Lutkovno gledališče Ljubljana

Predstavitev gledališča

Ustanovitev

Lutkovno gledališče Ljubljana je bilo kot Mestno lutkovno gledališče ustanovljeno leta 1948. Prvo premiero je imelo 10. oktobra v okviru Ljubljanskega festivala. Začetni ustvarjalni zagon je mlado gledališče črpalo iz različnih tradicij, ki so zaznamovale slovensko lutkarstvo od njegovih začetkov v drugem desetletju dvajsetega stoletja do konca druge svetovne vojne.

Milan Klemenčič

Oče slovenskega lutkarstva, slikar Milan Klemenčič, ki se je "šolal" ob romantični tradiciji italijanskega in zlasti nemškega marionetnega gledališča, je svoje domače Malo marionetno gledališče predstavil javnosti leta 1910. Kasneje je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča (1920-1924) – prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča na Slovenskem, ki je delovalo v Mestnem domu, v zgradbi, kjer danes "stanuje" tudi LGL. Ustvarjalni vrh pa je Klemenčič dosegel z gledališčem Miniaturne lutke in igro "Doktor Faust" (1938).

Sokolsko lutkarstvo

Med obema svetovnima vojnama je v Sloveniji doživelo pravi razcvet "sokolsko lutkarstvo" po češkem vzoru. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojni in "narodno prebudni" značaj. Pomembno je predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi že leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz "sokolskih" vrst so kasneje izšli prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Partizansko lutkovno gledališče

Sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič, je bil leta1944 glavni pobudnik za ustanovitev Partizanskega lutkovnega gledališča, kar je delno zaznamovalo tudi program tega presenetljivega kulturnega pojava sredi evropske vojne vihre, ki pa je seveda dobil času primerno aktualno politično vsebino.

Pavlihov oder

Značilnost prvega obdobja slovenske lutkovne zgodovine je bila prevlada marionet. Šele leta 1934 je etnolog dr. Niko Kuret ustanovil oder ročnih lutk in pet let kasneje s Pavlihovo druščino na Radiu Ljubljana uveljavil Pavliho, slovensko različico Pulcinelle, Kasperla, Puncha, Petruške ... Tega burkeža in veseljaka je že od vsega začetka poosebljal igralec Jože Pengov, ki je kasneje kot prvi (neformalni) umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana na novi oder ročnih lutk pripeljal tudi Pavliho.

MLG – LGL, Razvojne prelomnice

Mestno lutkovno gledališče se je ob ustanovitvi kot dedič vseh teh tradicij znašlo v nekakšnem labirintu različnih estetik. Zato prva leta lahko označimo kot leta iskanj – tako vsebinskih kot organizacijskih. Predvsem po zaslugi Jožeta Pengova, direktorja, umetniškega vodje, režiserja, dramaturga, pisca in igralca, utemeljitelja sodobnega slovenskega lutkovnega gledališča, je kmalu našlo svoj lastni izraz in doseglo zavidljivo umetniško raven. Z njegovimi uprizoritvami (Zvezdica Zaspanka, Ostržek, Sinja ptica, Mala čarovnica,...) je gledališče prodrlo v evropski kulturni prostor.

Po Pengovovem odhodu (leta 1968) in zamenjavi generacij je bilo neizbežno iskanje novih poti, ki je pripeljalo v gledališče vrsto novih avtorjev. Pojavili so se zanimivi pisci, ki so vzpostavili nekakšno "slovensko dramaturgijo" (Frane Puntar, Svetlana Makarovič, Dušan Jovanović, Milan Dekleva ...). Žal so v sedemdesetih letih razvoj hromile velike organizacijske in prostorske težave.

Polno uveljavitev je LGL doseglo v četrtem desetletju svojega delovanja, ko je dobilo tudi nove prostore v zgradbi nekdanjega Mestnega doma (leta 1984). To je obdobje izvrstnih uprizoritev (Mali princ, Kozlovska sodba v Višnji gori, Doktor Faust, Božanska komedija, Martin Krpan, Zvezdica Zaspanka, Pravljica o carju Saltanu, Mrtvec pride po ljubico, Sapramiška ... režiserjev Edija Majarona, Mirana Herzoga, Jelene Sitar in Igorja Cvetka, Zlatka Boureka, Matije Milčinskega, Matjaža Lobode, Naceta Simončiča ...), ki so bile deležne priznanj na domačem in številnih tujih odrih po Evropi, Aziji, Afriki ter Srednji in Južni Ameriki.

Za devetdeseta leta je značilno angažiranje uveljavljenih slovenskih piscev (Ivo Svetina, Boris A. Novak, Ervin Fritz, Milan Jesih, Niko Grafenauer, Dane Zajc) in gledaliških režiserjev (Mile Korun, Janez Pipan, Zvone Šedlbauer, Vinko Möderndorfer, Boris Kobal), kar je prineslo gledališču nove razsežnosti in "vstopnice" za nekatere, do tedaj zaprte gledališke (nelutkovne) festivale (Zgodba južnega gozda ali kdo je ubil sonce – nagrada Alenki Vogelnik za scensko podobo uprizoritve na Festivalu jugoslovanskega gledališča v Sarajevu, Zakaj in Vprašaj – Borštnikovo srečanje).

Pečat posameznim obdobjem so dajali tudi likovni ustvarjalci: že Jože Pengov je v svoje uprizoritve ob uveljavljenih "hišnih" oblikovalcih (Mara Kralj, Slavko Hočevar) vključeval uveljavljene mojstre slovenske likovne umetnosti (Tone Kralj, France Mihelič - Prešernova nagrada za zasnovo "Sinje ptice"). Temu zgledu so sledili tudi njegovi nasledniki in med sodelavci LGL zasledimo vrsto znanih slikarjev, kiparjev in ilustratorjev (Tomaž Kržišnik - nagrada Prešernovega sklada za zasnovo "Zlate ptice", Zlatko Bourek, Jože Tisnikar, Peter Černe, Marlenka in Marija Lucija Stupica, Marjan Manček, Daniel Demšar …). Stalno skrb za visoka umetniška merila potrjujejo tudi imena sodelujočih glasbenih ustvarjalcev (Bojan Adamič, Urban Koder, Borut Lesjak, Mojmir Sepe, Jože Privšek, Jani Golob, Uroš Krek, Kruno Cipci, Lojze Lebič, Darijan Božič, Aldo Kumar …).

Petdeset let in več

Ob petdesetletnici delovanja (1998) je LGL v svoji statistiki beležilo več kot 17 000 predstav in preko 2,5 milijona gledalcev. Na 120 gostovanjih po 30 deželah Evrope, Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike ter Avstralije je gledališče obiskalo preko 90 mest in bilo pri tem deležno mnogih priznanj in festivalskih nagrad.

Programska struktura se je ves čas gibala med klasiko in sodobnostjo, namenjena pa je bila predvsem najmlajši publiki. Posebno skrb je LGL vedno posvečalo domačim avtorjem, saj ob 246 igrah najdemo 175 imen slovenskih piscev, od tega kar 89 različnih. Med njimi velja na prvem mestu omeniti Svetlano Makarovič z 19 uprizoritvami.

Igralski ansambel Lutkovnega gledališča Ljubljana pripravi vsako leto (ob pomoči zunanjih sodelavcev) šest premier in odigra okrog 460 predstav na domačih prizoriščih in na gostovanjih po Sloveniji ter v tujini. Repertoarna struktura se vsa leta giblje med klasiko in sodobnostjo, med domačimi in tujimi avtorji. Največ skrbi je namenjeno najmlajši publiki, vendar gledališče pripravlja tudi zahtevnejše uprizoritve za mladino in odrasle. Gledališče občasno sodeluje s slovensko televizijo in filmom, nekaj predstav pa so posnele tudi tuje televizije. Poleg tega pripravlja skupne uprizoritve z drugimi slovenskimi gledališči. Bogata vsebinska in tehnološka raznolikost programov je v vseh teh letih ustvarila obsežno zbirko lutk, v kateri je tudi izredno zanimiva zapuščina nestorja slovenskega lutkarstva, slikarja Milana Klemenčiča. Zbirka vse bolj postaja pomemben delček slovenske kulturne dediščine.

Umetniški vodje

• Barbara Hieng Samobor
• 1989 – 1999: Mojca Kreft