Lojze Kovačič: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
(3 vmesne redakcije 2 uporabnikov niso prikazane) | |||
Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
[[Kategorija:Ustvarjalci|Kovačič,Lojze]][[Kategorija:Dramaturgi|Kovačič,Lojze]] | [[Kategorija:Ustvarjalci|Kovačič,Lojze]][[Kategorija:Dramaturgi|Kovačič,Lojze]] | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
(* 9.11. 1928, † 1.5. 2004) | (* 9.11. 1928, † 1.5. 2004) |
Trenutna redakcija s časom 11:11, 23. junij 2016
Življenjepis
(* 9.11. 1928, † 1.5. 2004) Lojze Kovačič se je rodil 9. novembra 1928 v Baslu, Švica, v izseljenski družini. Njegova mama je bila Nemka, oče Slovenec. Leta 1938, ko so švicarske oblasti pred začetkom 2. svetovne vojne izgnale vse izseljence, ki niso imeli švicarskega državljanstva, je skupaj z družino prišel v Slovenijo. Prvo leto je živel v Novem mestu, potem pa v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in pedagoško akademijo (slavistika, germanistika). Leta 1944 mu je umrl oče, nato pa je nova jugoslovanska oblast pregnala še njegove domače (mater, sestro, nečakinjo) v begunsko taborišče DP v Avstriji. Lojze je sicer ostal, vendar je imel kot sumljiva oseba nenehne težave z oblastjo. Tri mesece (od decembra 1945 do marca 1946) bil zaprt in leta 1947 v JLA pred vojaškim sodiščem obsojen na pol leta disciplinskega bataljona. Po vrnitvi iz vojske je delal kot novinar dopisnik pri Mladini, nato je bil urednik podjetniškega časopisa, od leta 1963 do upokojitve pa je bil zaposlen kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani. Svoje literarne in avtobiografske prispevke je pričel objavljati že kmalu po vrnitvi družine v Slovenijo in zaradi njih redno prihajal v konflikte z ideologi komunistične partije. Danes njegovo pripovedništvo velja za najpomembnejši zgled slovenske povojne proze. Lojze Kovačič je umrl 1. maja 2004. Pomembnejša dela: Ljubljanske razglednice (1956), Ključi mesta (1967), Deček in smrt (1968), Sporočila v spanju – Resničnost (1972), Pet fragmentov (1981), Prišleki (trilogija 1983–85), Basel (1986), Prah (1988), Kristalni čas (1990), Zgodbe s panjskih končnic (1992), Vzemljohod (1993), Književna delavnica – šola pisanja (1997).
Nagrade
- 1996 Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo
- 1993 Nagrada Morishigo za najboljšo radijsko igro na mednarodnem festivalu radijskih iger v Tokiu
- 1991 Nagrada Kresnik za najboljši roman leta
- 1973 zlata Linhartova plaketa za gledališko dejavnost
- 1973 Prešernova nagrada
- 1972, 1986 Župančičeva nagrada mesta Ljubljane