Prihodnje, odhodnje

Avtor: Srečko Fišer

Leto nastanka: 2003

Žanr: Drama

Krstna uprizoritev: 2006 v SNG Nova Gorica

Zgodba

Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče, pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.

Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega kot pisatelja vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, ki se pripravljajo zanjo, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja otroka (po njegovem mnenju Italijana), ki je vojna sirota, rajši naj ga pošlje v kak zavod ali pa še bolje – na italijansko stran –, da bo imela več časa za organizacijo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu vidimo Ivana s svojo od njenih staršev prepovedano zaročenko Fanico v vaškem »kinu«, kako ji obljublja, da naj počaka še malo, pa bo opustil politiko, poročila se bosta in imela otroke.

Kronotop

Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948 , teden ali dva spomladi. Na istem mestu dobimo tudi navodilo o tem, da med prizoroma pet in šest ter med prizoroma osem in devet preteče nekaj dni.

Drug vir informacij o dogajalnem času dobimo med dramo sámo v dialogu, in sicer gre za informacijo o tem, da je pomlad. Seveda pa je pri vsakem poglavju čas še natančneje določen v obširnih didaskalijah takoj na začetku.

Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko dokaj natančno, z dvema izjemama, sledimo skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega poglavja (1. prizor se dogaja v kmečki kuhinji pri teti Malki, 2. v »bivši« šoli, 3. v vaški gostilni, 4. pri teti Malki, 5. na poti iz gostilne, 6. nekje na prostem – v tem poglavju ne dobimo didaskalijskih napotkov o kraju, razberemo ga lahko iz dialoga, 7. pred šolo – tudi tu lahko kraj razberemo iz dialoga, 8. v improvizirani zaporniški celici, 9. pred hišo tete Malke in strica Jožka, 10. v razredu, 11. na trgu, 12. v nekakšni kinodvorani). Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.

Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, kot lahko preberemo zgoraj, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere (prim. npr. v poglavju 3, str /navajane strani, ki se tičejo te drame, ustrezajo stranem, kot si sledijo v priloženih celotnih besedilih/ . 28, v poglavju 4, str. 35, v poglavju 6, str. 53, v poglavju 7, str. 55 in 60, v poglavju 9, str. 76, v pogl. 10, str. 84, 85, v poglavju 11, str. 93, v epilogu na str. 99 ipd.).

Osebe

Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna karakterizacija oseb (ki zajame bistvo posamezne osebe), tako posredna kot neposredna, je dana že na samem začetku komedije (v njej so podana tudi razmerja med osebami), dopolnjuje pa jo karakterizacija oseb med dialogom (prav tako posredna in neposredna). Število oseb v Prihodnje, odhodnje je precej veliko, kar 25, vendar pa to toka dogajanja ne pretrga, zgodba je dokaj tekoča, saj v posameznem prizoru nastopata večidel le dve osebi, druge, če so, so obrobnega pomena za prizor.

Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših oseb v Prihodnje, odhodnje, pri čemer dodajam tudi njihovo karakterizacijo, ki se nam razkrije skozi celoten tekst (bodisi skozi stranski tekst, ali skozi dialog, tako, da sodbo o sebi oseba izreče sama, ali pa jo poda o njej kdo izmed drugih oseb) in je ne moremo razbrati na začetku iz seznama oseb.

Prva, ki nam jo avtor predstavi, je teta Malka (Amalija), stara dobrih 50 let, drobna, suha, nosi očala (to izvemo tudi iz dialoga). Je tudi klepetava, bistra, dobrodušna (kar se nam pokaže tudi skozi tekst, saj Pavletu, ki je po vrnitvi iz Londona ostal brez domačije, ponudi dom). Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki, kot se nam pokaže ob branju drame, ves čas le nekaj krpa in predeluje), a da je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika ) – nikoli se ni poročila –, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej /Fišer, 6/, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje /Fišer, 6/). Njen pogled na svet ni črno-bel, kar se nam razkrije iz pogovora s Faničino mamo Micko, ko jo nagovarja, naj da hčerki in Ivanu blagoslov (čeprav je on komunist, Faničina družina pa je zelo pobožna), saj vsi komunisti niso tudi nujno slabi.

Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.

K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak (tudi podatek iz teksta) pisatelj , Pavle, skozi tekst izvemo, da se piše Rojc. Uvodni podatek o tem, da je med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil (kar izvemo tako iz začetnih didaskalij kot iz teksta samega), nastal nekakšen prepad, vrzel, nam potrjujejo podatki v tekstu samem, saj se nam razkrije, da se v tem svojem starem, a vendar novem okolju počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen. Drugi znak za to, da ne sodi (več) povsem v svoj rojstni kraj, je ta, da Jelko, čeprav sta hodila skupaj na učiteljišče, na začetku vika.), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik pravi o njem, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58).

Jelka je učiteljica, stara okrog 35 let, odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Skozi tekst ne izvemo, učiteljica česa je, pokaže pa se, da najbrž vsega po malem, saj je edina učiteljica v od vojne poškodovani šoli in pouka ni, če ni nje. K sebi je vzela nekega otroka, ki je vojna sirota in ga, kljub prepričevanju župnika in Precednika nikakor noče dati od sebe. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).

40-leten Franc Poženel je predsednik KLO -ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; – informacijo o tem najdemo v uvodnih didaskalijah – pred imenom Precednik se ga je držalo italijansko ime Kozideto (Takozvani – skozi dialoge izvemo, da res ves čas uporablja besedo 'takozvani'), ko pa je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Kozideto postal Predsednik (vloga predsednika mu zelo ugaja). Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).

Pavletov bratranec v tretjem kolenu je Ivan, ki je, kot izvemo iz uvodnih didaskalij, star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven (kar skozi tekst pove o njem tudi Jelka) in ne prav bister. Ivan sam o sebi pravi, da ima le pet razredov osnovne šole in da je komunist (je tudi član komunistične partije, čeprav je pred vojno bil ministrant), drama nam razkrije da je tajnik KLO, ki ves čas govori nekakšna socialistična gesla (»novo družbo delamo« /Fišer, 36/, »zdaj je na vrsti izgradnja domovine« /37/, dosledno se pozdravlja s »Smrt fašizmu« – »Svobodo narodu«), zelo si želi, da bi se povzpel in na koncu postane celo predsednik. Ukaze nadrejenega Precednika izpolnjuje brez premisleka (k Pavletu, ki mu je celo v sorodu, gre vohunit samo zato, ker se zdi Pavle Precedniku sumljiv). Sicer pa teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.

Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.