Afrika

Afrika, foto: xy

Avtor: Milan Jesih

Leto nastanka: 1986

Žanr: Drama

Krstna uprizoritev: 05.03.1986, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)

10 moških, 7 ženskih vlog

Zasedba

• Alojzij Stražišar (kmet posestnik): Jože Basaj
• Terezija Stražišar (njegova blodna žena): Vanja Slapar
• Hubert Stražišar (ded in trimčkar): Andrej Grašič
• Stanislav Stražišar (sin, sodomistični čuvar okolja): Rado Pretnar
• Marjetka Stražišar (hči, zaljubljena): Andreja Ažman
• Jožefina Stražišar (hči, noseča): Dunja Jekovec
• Mihael Završan (sosedov sin): Igor Pavlovič
• Martin Grilc (Jožefinin mož): Kondi Pižorn
• Milan Gorišek (arhitekt iz mesta): Franci Kranjec
• Boltežar Ajdič (angelski župnik): Herman Mubi
• Medvedka: Neža Jagodic
• Kravica Liska: Jelena Savič
• Ptička Sinička, Prepirljiva mravljica:: Nataša Perne
• Bukvica: Klavdija Debeljak
• Hrastko: Damjan Perne
• Počasni moped: Bojan Regouc
• Moped specialka: Igor Zaletel

• Režija in dramaturgija in lektor:Iztok Alidič
• Koreografija: Dragica Klavora
• Kostumograf: Hilda Zaletel
• Scenograf: Blaž Basaj
• Izbor glasbe in efekti: Zvone Tomac
• Svetlobni designer: Andrej Jeromel
• Vodja predstave in organizacija: Andrej Krajcer

Mnenja in kritike

Človek ne jezi se

Ljubljana, turistično informativno (Tine Trn) – Med ljubljansko ohcetjo sem srečal prijatelja Igorja Pavloviča, že dobro uveljavljenega člana kranjskega Gledališča čez cesto.

- Nas prideš pogledat? V četrtek, šestindvajsetega, na Gornjem trgu. Mislim, da bo v redu. Afrika je naslov…

- Bom. Zanima me to vaše gledališče. Hvalijo vas … Na svidenje! V četrtek, šestindvajsetega junija, pogledam v Delo in Dnevnik. Nikjer nisem našel obvestila o predstavi Gledališča čez cesto. Še manj seveda čas, kdaj naj bi bila predstava.

Zavrtim telefon: 988 informacije. - Počakajte trenutek! Počakajte trenutek! Počakajte trenutek… Čakam in razmišljam. Morda bi bila informacija opravljena z enim impulzom brez tega uvoda, prepoceni?

Tuu – tuu – tuu, mi ponavlja telefon, predno zaslišim človeški glas.

- Informacije … - Lepo prosim, ob kateri uri je nocoj na Gornjem trgu predstava Gledališča čez cesto? - To boste zvedeli na 981… - Hvala! – in zavrtim 981… - Informacije. Počakajte trenutek! Počakajte trenutek! Tuu, tuu … - Želite? - Lepo prosim, ali mi lahko poveste ... in tako naprej. - Tega pa mi ne vemo … - Mi lahko vsaj poveste, kje bi to lahko zvedel? - Tuu, tuu, tuu –

Toda ni več glas informatorke, temveč glas avtomata, ki mi pravi, da je informatorka odložila slušalko, predno sem uspel povedati, kaj želim zvedeti. Ah, saj imamo še turistične informacije, - se tlesnem po pleši in pokličem 215-412.

- Kdaj, lepo prosim, je nocoj na Gornjem trgu itd. - Joj, - nekaj so program spreminjali ... Miha, kdaj je predstava na Gornjem trgu?, slišim ženski glas, ki zahteva od nekega Mihe informacijo. Končno le zvem: Ob dvajset trideset...

S trojko se začuda pravočasno pripeljem čez šentjakobski most, oblezem vse kotičke, kjer bi čez cesto lahko nastopili gledališčniki, a nikjer sledu o predstavi.

- O sveti Florijan, ki imaš tu svojo cerkev, pogorel sem ... Kaj mi je že rekel prijatelj Igor Pavlovič, da bodo igrali? „Afriko“ menda? Informacija je bila popolna ... Kot da smo res – v Afriki.

Pavliha, 17.julij. 1986

Razgradnja idile

“Afrika” Milana Jesiha u izvođenju Pozorišta “Preko ceste” iz Kranja i režiji Iztoka Alidiča. U generaciji književnika koji su slovenačkom kulturnom prostoru pre otprilike dve decenije podarili impulse čija se recepcija tada kretala od uočavanja “rušilačkih” tendencija do oduševljenog pozdravljanja nove avangarde. Milanu Jesihu pripada sasvim istaknuto mesto. U međuvremenu objavio je niz uspešnih pesničkih knjiga i dramskih tekstova, stekao zavidnu književnu reputaciju, prošao sled nužnih autorskih mena, ali kao konstanta njegovog stvaralačkog postupka i kreda i dalje se može identifikovati privrženost ironijskom idiomu.

Upravo ovo bitno obeležje Jesihovog stvaralaštva osnovno je uporište i “uzbudljive farse iz seljačkog života u tri slike s pevanjem i igranjem” pod naslovom “Afrika”, a kao predmet artističke “destrukcije” u ovom slučaju poslužila je ni manje li više do bitna stavka slovenačkog nacionalnog mita – idilična slika lepog i živopisnog pejsaža.

Protagonisti su joj paradigmatični otac – gospodar, njegova ponešto nekanonska supružica, podjednako problematične kčeri obeležene erosovim znakom, komični deca i poletni sin sa funkcijom “sodomističnog čuvara okoline”. A da socijalni uzrok bude kompletan i spreman za deformisanje, tu su sveštenik – histerični hedonist, alkoholizirani lovac-arhitekt-budnik, skupa sa obožavaocima jatreba, predstavnicima ekološke stranke”zelenih” itd.

Primarna stilska figura među ovako koncipiranim likovima igre je, dakako, hiperbola – i to one vrste što ne ustupa ni pred nategnutim granicama preterivanja. Sledstveno tome prostor karikature I groteske postaje sasvim neomeđen, a celovita vizura dešavanja ispod glazure poleta, razuzdane veselosti ili karikirane patnje otkriva autentičnu kič-situaciju u društveno-prirodnom okrugu čije je tradicionalno tumačenje po prirodi stvari uvek bilo suprotno. U preksinočnoj izvedbi kranjsko Pozorište “Preko ceste” podarilo je Jesihovom komadu I nešto od elemenata privrženosti apsurdu – što je inače karakteristično za delovanje i sklonosti ovog amaterskog kolektiva. Igra Francija Kranjeca kao arhitekte, Hermana Mubija kao sveštenika, Rada Pretnara u ulozi sina i nekolicine drugih aktera, bila je na sasvim na zadovoljavajučem čak veoma visokom nivou.

Slično se mogu proceniti i rediteljski rad Iztoka Alidiča, kostimi Hilde Zaletel, ali nad viđenim projektom ostaje jedna ne baš sporedna senka. Ma kako predano huliteljski koncentrisan a analitičan, vešto pisan i dobro smišljen, uz to aktuelan, Jesihov tekst sve svoje osnovne potencije iskazuje i “troši” vrlo brzo te se čak polovina viđenih scena može smatrati čistim viškom, preteranim postvarenjem težnje za obimom dela na račun efikasnosti.

Odsustvo rediteljske i spisateljske ekonomije stoga treba smatrati prvim nedostatkom i največom manom “Afrike”, čiji ironijski naboj I pritajeni žar zbog besvesne utopljenosti kič subjekta - sredine i posustali mit znatno gubi na oštrini, razlivajuči se u preobilno dekorisanje teze beskrajnim ponavljanjem situacija, dosetkama, muzičkim ilustracijama itd.

V. Kopicilj, Novosadski dnevnik, 31.maj 1986

Afrika, Milana Jesiha in Iztoka Alidiča v izvedbi Gledališča čez cesto v kranjskem Delavskem domu

Alojzij Stražišar je bil trd kmet, le njegovo ženo Terezijo Stražišar je nekolikanj metalo (oblačila se je kot Liza Minelli, hkrati pa redno obiskovala cerkev.) Njuno kmetijo, okoli katere je rad trimčkal Hubert Stražišar, ded, sta obletavala predvsem Mihael Završan in Martin Grilc. Prvi v miličniški obleki in pilotski kapi pa na rdeči, pred nedavnim zlektorirani fantomalni specialki, drugi v trpinčenem fraku in v rožcah pa na črnem mopedu.

Drugi onasneževalec okolja, češko govoreča figura – preciosa, je imel za to svoje sukanje okrog hiše prekleto dober razlog. Starejša hči Jožefina je bila že poldrugo leto noseča!

No, ko sta se na tej tipični gorenjski domačijipojavila še arhitekt – eksibicionist Milan Gorišek in župnik Boltežar Ajdič je manjkal pravzaprav samo še Woody Allen. Kakor koli, kruta realnost je bila blizu: Gospodu inženirju Gorišku so medtem, ko se je klatil po gozdu, ugonobili tri hčere. In ko je sestavil, kar je ostalo od njih, je na mah postal zastavonoša.

Ta idila pod Triglavom ima poleg številnih izvirnih slovenskih popevk, na repertoarju tudi melodijo, ki je površno izobražena oblast nikdar ni mogla povsem razumeti. Pokončni in žilavi Gorenjci so jo zdaj dali peti mravljici, ki je bila nevarna le v toliko, da je bila predstavnica Zelenih. Kaj ima Afrika opraviti s tem, ne vem, videla pa sem kup zaklanih in spohanih kur, ki so nemočne ležale v kadilnici in čakale na usklajevanje ali pa na Jovanovića.

Josipina Vidmar, Pavliha, 12.marec 1986

Ob krstni izvedbi Afrike

Igralci Gledališča čez cesto so dobri dve uri kratkočasili številno občinstvo, ki se je sproščeno odzivalo ob vznemirljivem gledališkem dogodku.

Kaže, da je bilo režijsko in dramaturško delo pri Afriki bolj kolektivne narave, če upoštevamo navedbo iz gledališkega lista, v kateri je režiser predstave Iztok Alidič naveden kot usklajevalec idej. Po vsem sodeč nosi levji delež predstave razen režiserja tudi Dragica Klavora, ki je vodila gibanje. Gib ima pri tej igri znatno vlogo pri karakterizaciji posameznih likov in ustvarjanju celotnega izraznega vzdušja. „Razburljivo farso“ so posebej „burile“ igralke Vanja Slapar, Andreja Ažman, Dunja Jekovec, Jelena Savič in oba mopeda, Igor Zaletel in Bojan Regouc.

Če gre pri gibanju za izrazno obogatitev literarne predloge, gre pri prenosu besedila na oder za razliko med pesniško dokaj enovito jezikovno normo in vzpostavitvijo razgibane jezikovne pisanosti, ki upošteva tako narečne prvine in osebne jezikovne posebnosti (Rado Pretnar, Franci Kranjec, Herman Mubi), tako slovensko-češki bilingvizem (Kondi Pižorn), tako srbsko-slovenski jezikovni hibrid (Igor Pavlovič), kakor tudi izvirno slovensko knjižno izreko.

Jezikovna razčlenjenost najde vsebinsko utemeljenost posebno pri tipiziranju odnosa med kmečkim posestnikom (Jože Basaj) in sosedovim sinom mešanega porekla (Igor Pavlovič). Ta odnos je na začetku deloma šovinistično obarvan, sklene pa ga spoznanje o nujni tolerantnosti in sožitju.

Igra pa ne razkriva samo trenutnih zadreg in dilem. Obtežena je tudi z zgodovinskim spominom, ki se kaže simbolno: izgubljeni otroci, ki jih je umorila nevarna zver (Neža Jagodic), prepoznani so samo ostanki dekliških rdeče-belo-modrih kril, kakršna je slovenska zastava; kaže se neposredno v osebi premaknjenega župnika (Herman Mubi), zaznamovanega z zgrešeno odločitvijo v vojnem času; „mravlje mravljive“ (Nataša Perne) ponazarjajo totalitarni sistem, ki je glasbeno podprt z anahronistično nemško himno itn.

Lahko bi dejali, da je bila predstava izvedena s presenetljivo vitalnostjo in zanosom nastopajočih. Pri tem sta se bolj ali manj posrečeno prepletala ljubiteljska zmogljivost in zahtevnejše ustvarjalno prizadevanje, a je k sreči to slednje v veliki meri prevladalo. Prav tako je možna trditev, da bo ena nadaljnih nalog tega gledališča ravno v premagovanju ponekod moteče dvojnosti amaterizma in njegovega nasprotja. To naj bi pomenilo, da sta v amaterizmu v najboljšem primeru vsebovani dve skrajnosti, ki ju je težko uravnovesiti, tako kot dneva in noči ni mogoče mešati, lahko se samo sorazmerno krčita in podaljšujeta v skladu z evolucijo, ki pa je nad njima. Ljubiteljstvo se najbolje potrjuje ravno takrat, kadar ustvarjalno presega samo sebe, kadar tako rekoč zavestno nastopi zoper svoje lastno izhodišče in poprečje.

Franci Zagoričnik, Gorenjski glas, 11.marec 1986

Srečna Jesihova farsa

Gledališče čez cesto v Kranju: Milan Jesih: Afrika. Režija: Iztok Alidič, gib: Dragica Klavora, scdenografija Blaž Basaj, kostumografija Hilda Zaletel. Igrajo: Jože Basaj (kmet posestnik), Vanja Slapar (njegova čudna žena), Andrej Grašič (ded), Dunja Jekovec (starejša hči, noseča), Andreja Ažman (mlajša zaljubljena hči), Rado Pretnar (sin, sodomistični čuvar okolja), Igor Pavlovič (sosedov sin, upornik), Kondi Pižorn (sanjač in pijanec), Franci Kranjec (iz mesta, arhitekt), Herman Mubi (angelski župnik), Neža Jagodic (kosmatinka), Nataša Perne (ptička sinička, prepirljiva mravljica) idr. Premiera je bila 5. marca 1986.

Jesihova Afrika, v podnaslovu „razburljiva farsa iz kmečkega življenja v treh slikah s petjem in poplesovanjem“, je v kranjskem „Gledališču čez cesto“ doživela presenetljivo duhovito in, čeprav uprizorjena z mladimi amaterskimi igralci, presenetljivo dozorelo uprizoritev, tudi v čisto profesionalnem smislu. – Režija Iztoka Alidiča jo koncipira zares kot „razburljivo“, hkrati pa seveda čez vse radoživo farso, v kateri se vitalno neskrupulozno mešajo vsakršni komični in burkasti elementi od čiste burleske v situacijah do groteskno zasnovanih posamičnih figur, od retoričnih dovtipov do veselih popevk, mešajo pa se v vrtoglavem, nezaustavljivem ritmu in tempu.

Hkrati pa se predstava niti najmanj ne odreka značilnih Jesihovih lirizmov, naj bodo še tako drobni in tenki: v igri pridejo do polne veljave kot sijajen kontrapunkt siceršnjemu vsesplošnemu in v teatralnem smislu od sile širokopoteznemu „veseljačenju“ V vrsti igralskih vlog odkriva uprizoritev več kot le dobre govorce, ki suvereno obvladujejo Jesihovo komplicirano besedje, segajoče od parodije znanih fragmentov in literature in današnjih govornih klišejev do najrazličnejših subtilnih jezikovnih poigravanj in neologističnih besednih trikov.

Vsa ta razkošna jezikovna paša, vse te brezštevilne govorne variacije in humoristične igrice (ki so vse v fragmentih) se odkrijejo za izredno hvaležno igralsko gradivo: igralci prirejajo z njim občinstvu nenehoma zares prostodušno zabavo, ne da bi se kakor koli izgubljale artistične tenčine in igrive izmišljije Jesihovega teksta. Isto velja za koreografski aranžma posameznih situacij, ki učinkujejo – navzlic tu in tam pretirano groteskni zasnovi – z izvirno intenzivnostjo in tudi bravuroznostjo in z nenavadno učinkovitim in neredeko rafiniranim humorjem. Ne v govorni ne v situacijski dimenziji predstava ne posnema mehanično nobenih vnaprej postavljenih vzorcev (na primer profesionalnih burkačev), pač pa gradi svoje domislice domala vseskozi s svojevrstno svežino in seveda parodično neizbirčnostjo, toda s svojskim neutrudnim humorističnim čarom.Odlikujejo se v tem smislu zlasti Igor Pavlovič, Kondi Pižorn, Franci Kranjec, Andreja Ažman, Nataša Perne idr.

Afrika, napisana pred osmimi leti, je imela svojo krstno objavo v „Gledališču čez cesto“ nedvomno srečo. Predstava bi bila nemara še efektnejša, če bi si dovolila nekoliko bolj energično okrajšavo in strnitev Jesihovih – sicer več kot bravuroznih – „ludističnih“ ekshibicij, za katere je vsekakor škoda, da so morale toliko časa čakati na preizkušnjo pred publiko. Postarale se medtem niso.

Andrej Inkret, Delo, 8. marec 1986

V tople kraje „Afrika“ je naslov igri, ki jo je Milan Jesih napisal za televizijsko satirično gledališče, krstno uprizoritev pa je (v sredo, 5.3.1986) izvedla Eksperimentalna skupina „Gledališče čez cesto“ iz Kranja.

„Afrika“ je značilna jesihovska igra; v bližnjem sorodstvu si je z znamenitimi „Grenkimi sadeži pravice“, nastalimi pred več kot desetimi leti. Njena temeljna načela so slej ko prej nizanje satirično grotesknih situacij in komponiranje odrskih skečev, ki vsak zase prikazujejo neko povsem vsakdanjo, lahko tudi banalno situacijo, Jesihov dar za suvereno poigravanje z jezikom pa jih dviga na raven duhovito ironičnega posmeha človeškemu svetu.“Afrika“ se je naselila na slovenskem podeželju, med kmetijo, zidanico, gozdno jaso – tam kjer je, kot pojejo alpsko poskočne popevčice te igre „na njivah življenje, v srcu nemoč“. Nova Jesihova igra je kmečka burka, ki se prepleta skozi scefrano iluzijo življenja na vasi, ubode groteskne obrise našega izkoreninjenega bivanja, zavrže iluzijo in pristane v banalni vsakdanjosti, iz katere bi, pa spet ne bi ušli. In sploh – kam? – V Afriko?

Tako nam Jesihovo „Afriko“ odkriva predstava eksperimentalne skupine „Gledališče čez cesto“, ki uprizarja groteskno podobo degradiranega in degeneriranega življenja (na vasi). Njihova uprizoritev presenetljivo, a z nenavadno učinkovitostjo odkriva v Jesihovi igri elemente alpske kmečke igre in jih stopnjuje v absurdno groteskni posmeh Mrožkovih komedij. Ob vsem tem predstava ohranja smisel za jesihovsko igrivost, za nepretenciozen, ironičen posmeh svetu, ki je v končni posledici vendarle sadež, zrasel iz jezika in njegovega najbolj plodnega semena – besedne igre. Slednja je v interpretaciji gledaliških amaterjev iz Kranja res da ne zaživi vselej povsem razločno in ne dosega dinamike suverenega poigravanja, zato pa se preliva v nenehno prisoten užitek popolnjega predajanja odrski igri.

„Razburljivi farsi iz kmečkega življenja v treh slikah s petjem in poplesovanjem“ kot „Afriko“ Milana Jesiha označujejo člani ES „Gledališče čez cesto“, je usklajevalec idej Iztok Alidič z moškim delom ansambla uspel postaviti dovolj trdno oporo v duhovito okarakteriziranih tipih, ki jih je dosledno in z duhovitimi humornimi detajli vodil skozi vso predstavo. Smešno označenega sosedovega sina in upornika je z jezikovnimi posebnostmi, ki so govorile o južnjaškem poreklu ter s poudarjeno šepavostjo, ki je tudi sicer okorni pameti tega spotegnjenega dolgina pridala še fizično oglatost zarobljeno vsiljivega vasovalca, je interpretiral Igor Pavlovič (kot Mihael Završan). Sijajno označenega pijančka, ki se je sem primajal iz češke dežele, je odigral Kondi Požorn (Martin Grilc). Oba imenovana sta bila duhovita jezdeca štrapacnih mopedov, ki sta jih za izvedbo Jesihove „Afrike“ utelesila Bojan Regouc in Igor Zaletel. Franci Kranjec je oblikoval prišleka iz mesta, strastnega lovca in obsedenega arhitekta Milana Goriška, Jože Basaj je čudaško velikanski kmet in posestnik Alojz Stražišar. Rado Pretnar pa njegov fantovsko poskočni sin in rogovilež „sodomistični čuvar okolja“ Stanislav Stražišar. Zdravo telo gospodarjevega očeta in deda na kmetiji je kot zagret trimčkar utelesil Andrej Grašič (Hubert Stražišar).

Manj domiselna je označitev ženskih figur, v katerih režiser poudarja različne odtenke čutnosti in neizživetega erotičnega gona.. Vanja Slapar je kot gospodarjeva žena Terezija čudna zmes tercialke in koketne zapeljivke, ki pri možu, kmetavzu, ne more prav vnovčiti darov narave. Njena kri se pretaka tudi po žilah dveh hčera: starejšo, nosečo Jožefino je igrala Dunja Jekovec, mlajšo, nenehno zaljubljeno Marjetko pa Andreja Ažman. Ker smo na deželi, seveda ne manjka „angelski župnik“, ki ga je , ki ga je kot karikirano fašisoidno sovražno figuro upodobil Herman Mubi. Neža Jagodic je bila kosmatinka (ki se ni najbolj domiselno prelevila v arhitektovo soprogo Medvedko Jež), v „stranskih rolcah“, med katerimi najdemo preostalo floro in favno ter že omenjeno mehanizacijo slovenskega podeželja, pa so nastopili Nataša Perne (sijajna kot Pepirljiva Mavljica, predstavnica militantno Zelenih, manj domiselno okarakterizirana kot Pička Snička, „prinašalka nevarnosti in smrti“, Jelena Savič (delikaten nastop v vlogi Kravice Liske) ter Damjan Perne in Klavdija Debelak.

Eksperimentalno „Gledališče čez cesto“ iz Kranja, ki ga vodita Iztok Alidič in Kondi Pižorn, se je z duhovito uprizoritvijo „Afrike“ Milana Jesiha potrdilo kot vitalna amaterska gledališka skupina. Slovenskemu teatru daje njihova igra spontanost, izvirno, v lastnem izpovednem potencialu utemeljeno ustvarjalno hotenje in zavidanja vredno komedijantsko energijo.

Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 8. marec 1986

Članki

Razgovor z umetniškim vodjem Gledališča čez cesto Iztokom Alidičem

Gremo čez cesto v teater

Kranjsko “Gledališče čez cesto” je amaterski oder, ki si je zastavil povsem „poklicne cilje“, v repertoarnem in organizacijskem smislu. Skupina gledaliških entuziastov (večina jih prihaja iz mladinske skupine Prešernovega gledališča), se je od leta 1982 razrasla v pravcato “ustanovo”. Takoj pa je treba reči, da gre za ustanovo, ki ji je tuja vsakršna birokratska komodnost. Načelo „Gledališča čez cesto“ ostaja prijateljstvo skozi umetnost. Da zapisane besede niso prazna hvala skupine pričajo podatki: kranjsko gledališče trenutno združuje tri sekcije (dramsko, ki bo imela v prihajajoči sezoni kar šest premier!), plesno in lutkovno (prva bo izvedla eno, druga dve premieri). „Gledališče čez cesto“ je v sezoni 1985/86 med drugim sodelovalo na Sterijinem pozorju, Beograjskem BRAMS-u (z dvema uprizoritvama), na Borštnikovem srečanju, srečanju Alpe-Jadran, na Poljskem in v Avstriji. Skupina je prejela nagradi Zlata ptica in malo prešernovo plaketo.

O nastanku in razvoju „Gledališča čez cesto“ pa tudi o njegovi programski usmeritvi, sem se pogovarjal z umetniškim vodjem ansambla Iztokom Alidičem. Iztok Alidič je eno „pogonskih koles“ teatra, saj je v preteklih sezonah v njem sodeloval kot igralec, režiser, dramaturg, prirejevalec besedil, avtor itd…

„Začelo se je pred štirimi leti, ko sva s Kondijem Pižornom naštudirala Mrožkove Emigrante. Predstava je prejela precej laskavih ocen. Bila je proglašena za najboljšo amatersko uprizoritev v Trebinju, za vlogi sva s Kondijem prejela Zlati maski. Kmalu zatem sem skušal vodstvo Prešernovega gledališča nagovoriti, naj mi pomaga ustanoviti nekakšen „levi oder“, kjer bi izvajali eksperimentalne projekte, sodobne komorne igre in podobno. Naletel sem na gluha ušesa: za Pinterja, Becketta, Ionesca ni bilo zanimanja“

„Na pomoč mi je priskočil kranjski lutkar in igralec Cveto Sever: pod okriljem njegovega GLG (Gledališče, lutke, glasba ), je zaživela tudi naša skupina in uprizorila najprej Plešasto pevko Eugena Ionesca. S to predstavo smo uspešno gostovali po Sloveniji in na Poljskem. Kasneje smo hoteli repertoar razširiti tudi z uprizarjanjem slovenskih besedil. Kot prvi je krstni preizkus doživel tekst Andreja Blatnika Danes ali apokalipsa.. Že v sezoni 1983/84 smo naše delo dopolnili tudi z uprizoritvijo za mlade gledalce. Moja priredba Falladove Zgodbe o neprijetnem obisku je dobila priznanje kot najboljša predstava srečanja amaterskih odrov v Kočevju in bila gost Borštnikovega srečanja.

Po skorajda enoletnem premoru (bil je povsem organizacijske narave), smo delo zastavili s še večjo energijo. Kot skupno produkcijo smo prikazali Mrožkovega Karla in mojo odrsko adaptacijo proznega besedila Boštjana Seliškarja Tanki so na meji. Sledila je nova mladinska igra, spet moja priredba Falladovega Petra Momljača, pa premiera Jesihove Afrike. Tako Karel in Tanki, kot Afrika so sodelovali na Brams-u, Afrika še na Malem Pozorju in festivalu Alpe-Jadran”.

“Naj napovem še sezono 1986/87, ki po svoje priča o moči ansambla in tudi odprtosti gledališča do novih spoznanj: najprej bomo izvedli krstno uprizoritev Vedomca Kriša Petra Božiča (dramaturg Taras Kermauner, režija Srečo Špik), sledila bo mladinska igra Bratec (v moji priredbi in režiji Janeza Valentiča), Harolda Pinterja Strežni jašek (režija Igor Likar, dramaturg Peter Božič), in kot dolg iz prejšnje sezone, uprizoritev Podstrešja Janeza Žmavca. V sodelovanju s plesno in lutkovno sekcijo pripravljamo dva multimedialna projekta (spolnost mravljinčka – senčni teater, film, igra na osnovi moje tekstovne predloge in izbor poezije Boštjana Seliškarja “Šele ko moreš, greš”, v režiji Marijana Pušavca), večmedijsko lutkovno predstavo Jonathan Livingston Galeb (Bach – Zagoričnik, režija Vladimir Rooss) in plesni dogodek Marabujev dan, ki bo delo koreografinje Dragice Klavora”.

“Zdi se mi, da smo dokazali, da je mogoče s trdim garanjem in odgovornostjo do dela doseči visoko igralsko in ustvarjalno raven. Kot je razvidno, smo se zavestno odločili široko odpreti vrata zunanjim sodelavcem. To bo za ansambel nova priložnost učenja skozi delo.. Gledališča se ne da do konca, v to sem prepričan, naučiti na akademiji. Dejstvo, da moramo v Gledališču čez cesto vsi delati vse, nas na določen način tudi gradi: od nas zahteva discipline in spoštovanje izkušenj. S tem nočem reči, da hočemo postati dobro obrtno gledališče: pridobljenega znanja nočemo oropati inovacij, lastnih izumov, spontanih sprememb, iskanja.

Drugače rečeno: nobene stvari nočemo storiti na silo. Biti hočemo angažirani, v napetem odnosu do moderne stvarnosti. Izkoristiti hočemo probleme sodobnih družbenih sprememb, če s tako zastavljenim repertoarjem dobimo občinstvo. V Kranju namreč povsem svoje publike še nimamo. Morda v zasnutku, saj nas največ obiskujejo srednješolci. Veseli nas, da so izredno odmevne naše predstave na gostovanjih (naj povem, da smo imeli do 1. julija 81 predstav, od tega kar 56 na gostovanjih…“

Besede Iztoka Alidiča je treba dopolniti s podatkom, da vsi člani in sodelavci „Gledališča čez cesto“ delajo povsem brezplačno, brez honorarjev, dnevnic in podobno. O sedaj je na takšen način, kot kaže razvoj teatra, šlo. Zdi pa se, da sodelovanje z Zvezo kulturnih organizacij občine Kranj, v bodoče ne bodo zadostovale za razvoj teatra. Člani Gledališča čez cesto upajo, da bo njihova prošnja, naslovljena na Kulturno skupnost Kranj, naletela na razumevanje. Vsebinsko bogatega, a oblikovno „praznega teatra“, ni mogoče gojiti kar naprej brez usodnih posledic. Tudi ni mogoče v nedogled plačevati najemnine za dvorano, v kateri vadiš in nastopaš (Delavski dom). Toliko manj je zato razumljivo, da prihaja v zadnjem času, kot se je izrazil Iztok Alidič do „čudnih razmerij Gledališča čez cesto s Prešernovim gledališčem, do nekakšne tihe vojne.“Prešernovo gledališče naj bi bilo prizadeto zavoljo razvoja Gledališča čez cesto, „češ, da to škoduje njihovi profesionalizaciji“.

Tako kot Iztok Alidič smo prepričani, da je bojazen odveč, saj bi razvoj Gledališča čez cesto le pospešil profesionalizacijo in napredek Prešernovega gledališča, in vice versa: profesionalizacija PG bi razširila obzorja in manevrski prostor teatrskega Kranja in s tem tudi Gledališča čez cesto …

Milan Dekleva, Ljubljanski dnevnik, 6. avgust 1986

Gledališče čez cesto - gledališče na cesti!?

Zlatoptičniki

Eksperimentalno gledališče, Gledališče čez cesto iz Kranja, ki je bilo letos nagrajeno z zlato ptico, je v svojih dveh letih delovanja, posebno pa v zadnji sezoni, pokazalo, da to ni običajna podeželska skupina, ampak je vse pozornosti vredno, zanimivo gledališče. Omenimo naj nekaj njihovih predstav: Blatnik Danes ali apokalipsa, Mrožek Karel in Seliškar Tanki so na meji, Jesih Afrika. Kondi Pižorn je vodja gledališča in obenem tudi izvrsten igralec. Tu je nekaj odlomkov pogovora z njim:

Gledališče čez cesto. Kdaj, kako, zakaj?

Naša skupina je nastala tako, da se pravega začetka sploh ne spomnimo. S predstavo Emigranta, kjer sva igrala Iztok Alidič in jaz, Andrej Krajcer pa je bil vodja predstave, se je začel pogovor o skupini, ki bi delovala v okviru Prešernovega teatra v Kranju. Potem se je izkazalo, da Prešernov teater ni za take off skupine. Do ločitve od Prešernovega teatra je prišlo zaradi predstave Plešasta pevka v režiji Iztoka Alidiča, ki jo je Matija Logar odklonil in z njo smo šli na svoje – čez cesto. Ta teater pa v bistvu sploh še ni začel delovati. To pa zato, ker še nismo tako organizirani, kot bi morali biti. Če bi imeli to urejeno, bi se potem bolj ukvarjali z umetnostjo, mislim, laže bi izpeljali predstave.

V čem so organizacijske pomanjkljivosti?

Organizacijske pomanjkljivosti? Te so v tehniki. Razsvetljava, tehnična oprema, kostumi, garderoba, pripravljanje predstav, to so težave. Ko končno prideš do tehnika, je ta že v diskotekah in podobno in ga ne moreš dobiti za stalno. Poglej: naslednjo sezono bomo pripravili štiri predstave. En sam tehnik ne more imeti v glavi vseh štirih predstav, torej potrebujemo vsaj štiri tehnike, oziroma enega ali dva na predstavo, da se eventualno lahko zamenjata. Enako je z mano. Jaz zdajle igram v vseh predstavah in sem na smrt izmučen. Če ne bi bil tako predan teatru, ne vem kako bi bilo.

Še kakšni drugi problemi?

Ja. Zdaj so nas pustili brez denarja in lahko že razmišljamo o nadaljni možnosti teatra. Mislim, zanimanja je veliko, igralci imajo interes, denarja pa ni in tako bomo imeli naslednjo sezono hude težave.

Kje pa ste dobili toliko igralcev? Mnoga elitna gledališča nimajo toliko zagnanih in kvalitetnih igralcev.

Pri nas je trenutno 35 igralcev. Večina igralcev je prišla iz matične ustanove – Prešernovega teatra, nekateri iz mladinske skupine, Iztok Alidič in jaz iz članske. Pri Prešernovem teatru so odigrali največ eno do dve predstavi, potem pa dobili brco v rit, ker se naprej od mladinske skupine ni dalo priti. Šele pri nas lahko razvijajo svoje igralske sposobnosti. Poglej na primer natašo Perne (Prepirljiva mravljica iz Afrike). Ona takih stvari, kot jih vidimo v Afriki, v Prešernovem teatru ni izvajala. Njen brat Damjan (Hrastko v Afriki) je prišel s ceste, kakor tudi nekateri drugi. Povem ti, ti ljudje so se izredno dobro vključili v teater.

Pa problemi z ljudmi? Težko je obdržati vse v redu.

Nas žene taka sila, moč, brez katere bi že zdavnaj propadli. Saj se skregamo, ampak to ni nič hudega, če se kregamo recimo zaradi predstave, igre. To pa ni tisto, zaradi česar se kregajo profesionalci. Oni se kregajo zaradi denarja. Pri denarju pa se konča tudi umetnost.

Veš, kaj mislim?M islim, da se boste izmolzli s tem svojim delom.

No, jaz pa mislim ravno nasprotno. Recimo, Karla in tanke najbolje igram takrat, ko sem na smrt utrujen. In igralec se bo najbolje potrudil, recimo v Afriki, če bo prišel utrujen na oder. Zakaj? Ker bo dal zadnji atom energije iz sebe, da bo spravil iz sebe glas. Ampak glas ima dober. To se pravi, da ne bo napenjal glasu, ampak svojo notranjost. Takrat bo začel živeti predstavo. On ne bo več igral, živel bo za to stvar. Najbolj se je treba pri igralcih bati, da bodo pozirali občinstvu, kar se rado zgodi s profesionalci.

Kako se sploh bilo z Afriko? Kako je sploh prišlo do te predstave?

Ko je prišlo to besedilo do mene, sem si rekel, da tako trapastih dialogov še nisem videl. Pa tudi smešni se mi niso zdeli. Iztok Alidič pa je v tej predstavi kot režiser briljiral. Ne da bi mu rad pel glorijo, ker ima tudi on svoje slabe strani, a marsikateri akademik se lahko skrije pred njim. Šele on nam je pokazal, kaj pomenijo posamezni liki v igri (Štajerec, Bosanec, Stražišar, češki pijanček). V tekstu si tega človeka ne more razložiti. Nekaj neverjetnega pa je, kako je Iztok razvil te like.

Kako dolgo ste izdelovali to predstavo? To smo delali od decembra lani do 5.3. 86. Tri mesece zelo intenzivnih vaj.

Kot večkraten gledalec sem dobil občutek, da se predstava ves čas dograjuje, kot da vam je zmanjkalo časa dokončati delo.

Prav imaš. Recimo: tri vaje pred premiero smo vložili v igro slovensko zastavo. Mislim na tisti prizor, v katerem Zver Štajercu ubije tri otroke. S tem mu ubije v bistvu bratstvo in enotnost, obenem pa razširi pomen celotne predstave.

Kako je bilo z nemško himno? Na premieri je bila glasna, razločna, potem, v naslednjih predstavah pa vedno tišja. Zakaj?

To je zaradi tehnike. Z glasbo imamo strašne probleme.

Kaj pa, recimo, režiser Alidič? S kakšnimi težavami se srečujete pri njem, mislim, česa se je pri njem treba bati?

Da se ne bi začel ponavljati. S tem mislim, da ne bi uporabljal vedno istih izpeljav, scen.

K temu dodajamo misel Petra Božiča o tej kranjski skupini, ki jo je izrekel ob podelitvi Zlate ptice: „Ta skupina ima velike perspektive zaradi nekaj vsebinskih prvin, ki jo odlikujejo: - Ima zagon, ki je lasten zgolj ljubiteljskim gledališkim skupinam kot profesionalnim. - Od večine ljubiteljskih skupin jo loči razmeroma dobro poznavanje vseh gledaliških sredstev izražanja, ki je na profesionalni ravni. - Ima prednost pred profesionalnimi gledališči, ker ni zamejena v zbirokratizirane sheme institucije. To je mogoče otipljivo zaznati v njihovih predstavah, ki so profesionalne, vendar ne omejene s profesionalnimi šablonami, s prvinskim ljubiteljskim zagonom, ne da bi ta zagon zmanjšalo običajno ljubiteljsko nepoznavanje igralskih sredstev, kar pomeni, da je v nasprotju z ljubiteljskimi skupinami kvaliteta predstav prej pravilo kot naključje.

Egist Zagoričnik, Mladina, 12. junij 1986

Uspešni na Malem pozorju

V Novem Sadu je uspešno nastopilo kranjsko Gledališče čez cesto – to je bil prvi nastop kakega slovenskega ljubiteljskega gledališča v uradnem programu Malega pozorja.

Kot protiutež in alternativo Sterijevem pozorju so mladi iz Novega Sada pripravili že trinajsto tradicionalno Malo pozorje v kulturnem centru v Novem Sadu. Selektor Simon Grabovac je izbral predstave, ki so odsevale novosti, različna in zanimiva iskanja jugoslovanskih eksperimentalnih in alternativnih gledališč. Uspešno so na Malem pozorju nastopili člani Eksperimentalnega društva Gledališče čez cesto iz Kranja z ironično in duhovito razburljivo farso Milana Jesiha Afrika. Kranjčani so na odrskih deskah razvili razgibano odrsko dogajanje s tipičnimi slovenskimi jezikovnimi domislicami. Kljub temu, da tekst avtorja Milana Jesiha v drugih republikah in pokrajinah ni toliko razumljiv, je imela predstava velik uspeh pri občinstvu in kritikih.

Dušan Željeznov je v kritiki na Malem pozorju zapisal: Najnovejši Jesihov gledališki tekst seveda ni preveč enostaven za postavitev na sceno, posebno kar se tiče jezikovnih elementov, ker sam avtor z najrazličnejšimi jezikovnimi sredstvi, finesami, metaforami skuša ustvariti svoje delo v duhu moderne dramaturgije, pri čemer nikakor ne zanemarja ne jezikovnega faktorja, niti humorja in družbeno politične aktualnosti naše sedanjosti.Vse to izkazuje velike napore tako profesionalnega režiserja kot profesionalnih igralcev, a posebne napore tistih ljudi, ki služijo Taliji iz plemenite ljubezni proti tej grški muzi.

Zato se tem bolj veselimo te predstave, ki je jasno pokazala, da mnogi neprofesionalni gledališki akterji odigrajo profesionalno predstavo in v nekem smislu le-ta prerašča eksperiment kot je bila zamišljena in realizirana. Jesihov tekst vsebuje vse oblike njegovega peresa, ki zna biti duhovit in pesniški, banalen in vzvišen, komičen in tragičen in ki nam nudi svojevrstno moderno parodijo na preproste igrokaze iz kmečkega življenja, to pot prenešeno v tišpično naš. Sedanji vaško – traktorsko – mopedski čas …” Nastop na Malem pozorju je največje priznanje Gledališču čez cesto za njegovo dejavnost, saj je kot prvo slovensko ljubiteljsko gledališče sodelovalo v uradnem programu novosadskega Malega pozorja.

D.P., Gorenjski glas, 10.junij 1986