Semenska gasa 27

Igralci in sodelujoči

• Premiera: Sreda, 11.februar 1987 – Gledališče čez cesto Kranj (Delavski dom)

• Boni Žižmond (mati na invalidskem vozičku: Branka Borisavljevič
• Jožica Žižmond (njena hči): Vanja Slapar
• Guru Zappa: (disident) Kondi Pižorn
• Robi Zappa (njegov sin): Damjan Perne
• Matevž Štručka (zahojenec in zafrustriranec: Igor Pavlovič
• Slobodan Grubišić (polkovnik JNA): Franci Kranjec
• Urka Zjah (partizanka): Dunja Jekovec
• Kveder (preiskovalec): Andrej Krajcer

• Režija, scenografija in kostumi: Iztok Alidič
• Koreografija: Jasna Knez
• Dramaturg: Peter Božič
• Glasba: Zvone Tomac in Dino Gojo
• Izdelava scene: Blaž Basaj
• Tehnika: Iztok Ahačič, Bojan Čenčič

Mnenja in kritike

DELO, petek, 13. februar 1987 GLEDAMO, POSLUŠAMO… OCENJUJEMO GLEDALIŠČE

Sugestivna igra

Semenska gasa 27, ki jo mladi kranjski avtor Iztok Alidič podnaslavlja kot Obskurno fikcijo, je bila ob koncu lanskega leta nagrajena z drugo nagrado (prva ni bila podeljena) na razpisu mariborskega gledališča za nove slovenske dramske tekste. Zanimivo je, da je prvo uprizoritev ugledala v „domačem gledališču“, saj je znano, da je Iztok Alidič duhovni vodja in eden glavnih organizatorjev (neprofesionalnega) kranjskega Gledališča čez cesto. Dodatna zanimivost je seveda, da je avtor svoj prvenec tudi sam režiral – pri čemer moramo ob primerjavi režije z besedilom že kar uvodoma reči, da je režiser Alidič sicer spoštoval avtorja Alidiča, da pa se je v predstavi obnašal docela suvereno, in tako recimo (med drugim) črtal tudi zadnji prizor svoje igre, kar ni nebistveno. Ta konec namreč kriminalko, kar Semenska gasa 27 žanrsko je, razrešuje (prav znotraj žanra), brez tega konca pa postajajo stvari usodnejše, zapletenejše in v gledališki uresničitvi tudi učinkovitejše. Skratka – nikakor ne gre torej samo za predstavitev novega dramskega besedila, ampak za docela avtorsko videnje, ki posega v obskurno (ne)marginalnost sveta in ljudi v njem.

Semenska gasa 27 kajpak pomeni hišno številko. Prav velika ta hiša ne more biti, saj se v nji pravzaprav mota samo šest oseb in še med njimi sta dva para (ženski in moški) povezana v družino. Hiša je torej majhen in skrajno zaprt sistem. Dva vdora zunanjega sveta, ki se dogodita v igri (polkovnik in kriminalistični svetnik) se končata z ubojem, štorija, ki se odvija pred nami pa nam dopove še, da so se z umorom končali tudi prejšnji vdori zunanjega sveta v hišno številko 27. V tej hiši torej morejo in hočejo živeti samo njeni stalni (večni) prebivalci, po vrsti ne toliko marginalci (čeravno so izvržki obrobja družbenega življenja), kolikor predvsem skrivenčene osebe, ki jih je za zmeraj zaznamovala njihova preteklost z deviacijami ne samo v psihičnem, ampak tudi v fizičnem obstajanju. Tako je ta hiša brez življenja (v tem pogledu nas spominja na Gogo), hiša frustracij, stalnih prikrivanj, medsebojnih nasilij, erotičnih trikotnikov in vsakršnih obskurnosti.

Dve ključni avtorjevi potezi dajeta ključ za razumevanje te igre, ki je seveda precej več in predvsem nekaj drugega, kot zgolj kriminalka: najprej erotizirane sprevrženosti hišnih prebivalcev, ki obvladujejo njihovo voljo po „življenju“. Samo skozi to eksistencialno primarnost se lahko uresničujejo, pa naj gre za ljubezenski trikotnik, nagon, za voyerizem, za polaščanje, za do kraja razvrednoteni (debilni) rezultat te erotike ali za skrajno erotično slo po ubijanju. Drugi znak je rekonstrukcija umora polkovnika. Izkaže se namreč , da izpolnitev erotične sle (ki je kajpak nikakršna), ne omogoča drugačne razrešitve. Edina njena uresničitev je lahko samo uboj, smrt.

Kljub taki dovolj črni podobi hišne številke 27, pa je igra o njej s skorajda srhljivo potujitvijo učinkovita, skorajda stripovska parodija. Ob dramaturškem vodstvu Petra Božiča in z velikim deležem koreografinje Jasne Knez je figuralika odrskih oseb prignana do absurda.

Po drugi strani nas avtor (in režiser) Iztok Alidič z elementi „brechtovskega“ gledališča vseskozi opozarja, da gre za igro, katere „voyerji“ smo tudi gledalci (se pravi, da nas z vrsto sugestivnih „trikov“ postavi na določeno raven nebogljene „nepomične“, a ubijalske moralizatorke, matere Boni Žižmond, ki z voyeristično naslado skuša podoživeti svojo preteklost) – tudi sence, ki se vseskozi pojavljajo za velikim oknom scenografa Alidiča in „sence“ publike, ki vstopa na začetku v temno dvorano, so iz istega testa.

Z veseljem torej lahko zapišemo, da je sorazmerno mlado kranjsko neprofesionalno Gledališče čez cesto v stalnem ustvarjalnem vzponu, z vso ustvarjalno ihto usmerjeno v prostor razmišljujočega občinstva. Zato tudi za osem igralcev (po vrsti sugestivno oblikovanih v svoji figuralni specifiki: Branka Borisavljevič, Vanja Slapar, Kondi Pižorn, Damjan Perne, Igor Pavlovič, Franci Kranjec, Dunja Jekovec in Andrej Krajcer ni toliko pomembna „igra“ kolikor miselni angažma pri predstavljanju posameznega lika. Brechtova odmaknitev (V-efekt) od vloge je vseskozi dosledno razvidna in ustvarja učinke, ki jih vsakršno koli poistovetenje z vlogo ne bi moglo. Tu pa smo že pri smeri, ki je (doslej) tipična za gledališki izraz Gledališča čez cesto, od Ionescove Plešaste pevke pred leti, mimo Jesihove Afrike (velikega uspeha lanske sezone) do tokratne Semenske gase 27.

Vladimir Kocjančič