Bojan Jablanovec: Razlika med redakcijama
Vrstica 4: Vrstica 4:
==Življenjepis==
==Življenjepis==
Bojan Jablanovec (rojen 23. 1. 1961 v Murski Soboti), diplomiral leta 1989 na Ljubljanski AGRFT. Že z diplomsko predstavo ''Helios'' (avtorski projekt na osnovi Brechtove drame ''Galileo Galilei'', Cankarjev dom, 1988) nakaže svoj interes za odpiranje gledališkega polja in raziskavo percepcije gledalca. Leta 1989 sledi avtorski projekt ''Triumf smrti'' (SNG Maribor) v katerem sintetizira gledališke trende, ki so zaznamovali osemdeseta leta. V letih od 1993 do 1999 režira v večini slovenskih gledaliških hiš (med njegovimi režijami: P. Corneille: ''Odrska utvara'' SLG Celje (Borštnikova nagr. za scenografijo), F. G. Lorca: ''Dom Bernarde Alba'' (PDG Kranj), H. Barker: ''Ljubezen dobrega moža'' PDG Nova Gorica (Borštnikova nagr. za režijo), A. Jarry: ''Kralj Ubu'', MGL, P. Ridley: ''Disnet Razparač'', SNG Ljubljana, W. Schwab: ''Predsednice'', SNG Ljubljana, F. Dürrenmatt: ''Romulus Veliki'', MGL, H. Ibsen: ''Hedda Gabler'', SSG Trst, B. Brecht: ''Gospod Puntila in njegov hlapec Matti'', PDG Nova Gorica, E. Ionesco: ''Stoli'', PPF Koper, A. Artaud: ''Curek krvi'', Cankarjev dom Ljubljana). V obdobju 1997/99 poučuje kot asistent stažist za gledališko režijo in igro na AGRFT Ljubljana.
Bojan Jablanovec (rojen 23. 1. 1961 v Murski Soboti), diplomiral leta 1989 na Ljubljanski AGRFT. Že z diplomsko predstavo ''Helios'' (avtorski projekt na osnovi Brechtove drame ''Galileo Galilei'', Cankarjev dom, 1988) nakaže svoj interes za odpiranje gledališkega polja in raziskavo percepcije gledalca. Leta 1989 sledi avtorski projekt ''Triumf smrti'' (SNG Maribor) v katerem sintetizira gledališke trende, ki so zaznamovali osemdeseta leta. V letih od 1993 do 1999 režira v večini slovenskih gledaliških hiš (med njegovimi režijami: P. Corneille: ''Odrska utvara'' SLG Celje (Borštnikova nagr. za scenografijo), F. G. Lorca: ''Dom Bernarde Alba'' (PDG Kranj), H. Barker: ''Ljubezen dobrega moža'' PDG Nova Gorica (Borštnikova nagr. za režijo), A. Jarry: ''Kralj Ubu'', MGL, P. Ridley: ''Disnet Razparač'', SNG Ljubljana, W. Schwab: ''Predsednice'', SNG Ljubljana, F. Dürrenmatt: ''Romulus Veliki'', MGL, H. Ibsen: ''Hedda Gabler'', SSG Trst, B. Brecht: ''Gospod Puntila in njegov hlapec Matti'', PDG Nova Gorica, E. Ionesco: ''Stoli'', PPF Koper, A. Artaud: ''Curek krvi'', Cankarjev dom Ljubljana). V obdobju 1997/99 poučuje kot asistent stažist za gledališko režijo in igro na AGRFT Ljubljana.


Iz potrebe po preverjanju smisla, pomena in razlogov za obstoj gledališča in iz prepričanja, da prevladujoči produkcijski modeli in njihove normativne ustvarjalne metode gledališča spreminjajo v muzeje historičnih estetskih form leta 1999 prekine z režijsko prakso v slovenskih repertoarnih gledališčih in se posveti raziskavi gledališča. V obdobju do leta 2002 nastanejo trije raziskovalni projekti, v katerih in se posveča uprizarjanju subjekta skozi spolno razliko (''Evropa – deklica, ki je preveč hitela'', Cankarjev dom Ljubljana), uprizarjanju subjekta v razmerju do časa (''Lenora'', SNG Ljubljana) in uprizarjanju subjekta skozi razliko med govorom in jezikom (''Olga Grad vs. Juanna Regina'', PG Kranj).
Iz potrebe po preverjanju smisla, pomena in razlogov za obstoj gledališča in iz prepričanja, da prevladujoči produkcijski modeli in njihove normativne ustvarjalne metode gledališča spreminjajo v muzeje historičnih estetskih form leta 1999 prekine z režijsko prakso v slovenskih repertoarnih gledališčih in se posveti raziskavi gledališča. V obdobju do leta 2002 nastanejo trije raziskovalni projekti, v katerih in se posveča uprizarjanju subjekta skozi spolno razliko (''Evropa – deklica, ki je preveč hitela'', Cankarjev dom Ljubljana), uprizarjanju subjekta v razmerju do časa (''Lenora'', SNG Ljubljana) in uprizarjanju subjekta skozi razliko med govorom in jezikom (''Olga Grad vs. Juanna Regina'', PG Kranj).


S temi projekti uspešno razvija svojo režijsko metodo, s katero se osredotoča predvsem na oblikovanje procesa, ki naj izvajalca učinkovito pripelje do avtorske kreacije – torej da postane scenski umetnik, ki na odru stoji s svojo izjavo, s svojim telesom in s svojim smislom. S tem namenom leta 2002 ustanovi mednarodni projekt sodobne scenske umetnosti Via Negativa. Ustvarjalci, ki sodelujejo pri projektih VN so postavljeni v položaj performerja: vsak izvajalec mora biti hkrati avtor in material svojega nastopa. Čeprav bazično ustvarjalno polje VN postane performans, pa osnovni interes raziskave ostaja gledališče in temeljni mehanizmi gledališke konvencije. S pomočjo metode redukcije se Jablanovec osredotoča predvsem na razmerje med izvajalcem in gledalcem (razmerje med tem kar se kaže in tem kar se vidi) in na vprašanje realnega v tem odnosu. Gledališče ga v prvi vrsti zanima kot medij komunikacije in ne estetizacije.
S temi projekti uspešno razvija svojo režijsko metodo, s katero se osredotoča predvsem na oblikovanje procesa, ki naj izvajalca učinkovito pripelje do avtorske kreacije – torej da postane scenski umetnik, ki na odru stoji s svojo izjavo, s svojim telesom in s svojim smislom. S tem namenom leta 2002 ustanovi mednarodni projekt sodobne scenske umetnosti Via Negativa. Ustvarjalci, ki sodelujejo pri projektih VN so postavljeni v položaj performerja: vsak izvajalec mora biti hkrati avtor in material svojega nastopa. Čeprav bazično ustvarjalno polje VN postane performans, pa osnovni interes raziskave ostaja gledališče in temeljni mehanizmi gledališke konvencije. S pomočjo metode redukcije se Jablanovec osredotoča predvsem na razmerje med izvajalcem in gledalcem (razmerje med tem kar se kaže in tem kar se vidi) in na vprašanje realnega v tem odnosu. Gledališče ga v prvi vrsti zanima kot medij komunikacije in ne estetizacije.


Prvih sedem let projekta VN (2002 – 2008) Jablanovec posveti raziskavi sedmih človeških lastnosti, ki so splošno znane pod imenom sedem smrtnih grehov (jeza, požrešnost, pohlep, pohota, lenoba, zavist in napuh). Gre za ciklus performansov, v katerih se ustvarjalci vsako leto osredotočijo na enega izmed smrtnih grehov, kot na bazični agens, ki formira scensko akcijo in razmerje do gledalca. O svoji odločitvi za ta ciklus Jablanovec razmišlja takole:  
Prvih sedem let projekta VN (2002 – 2008) Jablanovec posveti raziskavi sedmih človeških lastnosti, ki so splošno znane pod imenom sedem smrtnih grehov (jeza, požrešnost, pohlep, pohota, lenoba, zavist in napuh). Gre za ciklus performansov, v katerih se ustvarjalci vsako leto osredotočijo na enega izmed smrtnih grehov, kot na bazični agens, ki formira scensko akcijo in razmerje do gledalca. O svoji odločitvi za ta ciklus Jablanovec razmišlja takole:  


»Greh je erotizem življenja. Večja ko je njegova bližina, več življenja se nabira v meni. Zato se neprestano dražim z grehom, spuščam se v njegovo naročje in si dokazujem, da sem močnejši od njegovega lepljivega objema. Moja osebnost je zbirka različnih taktik, kako prelisičiti samega sebe glede greha. Moj značaj klešejo bolj ali manj neuspešni poskusi, kako hoditi po robu jeze, lenobe, požrešnosti, zavisti, pohlepa, pohote in napuha. Moja inteligenca se razvija z racionaliziranjem želje in s prelaganjem užitka. Zame je teater eden izmed načinov, kako biti blizu greha. Igra je v tem: biti čim bližje grehu, vendar nikoli čisto zares v njem. Tako uživava bližino greha oba: jaz, ki ga uprizarjam, ker ti, gledalec, to pričakuješ od mene in ti, gledalec, ko me opazuješ, kako to počenjam namesto tebe. Teater je licenca za greh.«
»Greh je erotizem življenja. Večja ko je njegova bližina, več življenja se nabira v meni. Zato se neprestano dražim z grehom, spuščam se v njegovo naročje in si dokazujem, da sem močnejši od njegovega lepljivega objema. Moja osebnost je zbirka različnih taktik, kako prelisičiti samega sebe glede greha. Moj značaj klešejo bolj ali manj neuspešni poskusi, kako hoditi po robu jeze, lenobe, požrešnosti, zavisti, pohlepa, pohote in napuha. Moja inteligenca se razvija z racionaliziranjem želje in s prelaganjem užitka. Zame je teater eden izmed načinov, kako biti blizu greha. Igra je v tem: biti čim bližje grehu, vendar nikoli čisto zares v njem. Tako uživava bližino greha oba: jaz, ki ga uprizarjam, ker ti, gledalec, to pričakuješ od mene in ti, gledalec, ko me opazuješ, kako to počenjam namesto tebe. Teater je licenca za greh.«


Že prva performansa, ''Izhodiščna točka: Jeza'' (2002) in ''Še''(2003), jasno zamejita ustvarjalno polje projekta VN, odličen odziv občinstva in kritike pa potrdijo njegovo vsebinsko in formalno usmeritev. Sledi obdobje hitre mednarodne ekspanzije projekta. Z delavnicami Jablanovec intenzivno razvija fleksibilen model mednarodne produkcije sodobne scenske umetnosti, ki se ne zapira v logiko omejenega števila stalnih članov skupine. Ekipa ustvarjalcev v performansih ''Incasso'' (2004),'' Bi ne bi'' (2005) in ''Viva Verdi'' (2006) postane mednarodna, z gostovanji na mednarodnih festivalih (leta 2005 tudi na Beneškem Bienalu) in v centrih sodobne umetnosti pa se Via Negativa, kot upoštevanja vreden projekt sodobne scenske ustvarjalnosti, uveljavi tudi v evropskem prostoru.
Že prva performansa, ''Izhodiščna točka: Jeza'' (2002) in ''Še''(2003), jasno zamejita ustvarjalno polje projekta VN, odličen odziv občinstva in kritike pa potrdijo njegovo vsebinsko in formalno usmeritev. Sledi obdobje hitre mednarodne ekspanzije projekta. Z delavnicami Jablanovec intenzivno razvija fleksibilen model mednarodne produkcije sodobne scenske umetnosti, ki se ne zapira v logiko omejenega števila stalnih članov skupine. Ekipa ustvarjalcev v performansih ''Incasso'' (2004),'' Bi ne bi'' (2005) in ''Viva Verdi'' (2006) postane mednarodna, z gostovanji na mednarodnih festivalih (leta 2005 tudi na Beneškem Bienalu) in v centrih sodobne umetnosti pa se Via Negativa, kot upoštevanja vreden projekt sodobne scenske ustvarjalnosti, uveljavi tudi v evropskem prostoru.

Redakcija: 16:04, 14. januar 2014

Življenjepis

Bojan Jablanovec (rojen 23. 1. 1961 v Murski Soboti), diplomiral leta 1989 na Ljubljanski AGRFT. Že z diplomsko predstavo Helios (avtorski projekt na osnovi Brechtove drame Galileo Galilei, Cankarjev dom, 1988) nakaže svoj interes za odpiranje gledališkega polja in raziskavo percepcije gledalca. Leta 1989 sledi avtorski projekt Triumf smrti (SNG Maribor) v katerem sintetizira gledališke trende, ki so zaznamovali osemdeseta leta. V letih od 1993 do 1999 režira v večini slovenskih gledaliških hiš (med njegovimi režijami: P. Corneille: Odrska utvara SLG Celje (Borštnikova nagr. za scenografijo), F. G. Lorca: Dom Bernarde Alba (PDG Kranj), H. Barker: Ljubezen dobrega moža PDG Nova Gorica (Borštnikova nagr. za režijo), A. Jarry: Kralj Ubu, MGL, P. Ridley: Disnet Razparač, SNG Ljubljana, W. Schwab: Predsednice, SNG Ljubljana, F. Dürrenmatt: Romulus Veliki, MGL, H. Ibsen: Hedda Gabler, SSG Trst, B. Brecht: Gospod Puntila in njegov hlapec Matti, PDG Nova Gorica, E. Ionesco: Stoli, PPF Koper, A. Artaud: Curek krvi, Cankarjev dom Ljubljana). V obdobju 1997/99 poučuje kot asistent stažist za gledališko režijo in igro na AGRFT Ljubljana.


Iz potrebe po preverjanju smisla, pomena in razlogov za obstoj gledališča in iz prepričanja, da prevladujoči produkcijski modeli in njihove normativne ustvarjalne metode gledališča spreminjajo v muzeje historičnih estetskih form leta 1999 prekine z režijsko prakso v slovenskih repertoarnih gledališčih in se posveti raziskavi gledališča. V obdobju do leta 2002 nastanejo trije raziskovalni projekti, v katerih in se posveča uprizarjanju subjekta skozi spolno razliko (Evropa – deklica, ki je preveč hitela, Cankarjev dom Ljubljana), uprizarjanju subjekta v razmerju do časa (Lenora, SNG Ljubljana) in uprizarjanju subjekta skozi razliko med govorom in jezikom (Olga Grad vs. Juanna Regina, PG Kranj).


S temi projekti uspešno razvija svojo režijsko metodo, s katero se osredotoča predvsem na oblikovanje procesa, ki naj izvajalca učinkovito pripelje do avtorske kreacije – torej da postane scenski umetnik, ki na odru stoji s svojo izjavo, s svojim telesom in s svojim smislom. S tem namenom leta 2002 ustanovi mednarodni projekt sodobne scenske umetnosti Via Negativa. Ustvarjalci, ki sodelujejo pri projektih VN so postavljeni v položaj performerja: vsak izvajalec mora biti hkrati avtor in material svojega nastopa. Čeprav bazično ustvarjalno polje VN postane performans, pa osnovni interes raziskave ostaja gledališče in temeljni mehanizmi gledališke konvencije. S pomočjo metode redukcije se Jablanovec osredotoča predvsem na razmerje med izvajalcem in gledalcem (razmerje med tem kar se kaže in tem kar se vidi) in na vprašanje realnega v tem odnosu. Gledališče ga v prvi vrsti zanima kot medij komunikacije in ne estetizacije.


Prvih sedem let projekta VN (2002 – 2008) Jablanovec posveti raziskavi sedmih človeških lastnosti, ki so splošno znane pod imenom sedem smrtnih grehov (jeza, požrešnost, pohlep, pohota, lenoba, zavist in napuh). Gre za ciklus performansov, v katerih se ustvarjalci vsako leto osredotočijo na enega izmed smrtnih grehov, kot na bazični agens, ki formira scensko akcijo in razmerje do gledalca. O svoji odločitvi za ta ciklus Jablanovec razmišlja takole:


»Greh je erotizem življenja. Večja ko je njegova bližina, več življenja se nabira v meni. Zato se neprestano dražim z grehom, spuščam se v njegovo naročje in si dokazujem, da sem močnejši od njegovega lepljivega objema. Moja osebnost je zbirka različnih taktik, kako prelisičiti samega sebe glede greha. Moj značaj klešejo bolj ali manj neuspešni poskusi, kako hoditi po robu jeze, lenobe, požrešnosti, zavisti, pohlepa, pohote in napuha. Moja inteligenca se razvija z racionaliziranjem želje in s prelaganjem užitka. Zame je teater eden izmed načinov, kako biti blizu greha. Igra je v tem: biti čim bližje grehu, vendar nikoli čisto zares v njem. Tako uživava bližino greha oba: jaz, ki ga uprizarjam, ker ti, gledalec, to pričakuješ od mene in ti, gledalec, ko me opazuješ, kako to počenjam namesto tebe. Teater je licenca za greh.«


Že prva performansa, Izhodiščna točka: Jeza (2002) in Še(2003), jasno zamejita ustvarjalno polje projekta VN, odličen odziv občinstva in kritike pa potrdijo njegovo vsebinsko in formalno usmeritev. Sledi obdobje hitre mednarodne ekspanzije projekta. Z delavnicami Jablanovec intenzivno razvija fleksibilen model mednarodne produkcije sodobne scenske umetnosti, ki se ne zapira v logiko omejenega števila stalnih članov skupine. Ekipa ustvarjalcev v performansih Incasso (2004), Bi ne bi (2005) in Viva Verdi (2006) postane mednarodna, z gostovanji na mednarodnih festivalih (leta 2005 tudi na Beneškem Bienalu) in v centrih sodobne umetnosti pa se Via Negativa, kot upoštevanja vreden projekt sodobne scenske ustvarjalnosti, uveljavi tudi v evropskem prostoru.


(Vir: Via Negativa)

Režije

Scenografije

  • 1999 Bertolt Brecht Gospod Puntilla in njegov hlapec Matti, r. Bojan Jablanovec, PDG Nova Gorica
  • 1998 Henrik Ibsen Hedda Gabler, r. Bojan Jablanovec, SSG Trst
  • 1994 Howard Barker Nepredvidljive posledice, r. Bojan Jablanovec, SLG Celje
  • 1993 Pierre Corneille Odrska utvara, r. Bojan Jablanovec, SLG Celje

Nagrade

Bibliografija

Viri in literatura

  • Spletna stran Via Negativa

Zunanje povezave

VIA NEGATIVA

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Bojan_Jablanovec&oldid=30683«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori