Gledališče Zato.

Društvo Gledališče Zato.

Gledališče Zato. je bilo ustanovljeno kot društvo leta 1992 na Ptuju. Poslovno ga je vodil Franc Mlakar, umetniško pa Samo M. Strelec. Cilj Gledališča Zato. je bila ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju. Vsako poletje, med počitnicami, je skupina pripravila novo uprizoritev. V njej so delovali Ptujčani - študenti AGRFT: Nenad Tokalić, Vojko Belšak, Tadej Toš, Romana Ercegovič, Gregor Geč, Gorazd Jakomini, Peter Srpčič, poleg njih pa še Maša Židanik, Rok Vihar, Stanka Vauda, Vesna Tomsič, Ervin Štopfer, Urška Vučak, Boris Miočinovič. Skupina je za svoje uprizoritve najprej poiskala prizorišča v mestu (jezero v Ljudksem vrtu, ptujski grad, dvorišče dominikanskega samostana), nato pa se je preselila na oder ptujskega gledališča. Spričo zelo različnih pogledov, kako organizirati gledališče na Ptuju, je leta 1993 občina Ptuj razpisala javni natečaju za model profesionalizacije gledališča na Ptuju. Na njem zmaga model Gledališča Zato.

Model profesionalizacije

14. septembra 1993 poteka v prostorih Mestne hiše izbor projekta za profesionalizacijo gledališča na Ptuju. Prispele so tri prijave: ZKO-ja, Petra Srpčiča in Sama Strelca. Med prispeli koncepti izbirajo Simon Kardum, Vili Ravnjak, Meta Zobec, Jože Gregorc, Štefan Čelan, Kristina Šamperl Purg. Iz utemeljitve komisije za izbor projekta:

Prednosti projekta GLEDALIŠČA ZATO. PTUJ:

• Umetniško in vizijsko je najbolj dodelan. Izhaja iz tega, kar se je dogajalo do sedaj, in je razvojno dorečen in ponuja koncept, ki obvezuje.
• Estetska teža projekta je v primerjavi z ostalima projektoma največja. Prednost je potrebno dati profesionalnemu gledališču, tu pa je Samo Strelec najmočnejši.
• Komisija je ugotovila, da glede na dosedanje delo lahko Samo Strelec naredi edinstven teater – avtorsko gledališče. Kot praktik izhaja iz svoje poetike in se poizkuša institucionalizirati.

Model Zato.-ja temelji na razmišljanjih sistemskega teoretika, Ptujčana, dr. Adolfa Žižka. Potem, ko Zato. dobi "mandat" za profesionalizacijo gledališča, si v imenu doda "Ptuj": Gledališče Zato. Ptuj. Dve leti (1993-1995) potekajo intenzivne priprave in prepričevanje mestnih svetnikov, da bi ustanovili nov javni zavod. V lokalnem časopisu Tednik izhajajo pisma podpore prizadevanjem skupine, ki jih pišejo ugledni meščani in gledališčniki: Zlatko Šugman, dr. Adlof Žižek, Aleš Gačnik, Kristina Šamperl Purg, Vlado Novak, Branko Cestnik... Zato. vodi pogovore z ministrom za kulutro, g. Sergijem Pelhanom, da bi Ministrstvo za kulturo pristopilo k soustanovitvi zavoda. Minister v neformalnem pogovoru na dvorcu Zemono pove, da mesto nima dovolj prebivalcev, da gledališče ne more imeti dovolj premier in ponovitev, da bi lahko bilo profesionalno. Umetniški vodja Strelec mu odgovori v smislu: Če bomo čakali na izponitev teh pogojev, Ptuj poklicnega gledališča ne bo imel vsaj še 300 let. Zelo pomembno pri spreminjanju javnega mnenja je bilo gostovanje Zato.-ja z uprizoritvijo Sartrovih Zaprtih vrat leta 1994 v Teatru Eucilide v Rimu. Gostovanje je organiziral Branko Cestnik, Ptujčan, študent na papeški univerzi v Rimu.

Model za profesionalizacijo gledališča na Ptuju
Pogodba o sodelovanju pri projektu uresničitve profesionalizacije gledališča na Ptuju (faza A 1993 - 1995)

Akt o ustanovitvi javnega zavoda

4. 12. 1995 občina Ptuj vendarle sprejme akt o ustanoviti javnega zavoda Gledališče Ptuj. S tem se profesionalno gledališče po letu 1958, ko je bilo ukinjeno, znova vzpostavi, zdaj kot gledališče projektnega tipa. Gledališče Zato. Ptuj s tem trenutkom formalno neha delovati.

Uprizoritve gledališča

• 1992 Slawomir Mrožek Na odprtem morju, r. Samo M. Strelec
• 1993 Jean-Paul Sartre Zaprta vrata, r. Samo M. Strelec
• 1994 Eugene Ionesco Plešasta pevka, r. Samo M. Strelec
• 1995 Peter Turrini Krčmarica, r. Samo M. Strelec
  

Zakulisje
Na odprtem morju
Zaprta vrata
Plešasta pevka
Krčmarica

Nagrade

• 1996 Žlahtna režija na Dnevih komedije v Celju za uprizoritev Petra Turrinija Krčmarica

Literatura

• Ptujsko gledališče na prelomu stoletja, 1992 - 2002, Gledališče Ptuj, 2002