Semenska gasa 27

Igralci in sodelujoči

• Premiera: Sreda, 11.februar 1987 – Gledališče čez cesto Kranj (Delavski dom)

• Boni Žižmond (mati na invalidskem vozičku: Branka Borisavljevič
• Jožica Žižmond (njena hči): Vanja Slapar
• Guru Zappa: (disident) Kondi Pižorn
• Robi Zappa (njegov sin): Damjan Perne
• Matevž Štručka (zahojenec in zafrustriranec: Igor Pavlovič
• Slobodan Grubišić (polkovnik JNA): Franci Kranjec
• Urka Zjah (partizanka): Dunja Jekovec
• Kveder (preiskovalec): Andrej Krajcer

• Režija, scenografija in kostumi: Iztok Alidič
• Koreografija: Jasna Knez
• Dramaturg: Peter Božič
• Glasba: Zvone Tomac in Dino Gojo
• Izdelava scene: Blaž Basaj
• Tehnika: Iztok Ahačič, Bojan Čenčič

Mnenja in kritike

DELO, petek, 13. februar 1987 Sugestivna igra

Semenska gasa 27, ki jo mladi kranjski avtor Iztok Alidič podnaslavlja kot Obskurno fikcijo, je bila ob koncu lanskega leta nagrajena z drugo nagrado (prva ni bila podeljena) na razpisu mariborskega gledališča za nove slovenske dramske tekste. Zanimivo je, da je prvo uprizoritev ugledala v „domačem gledališču“, saj je znano, da je Iztok Alidič duhovni vodja in eden glavnih organizatorjev (neprofesionalnega) kranjskega Gledališča čez cesto. Dodatna zanimivost je seveda, da je avtor svoj prvenec tudi sam režiral – pri čemer moramo ob primerjavi režije z besedilom že kar uvodoma reči, da je režiser Alidič sicer spoštoval avtorja Alidiča, da pa se je v predstavi obnašal docela suvereno, in tako recimo (med drugim) črtal tudi zadnji prizor svoje igre, kar ni nebistveno. Ta konec namreč kriminalko, kar Semenska gasa 27 žanrsko je, razrešuje (prav znotraj žanra), brez tega konca pa postajajo stvari usodnejše, zapletenejše in v gledališki uresničitvi tudi učinkovitejše. Skratka – nikakor ne gre torej samo za predstavitev novega dramskega besedila, ampak za docela avtorsko videnje, ki posega v obskurno (ne)marginalnost sveta in ljudi v njem.

Semenska gasa 27 kajpak pomeni hišno številko. Prav velika ta hiša ne more biti, saj se v nji pravzaprav mota samo šest oseb in še med njimi sta dva para (ženski in moški) povezana v družino. Hiša je torej majhen in skrajno zaprt sistem. Dva vdora zunanjega sveta, ki se dogodita v igri (polkovnik in kriminalistični svetnik) se končata z ubojem, štorija, ki se odvija pred nami pa nam dopove še, da so se z umorom končali tudi prejšnji vdori zunanjega sveta v hišno številko 27. V tej hiši torej morejo in hočejo živeti samo njeni stalni (večni) prebivalci, po vrsti ne toliko marginalci (čeravno so izvržki obrobja družbenega življenja), kolikor predvsem skrivenčene osebe, ki jih je za zmeraj zaznamovala njihova preteklost z deviacijami ne samo v psihičnem, ampak tudi v fizičnem obstajanju. Tako je ta hiša brez življenja (v tem pogledu nas spominja na Gogo), hiša frustracij, stalnih prikrivanj, medsebojnih nasilij, erotičnih trikotnikov in vsakršnih obskurnosti.

Dve ključni avtorjevi potezi dajeta ključ za razumevanje te igre, ki je seveda precej več in predvsem nekaj drugega, kot zgolj kriminalka: najprej erotizirane sprevrženosti hišnih prebivalcev, ki obvladujejo njihovo voljo po „življenju“. Samo skozi to eksistencialno primarnost se lahko uresničujejo, pa naj gre za ljubezenski trikotnik, nagon, za voyerizem, za polaščanje, za do kraja razvrednoteni (debilni) rezultat te erotike ali za skrajno erotično slo po ubijanju. Drugi znak je rekonstrukcija umora polkovnika. Izkaže se namreč , da izpolnitev erotične sle (ki je kajpak nikakršna), ne omogoča drugačne razrešitve. Edina njena uresničitev je lahko samo uboj, smrt.

Kljub taki dovolj črni podobi hišne številke 27, pa je igra o njej s skorajda srhljivo potujitvijo učinkovita, skorajda stripovska parodija. Ob dramaturškem vodstvu Petra Božiča in z velikim deležem koreografinje Jasne Knez je figuralika odrskih oseb prignana do absurda.

Po drugi strani nas avtor (in režiser) Iztok Alidič z elementi „brechtovskega“ gledališča vseskozi opozarja, da gre za igro, katere „voyerji“ smo tudi gledalci (se pravi, da nas z vrsto sugestivnih „trikov“ postavi na določeno raven nebogljene „nepomične“, a ubijalske moralizatorke, matere Boni Žižmond, ki z voyeristično naslado skuša podoživeti svojo preteklost) – tudi sence, ki se vseskozi pojavljajo za velikim oknom scenografa Alidiča in „sence“ publike, ki vstopa na začetku v temno dvorano, so iz istega testa.

Z veseljem torej lahko zapišemo, da je sorazmerno mlado kranjsko neprofesionalno Gledališče čez cesto v stalnem ustvarjalnem vzponu, z vso ustvarjalno ihto usmerjeno v prostor razmišljujočega občinstva. Zato tudi za osem igralcev (po vrsti sugestivno oblikovanih v svoji figuralni specifiki: Branka Borisavljevič, Vanja Slapar, Kondi Pižorn, Damjan Perne, Igor Pavlovič, Franci Kranjec, Dunja Jekovec in Andrej Krajcer ni toliko pomembna „igra“ kolikor miselni angažma pri predstavljanju posameznega lika. Brechtova odmaknitev (V-efekt) od vloge je vseskozi dosledno razvidna in ustvarja učinke, ki jih vsakršno koli poistovetenje z vlogo ne bi moglo. Tu pa smo že pri smeri, ki je (doslej) tipična za gledališki izraz Gledališča čez cesto, od Ionescove Plešaste pevke pred leti, mimo Jesihove Afrike (velikega uspeha lanske sezone) do tokratne Semenske gase 27.

Vladimir Kocjančič

DNEVNIK, petek, 13. februar 1987

KRSTNA UPRIZORITEV „SEMENSKE GASE 27“ V GLEDALIŠČU ČEZ CESTO V KRANJU

Parodija, srhljivka …

„Semenska gasa 27“ je naslov besedila, ki ga je kot dramski prvenec napisal Iztok Alidič, vodja kranjskega „Gledališča čez cesto“. Z igro je avtor sodeloval na natečaju, ki sta ga lani razpisala Drama SNG Maribor in Književna mladina Slovenije. Prejel je drugo nagrado (prve niso podelili), pospremljeno s precej neoprijemljivim zagotovilom, da bodo „delo“ po vsej verjetnosti uprizorili na malem odru mariborske „Drame“. Kakorkoli že – „Semenska gasa 27“ je krstno uprizoritev doživela 11. 2. 1987, ko je besedilo v avtorjevi režiji (dramaturg Peter Božič) uprizorilo „Gledališče čez cesto“ v Kranju. (Oceno zapisujemo po ogledu predpremiere).

Avtor je svoj gledališki prvenec opredelil kot „obskurno fikcijo“ in uprizoritev se oklepa obojega, tako dejstva, da gre za mračno, zagonetno zadevo, kot tudi napotka, v skladu s katerim je vse dogajanje plod suverene teatrske fantazije, čistega izmisleka, ki postavlja pred nas absurdne odrske situacije.

Zgodba je hote trivialna, način pripovedovanja pa je zavestna humorno – ironična distanca. Rezultat je duhovita persiflaža trivialnega žanra, ki bi mu „mračne“ vzore lahko poiskali v stripovski izpeljavi črnega romana. V senci obskurno fiktivnih asociacij nemara celo povezava z Grumovo „Gogo“ ni povsem deplasirana: v „Semenski gasi 27“ namreč zasledimo parodične izpeljave dednostne teorije, glavna ženska oseba je svojvrstna žrtev spolnega nagona, med protagonisti igre, stanovalci hiše na Semenski gasi, pa je sleherni po svoje udarjen.Tu je „pohotna hroma mati“ (igra jo Branka Borisavljevič), ki se je bila tešila v ljubezni s skrivačem. Ta je povojne likvidacije prestal skrit na podstrešju, dokler se ni pogubno spečal še z njeno nič manj potrebno hčerko (upodobila jo je Vanja Slapar). Slednja si je našla novega tolažnika v inštalaterju, ubežnem priseljencu (Kondi Pižorn), ki vlači s seboj kretenoidnega sina (Damjan Perne). Med stanovalci hiše na Semenski gasi sodita še odpuščeni regrut, „zahojeni zafrustriranec Matevž Štručka“ (Igor Pavlovič), čigar življenje in smrt sta skrivnostno povezana s kislim zeljem, ter snažilka ruskega porekla, bivša partizanka Urka (igra jo Dunja Jekovec). Dva čudaka sta v hišo prišla od zunaj: oficirja Grubišića (Franci Kranjec), je sem pripeljala usoda (njena roka je bila ljubezni lačna snažilka Urka), kriminalistični svetnik pa je v hišo na Semenski gasi prišel z očitno odvečnim poslanstvom da razišče umor in ga pojasni.

Igra je napisana kot zaporedje kratkih prizorov, v katerih večidel nastopata le po dve osebi. Vendar so protagonisti med seboj vseskozi povezani in zapleteni v odnos nekakšne mračne soodvisnosti, v kateri lahko gledamo tudi svojevrsten odraz deformirane družbene situacije. Čeprav prostor in čas v igri nista nikjer določno opredeljena, je vendarle več kot očitno, da je Alidičeva „Semenska gasa“ z groteskno obskurnimi situacijami, ki jih uprizarja, persiflaža in parodija povojne slovenske družbe, njenih moralnih, religioznih recidivov.

Režiser Iztok Alidič je igralce vodil znotraj duhovito izrisanih tipov z jasno opredeljenimi nalogami. Nastopajoči v „Semenski gasi“ delujejo v skladu z ironizirano vzročno-posledično logiko; predstavljajo se, opisujejo in pojasnjujejo lastna ravnanja v situacijiah, ki so se že bile zgodile, ta postopek pa narekuje ustrezno igro: ne gre za vživljanje, identifikacijo, ampak za takšno vstopanje v dano situacijo (nalogo), znotraj katere igralec ves čas ohranja igrivo, parodično distanco. Temeljni postopek bi lahko opredelili kot ironično parodiranje tradicionalne slovenske „zahojenosti in zafrustriranosti“, če uporabimo kar avtorjevo označitev ene najbolj duhovito izrisanih in z nadvse ustreznim humorjem odigranih oseb – Matevža Štručko, kot ga je interpretiral Igor Pavlovič. Učinkovito komiko je z oficirjem Grubišićem razvil Franci Kranjec, s primerno igrivo ostrino je duhovito zamišljeno figuro čistilke Urke odigrala Dunja Jekovec. Groteskno podobo represivne matere je oblikovala Branka Borisavljevič, njeno hčerko, pravo „tiho vodo“, pa je disciplinirano interpretirala Vanja Slapar. Kondi Pižorn je z grotesknimi poudarki, s katerimi je oblikoval instalaterja Guruja Zapo zašel že v pretirano nakazo. Damjan Perne pa je z ustrezno držo in grimaso oblikoval njegovega bolnega sina Robija. Andrej Krajcer je dal kot kriminalistični svetnik Kveder močno pretirano karikaturo. Njegova igra je bila neusklajena s tisto parodično distanco, s pomočjo katere se Alidičeva „Semenska gasa 27“ na duhovit in dovolj izviren način navezuje tako na lastno poetiko, nakazano z uprizoritvijo Jesihove „Afrike“, kot na tradicijo absurdno komičnega slovenskega teatra.

Sceno je oblikoval Jože Basaj s sodelavcem Hermanom Mubijem, kostumi so delo Hilde Zaletel in Mirana Dolinarja, koreografija Jasna Knez, glasbo pa sta izbrala Zvone Tomac in Dino Gojo.

Jernej Novak