Zofka Kveder

Življenjepis

Kvedrova je bila rojena 22. aprila 1878 v Ljubljani, umrla je 21. novembra 1926 v Zagrebu. Zofka Kveder je odraščala v Loškem Potoku na Notranjskem. Zaradi nesoglasij doma se je kmalu preselila v Ljubljano. Nekaj časa je delala v odvetniški pisarni Ivana Šusteršiča. Nato se je preselila v Trst in objavljala pri časopisih Edinost in Slovenka. Leta 1900 je odšla v Prago, kjer je živela do leta 1907. Leta 1904 je začela z urejanjem družinskega mesečnika Domači prijatelj. V Pragi se ji je rodila prva hči Vlada in prav tam se je kasneje tudi poročila z Vladinim očetom Vladimirjem Jelovškom, hrvaškim modernističnim pesnikom. Skupaj sta se preselila v Zagreb, kjer sta se jima rodili še dve hčeri - Maša in Mira. V Zagrebu se je zaposlila v uredništvu dnevnika Agramer Tagblatt in urejala žensko prilogo Frauen Zeitung. Po propadlem prvem zakonu se je drugič poročila s socialdemokratskim politikom Jurajem Demetrovičem. Leta 1917 je začela izdajati Ženski svijet, ki ga je kasneje preimenovala v Jugoslovansko ženo. Po 1. svetovni vojni je bil njen mož Demetrović pokrajinski namestnik na Hrvaškem, tako da je bila takrat Zofka v bistvu prva dama Hrvaške. Leta 1900 je izdala svojo prvo knjigo Misterij žene. Dramske spise je zbrala v knjigi Ljubezen (1901). Sledile so ji zbirke Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903), Iskre (1905), socialna drama Amerikanci (1908). 1918 je izdala novelo V oblasti teme in roman Njeno življenje. To delo je bilo zadnje, ki ga je napisala v slovenščini. Po tem je pisala v srbskem in hrvaškem jeziku: roman Hanka, Jedanaest novela, drama Unuk kraljevića Marka... Objavljala je tudi v nemških in čeških časopisih. Zofka Kveder je bila izjemno kompleksna osebnost. V svojem življenju ji je bilo zelo težko krmariti med teorijami in izkušnjami. V resnici se ni nikoli našla v teorijah o svobodi. To njeno hlepenje po "biti ljubljena in oboževana" je v resnici viselo nad njo kot Demoklejev meč, ki pa ga je držala v rokah tista druga, emancipirana Zofka, zrasla iz njenih teorij. Nenehna sla po potrjevanju jo je gnala iz brezna v brezno, da se je nazadnje prepustila in šla, sama in osamljena, kakršno se je počutila vse življenje. Vse njeno življenje je zaznamoval njen kontradiktorni odnos do sebe in do njenih bližnjih. Nikoli se ni uspela osvoboditi spon, ki si jih je sama nadela in to prav v boju za osvobojenost. Vse njeno življenje je bilo podrejeno iskanju vloge ženske, a ne toliko ali pa zgolj v smislu politične borbe, kot ji običajno pripisujejo, ampak kot lastno iskanje zadovoljstva, umetniške kreativnosti in seveda ljubezni. Zofkina ljubezen do otrok je bila nenavadna, a je bila v določenih trenutkih groba in kruta. Prav tako nenavadna je bila v zahtevah, da se njene hčere obnašajo po družbenih kodeksih, ki jih je sama zavrgla. Vse svoje nežnosti in ljubezni kot tudi vsa svoja sovraštva in grobosti pa je zmogla - natančno in naturalistično - prikazati v svoji literaturi. Zofka ni niti v vlogi matere želela ustrezati konceptu pojmovanja ženske, ki jo je tisti čas pojmoval kot subjekt, nesposoben samorealizacije, in ki mu je bilo zgolj milostno dovoljeno, da je objekt za realizacijo moških želja. Zofka se dokoplje do spoznanja, da se mora najprej realizirati sama v sebi in šele notranje "urejena" in zadovoljna lahko išče ljubezen pri drugih.

Dramska besedila

• Ljubezen
• Pravica do življenja
• Strti
• Pri branjevki
• Zimsko popoldne
• Tuje oči
• Egoizem
• Vnuk kraljeviča Marka
• Arditi na otoku Krku
• Amerikanci

Dramska besedila v tujih jezikih

• Vnuk kraljeviča Marka
• Arditi na otoku Krku

Viri in Literatura

• ŠKUC gledališče

Zunanje povezave

• ZOFKA KVEDER: Pred-hodnica ženskih poti - www.sigledal.org