Aleksander Krošl: Razlika med redakcijama
| (17 vmesnih redakcij 3 uporabnikov ni prikazanih) | |||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
[[Kategorija:Ustvarjalci|Krošl, Aleksander]] | |||
[[Kategorija:Igralci in animatorji|Krošl, Aleksander]] | [[Kategorija:Igralci in animatorji|Krošl, Aleksander]] | ||
<div style="float: right">[[Slika:Aleksander_krošl_foto_arhiv_FBS.jpg| | <div style="float: right">[[Slika:Aleksander_krošl_foto_arhiv_FBS.jpg|267px|Foto: Arhiv FBS]]</div> | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
(*31.10.1930, † 26.08.2016)<br /> | |||
Dramski igralec in nosilec Borštnikovega prstana Aleksander Krošl se je rodil 31. oktobra 1930 v Ljubljani. Dramsko igro je študiral je na [[AGRFT Ljubljana|AIU]] v Ljubljani. Bil je član mnogih slovenskih gledališč, dve desetletji je igral v [[SLG Celje|SLG]] v Celju, potem v [[SNG Nova Gorica|PDG v Novi Gorici]], krajši čas pa tudi [[Drama SNG Maribor|mariborske]] in [[SNG Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]]. Kot igralec karakternih likov s smislom za satiro je bil med nosilci repertoarja v Celju in Novi Gorici, vmes je ob številnih gledaliških vlogah ustvaril tudi pomembne filmske in televizijske vloge. Za svoje stvaritve je prejel leta 1967 [[Prešernova nagrada in nagrade Prešernovega sklada|Nagrado Prešernovega sklada]], leta 1971 [[Nagrade Borštnikovega srečanja|nagrado Borštnikovega srečanja]] in [[Severjeva nagrada|Severjevo nagrado]], za življenjsko delo pa je prejel leta 2000 [[Borštnikov prstan]]. | Dramski igralec in nosilec Borštnikovega prstana Aleksander Krošl se je rodil 31. oktobra 1930 v Ljubljani. Dramsko igro je študiral je na [[AGRFT Ljubljana|AIU]] v Ljubljani. Bil je član mnogih slovenskih gledališč, dve desetletji je igral v [[SLG Celje|SLG]] v Celju, potem v [[SNG Nova Gorica|PDG v Novi Gorici]], krajši čas pa tudi [[Drama SNG Maribor|mariborske]] in [[SNG Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]]. Kot igralec karakternih likov s smislom za satiro je bil med nosilci repertoarja v Celju in Novi Gorici, vmes je ob številnih gledaliških vlogah ustvaril tudi pomembne filmske in televizijske vloge. Za svoje stvaritve je prejel leta 1967 [[Prešernova nagrada in nagrade Prešernovega sklada|Nagrado Prešernovega sklada]], leta 1971 [[Nagrade Borštnikovega srečanja|nagrado Borštnikovega srečanja]] in [[Severjeva nagrada|Severjevo nagrado]], za življenjsko delo pa je prejel leta 2000 [[Borštnikov prstan]]. | ||
Za njegovo izbiro igralskega poklica so, kot pove v nekem pogovoru, odločilni trije »krivci«: igralca [[Stane Sever]] in Mira Stupica ter pokojni mariborski gledališčnik [[Jože Mlakar]], ki ga je povabil k sodelovanju z amatersko gledališko skupino. Nekaj mesecev kasneje je uspešno opravil avdicijo v ptujskem poklicnem Okrajnem gledališču, kjer je leta 1950 debitiral z vlogo Mirka v Žižkovi priredbi ''Miklove Zale''. Polletnemu ptujskemu obdobju je sledil študij igre na ljubljanski Akademiji, temu pa angažmaji v različnih gledališčih. | Za njegovo izbiro igralskega poklica so, kot pove v nekem pogovoru, odločilni trije »krivci«: igralca [[Stane Sever]] in Mira Stupica ter pokojni mariborski gledališčnik [[Jože Mlakar]], ki ga je povabil k sodelovanju z amatersko gledališko skupino. Nekaj mesecev kasneje je uspešno opravil avdicijo v ptujskem poklicnem Okrajnem gledališču, kjer je leta 1950 debitiral z vlogo Mirka v Žižkovi priredbi ''Miklove Zale''. Polletnemu ptujskemu obdobju je sledil študij igre na ljubljanski Akademiji, temu pa angažmaji v različnih gledališčih. | ||
»Zgodba tega markantnega odrskega umetnika se je od vsega začetka vrtela okoli zrelih moških postav ali tako imenovanih karakternih vlog, s katerimi je Krošl pravzaprav postal svojevrsten pojem med svojimi kolegi, seveda predvsem vrstniki,« ugotavlja teatrolog [[Vasja Predan]], ki v portretu igralca najprej izpostavi izjemno pohvalno oceno, ki jo je strogi kritik [[Josip Vidmar]] podal o njegovi vlogi Sofoklovega Ojdipa (v celjski uprizoritvi režiserja D. Radojevića, 1968): »Bil je kratko malo mogočen in pretresljiv. Po odhodu [[Ivan Levar|Ivana Levarja]] menda prvi junak resničnega formata na naših odrih.« | »Zgodba tega markantnega odrskega umetnika se je od vsega začetka vrtela okoli zrelih moških postav ali tako imenovanih karakternih vlog, s katerimi je Krošl pravzaprav postal svojevrsten pojem med svojimi kolegi, seveda predvsem vrstniki,« ugotavlja teatrolog [[Vasja Predan]], ki v portretu igralca najprej izpostavi izjemno pohvalno oceno, ki jo je strogi kritik [[Josip Vidmar]] podal o njegovi vlogi Sofoklovega Ojdipa (v celjski uprizoritvi režiserja D. Radojevića, 1968): »Bil je kratko malo mogočen in pretresljiv. Po odhodu [[Ivan Levar|Ivana Levarja]] menda prvi junak resničnega formata na naših odrih.« | ||
V oblikovanju zapletenih značajev je Krošl, kot zapiše Predan, »zmeraj izhajal iz psihološko nadrobno razčlenjene karakterizacije in še posebej kultivirane govorne natančnosti, logičnosti in doslednosti, zasidranih v najbolj znamenitih slovenskih izročilih tako imenovanega žlahtnega odrskega realizma«. Takšna značaja sta v Krošlovem celjskem obdobju Hoederer v Sartrovih ''Umazanih rokah'' in Thomas Becket v Eliotovem ''Umoru v katedrali'' (oba pod režijskim vodstvom F. Križaja). Za Hoedererja in za vlogo Gornika v Cankarjevi komediji ''Za narodov blagor'' (režija M. Korun) je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, za Thomasa Becketa je bil leta 1971 nagrajen na Borštnikovem srečanju; istega leta je sledila Severjeva nagrada. | V oblikovanju zapletenih značajev je Krošl, kot zapiše Predan, »zmeraj izhajal iz psihološko nadrobno razčlenjene karakterizacije in še posebej kultivirane govorne natančnosti, logičnosti in doslednosti, zasidranih v najbolj znamenitih slovenskih izročilih tako imenovanega žlahtnega odrskega realizma«. Takšna značaja sta v Krošlovem celjskem obdobju Hoederer v Sartrovih ''Umazanih rokah'' in Thomas Becket v Eliotovem ''Umoru v katedrali'' (oba pod režijskim vodstvom F. Križaja). Za Hoedererja in za vlogo Gornika v Cankarjevi komediji ''Za narodov blagor'' (režija M. Korun) je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, za Thomasa Becketa je bil leta 1971 nagrajen na Borštnikovem srečanju; istega leta je sledila Severjeva nagrada. | ||
Iz novogoriškega obdobja se najraje spominja naslovne vloge v ambientalni postavitvi ''Don Kihota'' (dramatizacija M. A. Bulgakov, režija Z. Šedlbauer, 1984), pa likov, kot sta James Tyrone v O'Neillovem ''Dolgega dneva potovanju v noč'' in Bruscon v Bernhardovem ''Komedijantu'' (oba pod režijskim vodstvom D. Mlakarja, 1984 in 1989). S slednjim je Krošl obeležil petintrideset let igralske kariere in kritik Andrej Inkret je zapisal, da »suvereno, z ležernim humorjem in učinkovitimi teatraličnimi poudarki zmaguje obsežno in komplicirano Bernhardovo partituro«. Čeprav se je leta 1992 upokojil, je z novogoriškim gledališčem še naprej sodeloval, tudi v času odlikovanja z Borštnikovim prstanom, ko je upodobil lik Padarja v uprizoritvi ''Tistega lepega dne'' (dramatizacija Kosmačeve novele S. Fišer, režija B. Kobal). | |||
Umrl je 26. avgusta 2016. | |||
==Vloge v gledališču== | ==Vloge v gledališču== | ||
===2001-=== | ===2001-=== | ||
{{#dynamic_content:rep | person | 1357 | roles | 2001-2020}} | |||
===1991-2000=== | ===1991-2000=== | ||
{{#dynamic_content:rep | person | 1357 | roles | 1994-2000}} | |||
*1994 Latin, njegov tajnik; [[Dominik Smole]] ''KRST PRI SAVICI'', r. [[Janez Pipan]], [[SNG Nova Gorica]] | |||
{{#dynamic_content:rep | person | 1357 | roles | 1991-1993}} | |||
*1994 | |||
===1981-1990=== | ===1981-1990=== | ||
{{#dynamic_content:rep | person | 1357 | roles | 1981-1990}} | |||
===1971-1980=== | |||
{{#dynamic_content:rep | person | 1357 | roles | 1971-1980}} | |||
===1961-1970=== | |||
{{#dynamic_content:rep | person | 1357 | roles | 1961-1970}} | |||
===1951-1960=== | |||
{{#dynamic_content:rep | person | 1357 | roles | 1951-1960}} | |||
==Vloge na filmu in televiziji== | ==Vloge na filmu in televiziji== | ||
*2006 ''Tea'', r. Hanna A. W. Slak, Gustav Film - Ljubljana, SPI International, Warszawa, Jadran film - Zagreb, Studio Maj - Ljubljana, TV Slovenija, SCCA / Pro.Ba - Sarajevo | *2006 ''Tea'', r. Hanna A. W. Slak, Gustav Film - Ljubljana, SPI International, Warszawa, Jadran film - Zagreb, Studio Maj - Ljubljana, TV Slovenija, SCCA / Pro.Ba - Sarajevo | ||
| Vrstica 67: | Vrstica 50: | ||
==Nagrade== | ==Nagrade== | ||
*2000 [[Borštnikov prstan]] | *2000 [[Borštnikov prstan]], {{Pdf|BORŠTNIKOV_PRSTAN_2000_ak.pdf|Obrazložitev}} | ||
*1971 [[Nagrade Borštnikovega srečanja|Borštnikova nagrada]] za igro za vlogo '''Thomasa Becketta''' (Eliot ''Umor v katedrali'', [[SLG Celje]]) | *1971 [[Nagrade Borštnikovega srečanja|Borštnikova nagrada]] za igro za vlogo '''Thomasa Becketta''' (Eliot ''Umor v katedrali'', [[SLG Celje]]) | ||
| Vrstica 74: | Vrstica 57: | ||
*Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994 | *Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994 | ||
*Slovenski gledališki letopisi od 1987/88 do 2004/2005, Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, izbral in uredil Štefan Vevar | *Slovenski gledališki letopisi od 1987/88 do 2004/2005, Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, izbral in uredil Štefan Vevar | ||
*Slovenski gledališki inštitut | |||
==Zunanje povezave== | ==Zunanje povezave== | ||
*[http:// | *[http://4d.rtvslo.si/arhiv/nasi-umetniki-pred-mikrofonom/86276866 Aleksander Krošl, oddaja Naši umetniki pred mikrofonom - www.rtvslo.si, 30.10.2010] | ||
*[http:// | *[http://repertoar.sigledal.org/razstava/prejemnice-in-prejemniki-borstnikovega-prstana E-Razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970–2014) - www.sigledal.org] | ||
Trenutna redakcija s časom 09:23, 5. december 2016
Življenjepis
(*31.10.1930, † 26.08.2016)
Dramski igralec in nosilec Borštnikovega prstana Aleksander Krošl se je rodil 31. oktobra 1930 v Ljubljani. Dramsko igro je študiral je na AIU v Ljubljani. Bil je član mnogih slovenskih gledališč, dve desetletji je igral v SLG v Celju, potem v PDG v Novi Gorici, krajši čas pa tudi mariborske in ljubljanske Drame. Kot igralec karakternih likov s smislom za satiro je bil med nosilci repertoarja v Celju in Novi Gorici, vmes je ob številnih gledaliških vlogah ustvaril tudi pomembne filmske in televizijske vloge. Za svoje stvaritve je prejel leta 1967 Nagrado Prešernovega sklada, leta 1971 nagrado Borštnikovega srečanja in Severjevo nagrado, za življenjsko delo pa je prejel leta 2000 Borštnikov prstan.
Za njegovo izbiro igralskega poklica so, kot pove v nekem pogovoru, odločilni trije »krivci«: igralca Stane Sever in Mira Stupica ter pokojni mariborski gledališčnik Jože Mlakar, ki ga je povabil k sodelovanju z amatersko gledališko skupino. Nekaj mesecev kasneje je uspešno opravil avdicijo v ptujskem poklicnem Okrajnem gledališču, kjer je leta 1950 debitiral z vlogo Mirka v Žižkovi priredbi Miklove Zale. Polletnemu ptujskemu obdobju je sledil študij igre na ljubljanski Akademiji, temu pa angažmaji v različnih gledališčih.
»Zgodba tega markantnega odrskega umetnika se je od vsega začetka vrtela okoli zrelih moških postav ali tako imenovanih karakternih vlog, s katerimi je Krošl pravzaprav postal svojevrsten pojem med svojimi kolegi, seveda predvsem vrstniki,« ugotavlja teatrolog Vasja Predan, ki v portretu igralca najprej izpostavi izjemno pohvalno oceno, ki jo je strogi kritik Josip Vidmar podal o njegovi vlogi Sofoklovega Ojdipa (v celjski uprizoritvi režiserja D. Radojevića, 1968): »Bil je kratko malo mogočen in pretresljiv. Po odhodu Ivana Levarja menda prvi junak resničnega formata na naših odrih.«
V oblikovanju zapletenih značajev je Krošl, kot zapiše Predan, »zmeraj izhajal iz psihološko nadrobno razčlenjene karakterizacije in še posebej kultivirane govorne natančnosti, logičnosti in doslednosti, zasidranih v najbolj znamenitih slovenskih izročilih tako imenovanega žlahtnega odrskega realizma«. Takšna značaja sta v Krošlovem celjskem obdobju Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah in Thomas Becket v Eliotovem Umoru v katedrali (oba pod režijskim vodstvom F. Križaja). Za Hoedererja in za vlogo Gornika v Cankarjevi komediji Za narodov blagor (režija M. Korun) je leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, za Thomasa Becketa je bil leta 1971 nagrajen na Borštnikovem srečanju; istega leta je sledila Severjeva nagrada.
Iz novogoriškega obdobja se najraje spominja naslovne vloge v ambientalni postavitvi Don Kihota (dramatizacija M. A. Bulgakov, režija Z. Šedlbauer, 1984), pa likov, kot sta James Tyrone v O'Neillovem Dolgega dneva potovanju v noč in Bruscon v Bernhardovem Komedijantu (oba pod režijskim vodstvom D. Mlakarja, 1984 in 1989). S slednjim je Krošl obeležil petintrideset let igralske kariere in kritik Andrej Inkret je zapisal, da »suvereno, z ležernim humorjem in učinkovitimi teatraličnimi poudarki zmaguje obsežno in komplicirano Bernhardovo partituro«. Čeprav se je leta 1992 upokojil, je z novogoriškim gledališčem še naprej sodeloval, tudi v času odlikovanja z Borštnikovim prstanom, ko je upodobil lik Padarja v uprizoritvi Tistega lepega dne (dramatizacija Kosmačeve novele S. Fišer, režija B. Kobal).
Umrl je 26. avgusta 2016.
Vloge v gledališču
2001-
1991-2000
- 1994 Latin, njegov tajnik; Dominik Smole KRST PRI SAVICI, r. Janez Pipan, SNG Nova Gorica
1981-1990
1971-1980
1961-1970
1951-1960
Vloge na filmu in televiziji
- 2006 Tea, r. Hanna A. W. Slak, Gustav Film - Ljubljana, SPI International, Warszawa, Jadran film - Zagreb, Studio Maj - Ljubljana, TV Slovenija, SCCA / Pro.Ba - Sarajevo
- 1989 Wrabetz; Kavarna Astoria, r. Jože Pogačnik, Viba film Ljubljana
- 1982 Profesor; Razseljena oseba, r. Marjan Ciglič, Viba film Ljubljana in Vesna film Ljubljana
- 1982 Profesor Brodnik; Učna leta izumitelja Polža, r. Željko Kozinc, Viba film Ljubljana
- 1978 Jagodin oče; Ko zorijo jagode, r. Rajko Ranfl, Viba film Ljubljana
- 1976 Idealist, r. Igor Pretnar, Viba film Ljubljana
- 1976 Lojzek; Bele trave, r. Boštjan Hladnik, Viba film Ljubljana in Vesna film Ljubljana
- 1975 Zdešar; Povest o dobrih ljudeh, r. France Štiglic, Viba film Ljubljana
- 1975 Ivan; Povest o dobrih ljudeh, r. France Štiglic, Viba film Ljubljana
- 1975 Med strahom in dolžnostjo, r. Vojko Duletič, Viba film - Ljubljana | Vesna film - Ljubljana
- 1973 Cvetje v jeseni, r. Matjaž Klopčič, Vesna film Ljubljana in RTV Ljubljana
- 1972 Lov na jelene, Fadil Hadžić, FAS - Filmski autorski studio - Zagreb
- 1966 Amandus, r. France Štiglic, Viba film - Ljubljana
Nagrade
- 2000 Borštnikov prstan,
Obrazložitev 
- 1971 Borštnikova nagrada za igro za vlogo Thomasa Becketta (Eliot Umor v katedrali, SLG Celje)
Viri in literatura
- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
- Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994
- Slovenski gledališki letopisi od 1987/88 do 2004/2005, Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, izbral in uredil Štefan Vevar
- Slovenski gledališki inštitut