smernice po stremenju Medeje in Jazona.

Jazon - osebna dopolnitev, zadoščenje vidi v vladanju Medeja - išče svojo drugo polovico v Jazonu, njegovem telesu, varnosti (OBA se slepita.)

Kirka (ki pooseblja splošno nadmoč čarovništvo in pa tudi zavezništvo) ju, kljub vsemu in zato da bi ju zaščitila, poroči. Prav zaradi njunih nepremostljivih nasprotij to izvede na način, da sta obrnjena drug k drugemu s hrbtoma.

Akast (kot pojasnjevalna in tranzitna figura, ki uletava in moti dogajanje na otoku) tukaj deluje kot povezovalni člen med jolkoško zgodbo in dogajanjem v Korintu. Zajc ga izkoristi kot vidno figuro, tudi dogajanje ostaja linearno. Prav s tem povzroči nelogičnost, ki pa je značilna za grški mit.

Tretje dejanje: dokončna razočaranja, spreobrnitve, smrti, pojenjanje fizičnih in psihičnih moči akterejev, dejanje dogajalnih in idejnih vrhuncev.

… je torej povzeto po Evripidu. Začne se s prizorom, kjer Jazon dvori/osvaja/lovi Glavko. Tudi ona ima vrojene nagone po »grških, polisnih« pravilih, zato se povsem zaveda Jazonovega položaja in njegove stiske po oblasti. Ima pa obenem, tako kot Medeja, tudi ona močne želje po njegovem telesu, po ljubezni z njim. Igra torej dvojno igro: politično in ljubezensko. Je koristoljubna in obenem nemočna v svoji zaljubljenosti.

Tretje dejanje je dejanje vrhuncev napetosti in spreobrnitev. Število pretresljivih srečanj in dejanj se z vsakim novim prizorom veča. K temu najbolj pripomorejo premeten in zmanipuliran dialog med Medejo in Glavko, prikaz njene in Kreontove smrti, Medejin umor otrok …

• Literatura:

Jackson, Richard: Dane Zajc. Nova revija. Ljubljana, 1995.

Kermauner, Taras: Blodnja 3. Rabelj – Žrtev. Slovenski gledališki muzej, Ljubljana, 1998.

Z. D.