Semenska gasa 27

Semenska gasa, foto: xy

Avtor: Iztok Alidič

Leto nastanka: 1986

Žanr: Drama

Krstna uprizoritev: 11.02.1987, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)

Dostopnost besedila: gl. spodaj, besedilo drame

5 moških, 3 ženske vloge

Zasedba

• Boni Žižmond (mati na invalidskem vozičku: Branka Borisavljevič
• Jožica Žižmond (njena hči): Vanja Slapar
• Guru Zappa: (disident) Kondi Pižorn
• Robi Zappa (njegov sin): Damjan Perne
• Matevž Štručka (zahojenec in zafrustriranec: Igor Pavlovič
• Slobodan Grubišić (polkovnik JNA): Franci Kranjec
• Urka Zjah (partizanka): Dunja Jekovec
• Kveder (preiskovalec): Andrej Krajcer

• Režija, scenografija in kostumi:Iztok Alidič
• Koreografija: Jasna Knez
• Dramaturg: Peter Božič
• Glasba: Zvone Tomac in Dino Gojo
• Izdelava scene: Blaž Basaj
• Tehnika: Iztok Ahačič, Bojan Čenčič

Besedilo drame

• Semenska gasa 27

Mnenja in kritike

GLEDALIŠČE ČEZ CESTO

Semenska gasa

Najnovejša predstava kranjskega Gledališča čez cesto je delo Iztoka Alidiča. Semenska gasa, ki ga je avtor podnaslovil z obskurno fikcijo. V najbolj atraktivnem slovenskem amaterskem gledališču je bila to tudi krstna uprizoritev. Avtor je v eni osebi združil še režiserja, kostumografa in scenografa, dramaturgijo je imel v rokah Peter Božič, koreografski del Jasna Knez, glasbo pa je izbral Zvone Tomac in Dino Gojo.

Besedilo s svojim naslovom usmerja gledalca k predmetu, vendar zelo splošno, saj vsakdo takoj dojame, da se bo igralo nekaj v zvezi s semenom. Avtor ne pusti gledalcev dolgo v dvomih in kar v prvem prizoru vzpostavi temeljno bivanjsko razmerje nastopajočih parov, ki bi ga za to priložnost enostavno imenovali kar zadrege s spolnostjo. Je že tako, da je svet danes obseden z dvema temama – biznisom in spolnostjo. Poskusite samo prešteti število vsakovrstnih priročnikov, pa vam bo takoj jasno, da ljudi to področje nadvse žuli. Alidič je svoje raziskovanje zapletel tudi tako, da je banalne probleme parjenja nagradil s kriminalno zgodbo, ki pa jo gradi počasi in ki je niti ne razreši. Pred nami torej ni čisto klasična kriminalna zgodba, v kateri je motiv za umor spolnost in se zgodba razplete z razkritjem morilca in vseh okoliščin, ki so pripeljale do zločina. Triumfalne morale ni, delitev na dobre in zle ni izpeljana do konca. Kriminalni svetnik, nepogrešljivi moderator vseh kriminalk ne uspe razvozljati klobčiča nasilnih smrti, ki so se dogajale in se še dogajajo v hiši na Semenski gasi in v katere so zapleteni skoraj vsi po vrsti. To so: Boni Žižmond in njena hči Jožica, Guru Zapa in njegov sin Robi, Matevž Štručka, Slobodan Grubišić, Urka Zjah in Kveder.

Njihova zločinska dela sežejo v preteklost, so torej historično dejanje, saj se je prvi zločin zgodil nekaj let po vojni, četudi se kasneje izkaže, da je bil zločin pravzaprav fikcija, kajti žrtev se pojavi znova v osebi Guruja Zape (človek z novim imenom). Zdi se, da je še najbolj podoben morilcu njegov (ali ženin?) sin Robi, dresirani debil, vendar nam avtor tudi na to vprašanje ne odgovori pritrdilno. Tudi dvakratni umor polkovnega oficirja Slobodana Grubišića je fikcija, kajti mrtvi se vrne, da bi rekonstruiral svojo lastno smrt in je pri tem ponovna žrtev nasilja. Nobenega dvoma ni, da vse nasilje izvira iz zatrte spolnosti, kajti vsi akterji od prvega do zadnjega, vključno s kriminalističnim svetnikom, so spolni invalidi, daleč stran od radožive, sproščene spolnosti, ki je model pravega, naravnega, normalnega. Določeno mero stilnosti dosega avtor tudi z uporabo nižjih plasti pogovornega jezika, s katerim pa ne pretirava. Čeprav so vsi igralci prinesli v predstavo veliko mero igralske volje, bi zaradi izrazitosti izpostavil Branko Borisavljevič in Vanjo Slapar (mati in hči), Kondija Pižorna (Guru Zapa) in Igorja Pavloviča v vlogi zahojenega zafrustriranca Matevža Štručke.

Srečo Zajc, Ljubljanski dnevnik, 28. marec 1987, str. xx

GLEDALIŠČE ČEZ CESTO V SEMENSKI GASI 27

Kranjsko eksperimentalno Gledališče čez cesto se v teh dneh pojavlja z novo premiero. Obskurna fikcija, kot se glasi podnaslov novega naslova tega gledališča. Semenska gasa 27 Iztoka Alidiča, je bila lani nagrajena na natečaju Slovenskega narodnega gledališča Maribor in Književne mladine Slovenije. Besedilo igre je mogoče pripisati gledališču absurda. Po zvrsti je kriminalka.

V igri se jasno nakazujejo vprašanja o vzročnosti in pravzročnosti. Večji del izvajanja je namenjenega ravno tistemu, kar se v danem trenutku pojavlja kot izvor in praizvor ravnanj v zdajšnjosti in vseh njenih obremenitev. So pretekla dejanja, spet pogojena od vseh strani, že v zgodovinskih okoliščinah, kot je vojna, vojska itn., do tistega, kar je preostalo od nekdanjih človeških porab in zlorab. Gibala vsega prav zaradi tega ni mogoče poenostaviti na en sam izraz, na nekakšno metaforo ali podobo. Razen če pristanemo na to, da je celotna igra takšna prispodoba: liki so izoblikovani v nenehni medsebojni odvisnosti in v to svoje soprepletanje ne pripuščajo nobenih vnanjih dejavnikov, ne boga, ne oblasti, ne naključnih obiskovalcev njihove, četudi gnile citadele. Po svoji znanosti ta svet gotovo predstavlja negativno obliko danes aktualnega samoupravljanja. Zato se v tej družbi raznovrstnih prizadetežev dogodi cela vrsta zločinov, ki pa proti pričakovanju niso prav nič zgrozitveni, kljub veliki količini mrtvih. Gre torej za prav veselo kriminalko.

Razplet dogodkov, ki nujno pritegnejo kriminalističnega svetnika Kvedra, kaže celo na možnost popolnega zločina, saj tudi preiskovalca lepo pospravijo, tako da je življenje stanovalcev Semenske gase 27 znova urejeno, tako kot pa njihovem edino mora biti. Pripoved in način njene ekspozicije nas spominja na dramaturgijo stripa, ki obskurno situacijo obravnava lahkotno in nezapleteno, zabavno in razvidno.

Na vse to je mogoče gledati z zanimanjem, ki izhaja iz izkušenj v vrsti dosedanjih spodbudnih rezultatov Gledališča čez cesto in kot na najnovejšo stopnjo delovanja tega gledališča. Gre za vrsto predstavitev, od Mrožkovega Karla in Seliškarjevih Tankov na meji, preko Jesihove Afrike in Božičevega Vedomca Kriša, ki druga za drugo pomenijo bistvene pridobitve in napredovanje igralskega ansambla.

Režiser Iztok Alidič, dramaturg Peter Božič, koreografinja Jasna Knez, igralci Branka Borisavljević, Vanja Slapar, Kondi Pižorn, Damjan Perne, Igor Pavlovič, Franci Kranjec, Dunja Jekovec in Andrej Krajcer, kostumografa Hilda Zaletel in Miran Dolinar, scena Jože Basaj in Herman Mubi, izbor glasbe Zvone Tomac, tehnična sodelavca Bojan Čenčič in Matjaž Čirič, Krstna uprizoritev 11. feb. Ob 19.30; prva repriza 19. feb. Ob 19.30 v Delavskem domu (vhod 6).

Franci Zagoričnik, Mladina, 18. februar 1987, str. xx

Alidičevo delo Semenska gasa 27 je posrečena, deloma humorna kriminalka

Brez Gledališča čez cesto bi bilo gotovo kranjsko gledališko življenje v nekem smislu revnejše, tako pa to izključno ljubiteljsko gledališče izrazitih zagnancev zagotovo bogati in dopolnjuje repertoarje Prešernovega gledališča. Na drugi strani pa kot nekakšna alternativna scena ponuja kranjskemu občinstvu zagnanost mladih, ki s svojim hotenjem in izpovedovanjem nočejo po svoje povedati in izraziti trenutke današnjega in njihovega življenja. Pri vsem tem pa poleg odrske izpovedi žele uprizarjati tudi besedila svojih sovrstnikov, kar se je zgodilo z dramskom prvencem Iztoka Alidiča Semenska gasa 27, za katerega je avtor prejel nagrado na natečaju drame SNG Maribor in Književne mladine Slovenije.

Alidičevo delo, katerga krstno predstavo smo videli v Kranju 11. februarja, je posrečena, deloma humorna in rahlo pobarvana kriminalka, dramaturško povezana s stanovalci hiše na Semenski gasi 27 v nekem slovenskem mestecu. Prikazuje pa nam v nekolikanj deformirani optiki povojni čas in eksistenčne stiske navidezno čudaških stanovalcev na hišni številki 27, ki pa so vsi nekako usodno, vede ali nevede, povezani med seboj in odvisni drug od drugega. Z zaporednimi, skoraj filmskimi prizori se je avtorju z dovolj duhovitim in paradoksalnim dialogom posrečilo prikazati ves obup in stiske v tej zatohli hiši in vse skupaj malce spominja na Gogo. Čeprav je čas nekoliko drugačen, so človekovi problemi ostali isti.

Iztok Alidič je bil kot avtor tudi režiser lastnega dela in si ga je v nekem smislu zamislil kot nekakšne komentarje o ljudeh in dogodkih na Semenski gasi 27. V tem smislu so se odzivali tudi igralci, ki so svoje vloge odigrali na profesionalni ravni, s poudarkom na odrski izreki in z mimiko ter resničnim vživetjem v svoje vloge, pa naj je šlo za Matevža Štručko (Igor Pavlovič), oficirja Grubišića (Franci Kranjec), čistilko Urko (Dunja Jekovec), represivno mater (Branka Borisavljevič), njeno hčerko (Vanja Slapar), instalaterja Guruja Zapo (Kondi Pižorn), njegovega imbecilnega sina (Damjan Perne), ali kriminalističnega svetnika Kvedra (Andrej Krajcer).Zanimivo in uspešno predstavo pa so s svojimi močmi zaokrožili Peter Božič kot dramaturg, Jože Basaj, ki je zasnoval sceno s sodelavcem Hermanom Mubijem, kostume sta izdelali Hilda Zaletel in Miran Dolinar, koreografija je bila v rokah Jasne Knez, medtem ko sta predstavo glasbeno opremila Zvone Tomac in Dino Gojo.

Krstna uprizoritev domače novitete na odru Gledališča čez cesto v Kranju pomeni vsekakor nov in lep dosežek zagnanih mladih kranjskih gledališčnikov, ki so že doslej pokazali, da si želijo moderen, sodoben teater, v katerem bi se uveljavljala tudi domača dramska besedila zlasti mladih dramatikov, kar je vsekakor vzpodbudno in obetajoče za prihodnost tega vsekakor zanimivega kranjskega gledališča.

Dušan Željeznov, Večer, 18. februar 1987, str. xx

ZAZNAMOVANI, UJETI VASE …

Z uprizoritvijo absurdne groteske Semenska gasa 27 Iztoka Alidiča se Gledališče čez cesto potrjuje kot prizadeven, iščoč in raziskujoč amaterski gledališki ansambel.

V tem pisanju o predstavi Alidičeve „Semenske gase 27 hočem biti tako direkten in neskrupulozen, kot je predstava sama, toda brez kakršnega koli moraliziranja, dasi v teh, gledaliških pogledih obstaja še neka kategorija, ki se ji pravi – estetika. Iztok Alidič, avtor, režiser, kostumograf in scenograf predstave o ljudeh v Semenski gasi na štev. 27 je svoj tekst označil kot „obskurna fikcija“, kar popolnoma drži, je pa njegova „Semenska gasa 27“ kot gledališka prispodoba še marsikaj drugega. Predvsem je to groteskna, absurdna burka o „zahojenih“ in „zafrustriranih“ ljuseh, če naj bosta uporabljeni avtorjevi oznaki, kreaturah, ki jih je odnos do erotičnega kompleksa, beri seksa, tako dokončno zaznamoval in bivanjsko opredelil, da zanje ni nikakršne rešitve več. Svoje ujetosti, zafrustriranosti, nevrotične neobvladljivosti ne občutijo in ne zaznavajo kot tragični nesporazum, marveč delujejo samo še za ohranitev nastalega stanja. Na tej ravni je potem Alidičeva groteska tudi nekakšna kriminalka, ki spektakularno prikazuje umor dveh prišlekov v Semensko gaso, naključnega ljubimca čistilke Urke Zjah – oficirja Slobodana Grubišića in kriminalističnega preiskovalca Kvedra.

Ta splet razmerij v skrivnostni hiši, ki kot gledališka prispodoba ponazarja svet, si je treba ogledati nekoliko natančneje: dogaja se nemreč to, da na invalidski voziček priklenjena mati onemogoča, da bi se njeni hčerki, pa tudi čistilki in inštalaterju kakorkoli izpoljnjevale njihove erotične blodnje. To preprečuje preprosto z umorom. Najprej jo skupi Slovence ocenjujoči oficir Grubišić, ki se pijan znajde pri čistilki, potem pa še preiskovalec, ki pa tudi ni imun za erotično atmosfero v tej hiši, saj ga pri njegovem raziskovalnem opravilu kaj hitro pripravijo do onanije, se pravi, da je tudi on zaznamovan, kot vsi drugi „gasarji“. V nekdanje dogodke, ki pogojujejo sedanje stanje pa je vpleten tudi vojno političen primer skrivača, ki so ga v tej hiši varovali in imeli z njim svoje veselje.

Ta zaprtost, brezizhodnost, zaznamovanost, nevrotična obsedenost, ki v inštalaterjevem sinu Robiju prehaja v totalni razkroj, v debilnost, je seveda do skrajnega roba privedena situacija, upodobljena z grobimi, stripovsko potenciranimi oznakami. Tu se križajo in stikajo refleksi ekspresionistično absurdne dramatike, v trenutkih se spomniš na motive iz Grumove Goge, potem na Ionesca in Becketta, čigar kratke igre pravkar uprizarjajo v Eksperimentalnem gledališču Glej, na njegov Konec igre, tu zaznavaš kafkovske reflekse in elemente Božičnih „paničarjev“, nad vsem pa mogočno gospodari neukrotljivi in neukročeni seks v pervertiranih blodnjah, seks kot edini in dokončni določevalec usod in označevalec človeških lastnosti, kolikor je pač mogoče govoriti o kakšnih logičnih povezavah. Alidičeva absurdna burleska kot literatura ne pomeni več kot gradivo za strip, omogoča pa predstavo, ki se izzživlja v prezentaciji burleskno ironičnega izraznega ekshibicionizma. To pa je v izvedbi osmih igralcev tudi potrdila z doslednim in enotnim izraznim pristopom pri ponazarjanju nesmiselnih, groteskno mračnih situacij. V tej uprizoritvi ima vsaka poteza, naj bo še tako groba in vsiljiva, svoj namen in pomen za razkrivanje zafrustriranih odtujencev. Okvirni senčni prizori, ki pomenijo v predstavi nekakšno nadgradnjo, nekoliko blažijo groteskni naturalitem izvedbe. Sicer pa predstava nudi hvaležno snov za kakšnega post psihoanalitika.

France Vurnik, Gorenjski glas, 17. februar 1987, str. xx

Sugestivna igra

Semenska gasa 27, ki jo mladi kranjski avtor Iztok Alidič podnaslavlja kot Obskurno fikcijo, je bila ob koncu lanskega leta nagrajena z drugo nagrado (prva ni bila podeljena) na razpisu mariborskega gledališča za nove slovenske dramske tekste. Zanimivo je, da je prvo uprizoritev ugledala v „domačem gledališču“, saj je znano, da je Iztok Alidič duhovni vodja in eden glavnih organizatorjev (neprofesionalnega) kranjskega Gledališča čez cesto. Dodatna zanimivost je seveda, da je avtor svoj prvenec tudi sam režiral – pri čemer moramo ob primerjavi režije z besedilom že kar uvodoma reči, da je režiser Alidič sicer spoštoval avtorja Alidiča, da pa se je v predstavi obnašal docela suvereno, in tako recimo (med drugim) črtal tudi zadnji prizor svoje igre, kar ni nebistveno. Ta konec namreč kriminalko, kar Semenska gasa 27 žanrsko je, razrešuje (prav znotraj žanra), brez tega konca pa postajajo stvari usodnejše, zapletenejše in v gledališki uresničitvi tudi učinkovitejše. Skratka – nikakor ne gre torej samo za predstavitev novega dramskega besedila, ampak za docela avtorsko videnje, ki posega v obskurno (ne)marginalnost sveta in ljudi v njem.

Semenska gasa 27 kajpak pomeni hišno številko. Prav velika ta hiša ne more biti, saj se v nji pravzaprav mota samo šest oseb in še med njimi sta dva para (ženski in moški) povezana v družino. Hiša je torej majhen in skrajno zaprt sistem. Dva vdora zunanjega sveta, ki se dogodita v igri (polkovnik in kriminalistični svetnik) se končata z ubojem, štorija, ki se odvija pred nami pa nam dopove še, da so se z umorom končali tudi prejšnji vdori zunanjega sveta v hišno številko 27. V tej hiši torej morejo in hočejo živeti samo njeni stalni (večni) prebivalci, po vrsti ne toliko marginalci (čeravno so izvržki obrobja družbenega življenja), kolikor predvsem skrivenčene osebe, ki jih je za zmeraj zaznamovala njihova preteklost z deviacijami ne samo v psihičnem, ampak tudi v fizičnem obstajanju. Tako je ta hiša brez življenja (v tem pogledu nas spominja na Gogo), hiša frustracij, stalnih prikrivanj, medsebojnih nasilij, erotičnih trikotnikov in vsakršnih obskurnosti.

Dve ključni avtorjevi potezi dajeta ključ za razumevanje te igre, ki je seveda precej več in predvsem nekaj drugega, kot zgolj kriminalka: najprej erotizirane sprevrženosti hišnih prebivalcev, ki obvladujejo njihovo voljo po „življenju“. Samo skozi to eksistencialno primarnost se lahko uresničujejo, pa naj gre za ljubezenski trikotnik, nagon, za voyerizem, za polaščanje, za do kraja razvrednoteni (debilni) rezultat te erotike ali za skrajno erotično slo po ubijanju. Drugi znak je rekonstrukcija umora polkovnika. Izkaže se namreč , da izpolnitev erotične sle (ki je kajpak nikakršna), ne omogoča drugačne razrešitve. Edina njena uresničitev je lahko samo uboj, smrt.

Kljub taki dovolj črni podobi hišne številke 27, pa je igra o njej s skorajda srhljivo potujitvijo učinkovita, skorajda stripovska parodija. Ob dramaturškem vodstvu Petra Božiča in z velikim deležem koreografinje Jasne Knez je figuralika odrskih oseb prignana do absurda.

Po drugi strani nas avtor (in režiser) Iztok Alidič z elementi „brechtovskega“ gledališča vseskozi opozarja, da gre za igro, katere „voyerji“ smo tudi gledalci (se pravi, da nas z vrsto sugestivnih „trikov“ postavi na določeno raven nebogljene „nepomične“, a ubijalske moralizatorke, matere Boni Žižmond, ki z voyeristično naslado skuša podoživeti svojo preteklost) – tudi sence, ki se vseskozi pojavljajo za velikim oknom scenografa Alidiča in „sence“ publike, ki vstopa na začetku v temno dvorano, so iz istega testa.

Z veseljem torej lahko zapišemo, da je sorazmerno mlado kranjsko neprofesionalno Gledališče čez cesto v stalnem ustvarjalnem vzponu, z vso ustvarjalno ihto usmerjeno v prostor razmišljujočega občinstva. Zato tudi za osem igralcev (po vrsti sugestivno oblikovanih v svoji figuralni specifiki: Branka Borisavljevič, Vanja Slapar, Kondi Pižorn, Damjan Perne, Igor Pavlovič, Franci Kranjec, Dunja Jekovec in Andrej Krajcer ni toliko pomembna „igra“ kolikor miselni angažma pri predstavljanju posameznega lika. Brechtova odmaknitev (V-efekt) od vloge je vseskozi dosledno razvidna in ustvarja učinke, ki jih vsakršno koli poistovetenje z vlogo ne bi moglo. Tu pa smo že pri smeri, ki je (doslej) tipična za gledališki izraz Gledališča čez cesto, od Ionescove Plešaste pevke pred leti, mimo Jesihove Afrike (velikega uspeha lanske sezone) do tokratne Semenske gase 27.

Vladimir Kocjančič, Delo, 13. februar 1987, str. xx

Parodija, srhljivka …

„Semenska gasa 27“ je naslov besedila, ki ga je kot dramski prvenec napisal Iztok Alidič, vodja kranjskega „Gledališča čez cesto“. Z igro je avtor sodeloval na natečaju, ki sta ga lani razpisala Drama SNG Maribor in Književna mladina Slovenije. Prejel je drugo nagrado (prve niso podelili), pospremljeno s precej neoprijemljivim zagotovilom, da bodo „delo“ po vsej verjetnosti uprizorili na malem odru mariborske „Drame“. Kakorkoli že – „Semenska gasa 27“ je krstno uprizoritev doživela 11. 2. 1987, ko je besedilo v avtorjevi režiji (dramaturg Peter Božič) uprizorilo „Gledališče čez cesto“ v Kranju. (Oceno zapisujemo po ogledu predpremiere).

Avtor je svoj gledališki prvenec opredelil kot „obskurno fikcijo“ in uprizoritev se oklepa obojega, tako dejstva, da gre za mračno, zagonetno zadevo, kot tudi napotka, v skladu s katerim je vse dogajanje plod suverene teatrske fantazije, čistega izmisleka, ki postavlja pred nas absurdne odrske situacije.

Zgodba je hote trivialna, način pripovedovanja pa je zavestna humorno – ironična distanca. Rezultat je duhovita persiflaža trivialnega žanra, ki bi mu „mračne“ vzore lahko poiskali v stripovski izpeljavi črnega romana. V senci obskurno fiktivnih asociacij nemara celo povezava z Grumovo „Gogo“ ni povsem deplasirana: v „Semenski gasi 27“ namreč zasledimo parodične izpeljave dednostne teorije, glavna ženska oseba je svojvrstna žrtev spolnega nagona, med protagonisti igre, stanovalci hiše na Semenski gasi, pa je sleherni po svoje udarjen.Tu je „pohotna hroma mati“ (igra jo Branka Borisavljevič), ki se je bila tešila v ljubezni s skrivačem. Ta je povojne likvidacije prestal skrit na podstrešju, dokler se ni pogubno spečal še z njeno nič manj potrebno hčerko (upodobila jo je Vanja Slapar). Slednja si je našla novega tolažnika v inštalaterju, ubežnem priseljencu (Kondi Pižorn), ki vlači s seboj kretenoidnega sina (Damjan Perne). Med stanovalci hiše na Semenski gasi sodita še odpuščeni regrut, „zahojeni zafrustriranec Matevž Štručka“ (Igor Pavlovič), čigar življenje in smrt sta skrivnostno povezana s kislim zeljem, ter snažilka ruskega porekla, bivša partizanka Urka (igra jo Dunja Jekovec). Dva čudaka sta v hišo prišla od zunaj: oficirja Grubišića (Franci Kranjec), je sem pripeljala usoda (njena roka je bila ljubezni lačna snažilka Urka), kriminalistični svetnik pa je v hišo na Semenski gasi prišel z očitno odvečnim poslanstvom da razišče umor in ga pojasni.

Igra je napisana kot zaporedje kratkih prizorov, v katerih večidel nastopata le po dve osebi. Vendar so protagonisti med seboj vseskozi povezani in zapleteni v odnos nekakšne mračne soodvisnosti, v kateri lahko gledamo tudi svojevrsten odraz deformirane družbene situacije. Čeprav prostor in čas v igri nista nikjer določno opredeljena, je vendarle več kot očitno, da je Alidičeva „Semenska gasa“ z groteskno obskurnimi situacijami, ki jih uprizarja, persiflaža in parodija povojne slovenske družbe, njenih moralnih, religioznih recidivov.

Režiser Iztok Alidič je igralce vodil znotraj duhovito izrisanih tipov z jasno opredeljenimi nalogami. Nastopajoči v „Semenski gasi“ delujejo v skladu z ironizirano vzročno-posledično logiko; predstavljajo se, opisujejo in pojasnjujejo lastna ravnanja v situacijiah, ki so se že bile zgodile, ta postopek pa narekuje ustrezno igro: ne gre za vživljanje, identifikacijo, ampak za takšno vstopanje v dano situacijo (nalogo), znotraj katere igralec ves čas ohranja igrivo, parodično distanco. Temeljni postopek bi lahko opredelili kot ironično parodiranje tradicionalne slovenske „zahojenosti in zafrustriranosti“, če uporabimo kar avtorjevo označitev ene najbolj duhovito izrisanih in z nadvse ustreznim humorjem odigranih oseb – Matevža Štručko, kot ga je interpretiral Igor Pavlovič. Učinkovito komiko je z oficirjem Grubišićem razvil Franci Kranjec, s primerno igrivo ostrino je duhovito zamišljeno figuro čistilke Urke odigrala Dunja Jekovec. Groteskno podobo represivne matere je oblikovala Branka Borisavljevič, njeno hčerko, pravo „tiho vodo“, pa je disciplinirano interpretirala Vanja Slapar. Kondi Pižorn je z grotesknimi poudarki, s katerimi je oblikoval instalaterja Guruja Zapo zašel že v pretirano nakazo. Damjan Perne pa je z ustrezno držo in grimaso oblikoval njegovega bolnega sina Robija. Andrej Krajcer je dal kot kriminalistični svetnik Kveder močno pretirano karikaturo. Njegova igra je bila neusklajena s tisto parodično distanco, s pomočjo katere se Alidičeva „Semenska gasa 27“ na duhovit in dovolj izviren način navezuje tako na lastno poetiko, nakazano z uprizoritvijo Jesihove „Afrike“, kot na tradicijo absurdno komičnega slovenskega teatra.

Sceno je oblikoval Jože Basaj s sodelavcem Hermanom Mubijem, kostumi so delo Hilde Zaletel in Mirana Dolinarja, koreografija Jasna Knez, glasbo pa sta izbrala Zvone Tomac in Dino Gojo.

Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 13. februar 1987, str.