Afrika

Avtor: Milan Jesih
Leto nastanka: 1986
Žanr: Drama
Krstna uprizoritev: 05.03.1986, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)
10 moških, 7 ženskih vlog


Vsebina

Zasedba


Mnenja in kritike

Človek ne jezi se

Ljubljana, turistično informativno (Tine Trn) – Med ljubljansko ohcetjo sem srečal prijatelja Igorja Pavloviča, že dobro uveljavljenega člana kranjskega Gledališča čez cesto.

- Nas prideš pogledat? V četrtek, šestindvajsetega, na Gornjem trgu. Mislim, da bo v redu. Afrika je naslov…

- Bom. Zanima me to vaše gledališče. Hvalijo vas … Na svidenje! V četrtek, šestindvajsetega junija, pogledam v Delo in Dnevnik. Nikjer nisem našel obvestila o predstavi Gledališča čez cesto. Še manj seveda čas, kdaj naj bi bila predstava.

Zavrtim telefon: 988 informacije. - Počakajte trenutek! Počakajte trenutek! Počakajte trenutek… Čakam in razmišljam. Morda bi bila informacija opravljena z enim impulzom brez tega uvoda, prepoceni?

Tuu – tuu – tuu, mi ponavlja telefon, predno zaslišim človeški glas.

- Informacije … - Lepo prosim, ob kateri uri je nocoj na Gornjem trgu predstava Gledališča čez cesto? - To boste zvedeli na 981… - Hvala! – in zavrtim 981… - Informacije. Počakajte trenutek! Počakajte trenutek! Tuu, tuu … - Želite? - Lepo prosim, ali mi lahko poveste ... in tako naprej. - Tega pa mi ne vemo … - Mi lahko vsaj poveste, kje bi to lahko zvedel? - Tuu, tuu, tuu –

Toda ni več glas informatorke, temveč glas avtomata, ki mi pravi, da je informatorka odložila slušalko, predno sem uspel povedati, kaj želim zvedeti. Ah, saj imamo še turistične informacije, - se tlesnem po pleši in pokličem 215-412.

- Kdaj, lepo prosim, je nocoj na Gornjem trgu itd. - Joj, - nekaj so program spreminjali ... Miha, kdaj je predstava na Gornjem trgu?, slišim ženski glas, ki zahteva od nekega Mihe informacijo. Končno le zvem: Ob dvajset trideset...

S trojko se začuda pravočasno pripeljem čez šentjakobski most, oblezem vse kotičke, kjer bi čez cesto lahko nastopili gledališčniki, a nikjer sledu o predstavi.

- O sveti Florijan, ki imaš tu svojo cerkev, pogorel sem ... Kaj mi je že rekel prijatelj Igor Pavlovič, da bodo igrali? „Afriko“ menda? Informacija je bila popolna ... Kot da smo res – v Afriki.

Pavliha, 17.julij. 1986




Razgradnja idile

“Afrika” Milana Jesiha u izvođenju Pozorišta “Preko ceste” iz Kranja i režiji Iztoka Alidiča. U generaciji književnika koji su slovenačkom kulturnom prostoru pre otprilike dve decenije podarili impulse čija se recepcija tada kretala od uočavanja “rušilačkih” tendencija do oduševljenog pozdravljanja nove avangarde. Milanu Jesihu pripada sasvim istaknuto mesto. U međuvremenu objavio je niz uspešnih pesničkih knjiga i dramskih tekstova, stekao zavidnu književnu reputaciju, prošao sled nužnih autorskih mena, ali kao konstanta njegovog stvaralačkog postupka i kreda i dalje se može identifikovati privrženost ironijskom idiomu.

Upravo ovo bitno obeležje Jesihovog stvaralaštva osnovno je uporište i “uzbudljive farse iz seljačkog života u tri slike s pevanjem i igranjem” pod naslovom “Afrika”, a kao predmet artističke “destrukcije” u ovom slučaju poslužila je ni manje li više do bitna stavka slovenačkog nacionalnog mita – idilična slika lepog i živopisnog pejsaža.

Protagonisti su joj paradigmatični otac – gospodar, njegova ponešto nekanonska supružica, podjednako problematične kčeri obeležene erosovim znakom, komični deca i poletni sin sa funkcijom “sodomističnog čuvara okoline”. A da socijalni uzrok bude kompletan i spreman za deformisanje, tu su sveštenik – histerični hedonist, alkoholizirani lovac-arhitekt-budnik, skupa sa obožavaocima jatreba, predstavnicima ekološke stranke”zelenih” itd.

Primarna stilska figura među ovako koncipiranim likovima igre je, dakako, hiperbola – i to one vrste što ne ustupa ni pred nategnutim granicama preterivanja. Sledstveno tome prostor karikature I groteske postaje sasvim neomeđen, a celovita vizura dešavanja ispod glazure poleta, razuzdane veselosti ili karikirane patnje otkriva autentičnu kič-situaciju u društveno-prirodnom okrugu čije je tradicionalno tumačenje po prirodi stvari uvek bilo suprotno. U preksinočnoj izvedbi kranjsko Pozorište “Preko ceste” podarilo je Jesihovom komadu I nešto od elemenata privrženosti apsurdu – što je inače karakteristično za delovanje i sklonosti ovog amaterskog kolektiva. Igra Francija Kranjeca kao arhitekte, Hermana Mubija kao sveštenika, Rada Pretnara u ulozi sina i nekolicine drugih aktera, bila je na sasvim na zadovoljavajučem čak veoma visokom nivou.

Slično se mogu proceniti i rediteljski rad Iztoka Alidiča, kostimi Hilde Zaletel, ali nad viđenim projektom ostaje jedna ne baš sporedna senka. Ma kako predano huliteljski koncentrisan a analitičan, vešto pisan i dobro smišljen, uz to aktuelan, Jesihov tekst sve svoje osnovne potencije iskazuje i “troši” vrlo brzo te se čak polovina viđenih scena može smatrati čistim viškom, preteranim postvarenjem težnje za obimom dela na račun efikasnosti.

Odsustvo rediteljske i spisateljske ekonomije stoga treba smatrati prvim nedostatkom i največom manom “Afrike”, čiji ironijski naboj I pritajeni žar zbog besvesne utopljenosti kič subjekta - sredine i posustali mit znatno gubi na oštrini, razlivajuči se u preobilno dekorisanje teze beskrajnim ponavljanjem situacija, dosetkama, muzičkim ilustracijama itd.

V. Kopicilj, Novosadski dnevnik, 31.maj 1986



Afrika, Milana Jesiha in Iztoka Alidiča v izvedbi Gledališča čez cesto v kranjskem Delavskem domu

Alojzij Stražišar je bil trd kmet, le njegovo ženo Terezijo Stražišar je nekolikanj metalo (oblačila se je kot Liza Minelli, hkrati pa redno obiskovala cerkev.) Njuno kmetijo, okoli katere je rad trimčkal Hubert Stražišar, ded, sta obletavala predvsem Mihael Završan in Martin Grilc. Prvi v miličniški obleki in pilotski kapi pa na rdeči, pred nedavnim zlektorirani fantomalni specialki, drugi v trpinčenem fraku in v rožcah pa na črnem mopedu.

Drugi onasneževalec okolja, češko govoreča figura – preciosa, je imel za to svoje sukanje okrog hiše prekleto dober razlog. Starejša hči Jožefina je bila že poldrugo leto noseča!

No, ko sta se na tej tipični gorenjski domačijipojavila še arhitekt – eksibicionist Milan Gorišek in župnik Boltežar Ajdič je manjkal pravzaprav samo še Woody Allen. Kakor koli, kruta realnost je bila blizu: Gospodu inženirju Gorišku so medtem, ko se je klatil po gozdu, ugonobili tri hčere. In ko je sestavil, kar je ostalo od njih, je na mah postal zastavonoša.

Ta idila pod Triglavom ima poleg številnih izvirnih slovenskih popevk, na repertoarju tudi melodijo, ki je površno izobražena oblast nikdar ni mogla povsem razumeti. Pokončni in žilavi Gorenjci so jo zdaj dali peti mravljici, ki je bila nevarna le v toliko, da je bila predstavnica Zelenih. Kaj ima Afrika opraviti s tem, ne vem, videla pa sem kup zaklanih in spohanih kur, ki so nemočne ležale v kadilnici in čakale na usklajevanje ali pa na Jovanovića.

Josipina Vidmar, Pavliha, 12.marec 1986



Ob krstni izvedbi Afrike

Igralci Gledališča čez cesto so dobri dve uri kratkočasili številno občinstvo, ki se je sproščeno odzivalo ob vznemirljivem gledališkem dogodku.

Kaže, da je bilo režijsko in dramaturško delo pri Afriki bolj kolektivne narave, če upoštevamo navedbo iz gledališkega lista, v kateri je režiser predstave Iztok Alidič naveden kot usklajevalec idej. Po vsem sodeč nosi levji delež predstave razen režiserja tudi Dragica Klavora, ki je vodila gibanje. Gib ima pri tej igri znatno vlogo pri karakterizaciji posameznih likov in ustvarjanju celotnega izraznega vzdušja. „Razburljivo farso“ so posebej „burile“ igralke Vanja Slapar, Andreja Ažman, Dunja Jekovec, Jelena Savič in oba mopeda, Igor Zaletel in Bojan Regouc.

Če gre pri gibanju za izrazno obogatitev literarne predloge, gre pri prenosu besedila na oder za razliko med pesniško dokaj enovito jezikovno normo in vzpostavitvijo razgibane jezikovne pisanosti, ki upošteva tako narečne prvine in osebne jezikovne posebnosti (Rado Pretnar, Franci Kranjec, Herman Mubi), tako slovensko-češki bilingvizem (Kondi Pižorn), tako srbsko-slovenski jezikovni hibrid (Igor Pavlovič), kakor tudi izvirno slovensko knjižno izreko.

Jezikovna razčlenjenost najde vsebinsko utemeljenost posebno pri tipiziranju odnosa med kmečkim posestnikom (Jože Basaj) in sosedovim sinom mešanega porekla (Igor Pavlovič). Ta odnos je na začetku deloma šovinistično obarvan, sklene pa ga spoznanje o nujni tolerantnosti in sožitju.

Igra pa ne razkriva samo trenutnih zadreg in dilem. Obtežena je tudi z zgodovinskim spominom, ki se kaže simbolno: izgubljeni otroci, ki jih je umorila nevarna zver (Neža Jagodic), prepoznani so samo ostanki dekliških rdeče-belo-modrih kril, kakršna je slovenska zastava; kaže se neposredno v osebi premaknjenega župnika (Herman Mubi), zaznamovanega z zgrešeno odločitvijo v vojnem času; „mravlje mravljive“ (Nataša Perne) ponazarjajo totalitarni sistem, ki je glasbeno podprt z anahronistično nemško himno itn.

Lahko bi dejali, da je bila predstava izvedena s presenetljivo vitalnostjo in zanosom nastopajočih. Pri tem sta se bolj ali manj posrečeno prepletala ljubiteljska zmogljivost in zahtevnejše ustvarjalno prizadevanje, a je k sreči to slednje v veliki meri prevladalo. Prav tako je možna trditev, da bo ena nadaljnih nalog tega gledališča ravno v premagovanju ponekod moteče dvojnosti amaterizma in njegovega nasprotja. To naj bi pomenilo, da sta v amaterizmu v najboljšem primeru vsebovani dve skrajnosti, ki ju je težko uravnovesiti, tako kot dneva in noči ni mogoče mešati, lahko se samo sorazmerno krčita in podaljšujeta v skladu z evolucijo, ki pa je nad njima. Ljubiteljstvo se najbolje potrjuje ravno takrat, kadar ustvarjalno presega samo sebe, kadar tako rekoč zavestno nastopi zoper svoje lastno izhodišče in poprečje.

Franci Zagoričnik, Gorenjski glas, 11.marec 1986

Srečna Jesihova farsa

Gledališče čez cesto v Kranju: Milan Jesih: Afrika. Režija: Iztok Alidič, gib: Dragica Klavora, scdenografija Blaž Basaj, kostumografija Hilda Zaletel. Igrajo: Jože Basaj (kmet posestnik), Vanja Slapar (njegova čudna žena), Andrej Grašič (ded), Dunja Jekovec (starejša hči, noseča), Andreja Ažman (mlajša zaljubljena hči), Rado Pretnar (sin, sodomistični čuvar okolja), Igor Pavlovič (sosedov sin, upornik), Kondi Pižorn (sanjač in pijanec), Franci Kranjec (iz mesta, arhitekt), Herman Mubi (angelski župnik), Neža Jagodic (kosmatinka), Nataša Perne (ptička sinička, prepirljiva mravljica) idr. Premiera je bila 5. marca 1986.

Jesihova Afrika, v podnaslovu „razburljiva farsa iz kmečkega življenja v treh slikah s petjem in poplesovanjem“, je v kranjskem „Gledališču čez cesto“ doživela presenetljivo duhovito in, čeprav uprizorjena z mladimi amaterskimi igralci, presenetljivo dozorelo uprizoritev, tudi v čisto profesionalnem smislu. – Režija Iztoka Alidiča jo koncipira zares kot „razburljivo“, hkrati pa seveda čez vse radoživo farso, v kateri se vitalno neskrupulozno mešajo vsakršni komični in burkasti elementi od čiste burleske v situacijah do groteskno zasnovanih posamičnih figur, od retoričnih dovtipov do veselih popevk, mešajo pa se v vrtoglavem, nezaustavljivem ritmu in tempu.

Hkrati pa se predstava niti najmanj ne odreka značilnih Jesihovih lirizmov, naj bodo še tako drobni in tenki: v igri pridejo do polne veljave kot sijajen kontrapunkt siceršnjemu vsesplošnemu in v teatralnem smislu od sile širokopoteznemu „veseljačenju“ V vrsti igralskih vlog odkriva uprizoritev več kot le dobre govorce, ki suvereno obvladujejo Jesihovo komplicirano besedje, segajoče od parodije znanih fragmentov in literature in današnjih govornih klišejev do najrazličnejših subtilnih jezikovnih poigravanj in neologističnih besednih trikov.

Vsa ta razkošna jezikovna paša, vse te brezštevilne govorne variacije in humoristične igrice (ki so vse v fragmentih) se odkrijejo za izredno hvaležno igralsko gradivo: igralci prirejajo z njim občinstvu nenehoma zares prostodušno zabavo, ne da bi se kakor koli izgubljale artistične tenčine in igrive izmišljije Jesihovega teksta. Isto velja za koreografski aranžma posameznih situacij, ki učinkujejo – navzlic tu in tam pretirano groteskni zasnovi – z izvirno intenzivnostjo in tudi bravuroznostjo in z nenavadno učinkovitim in neredeko rafiniranim humorjem. Ne v govorni ne v situacijski dimenziji predstava ne posnema mehanično nobenih vnaprej postavljenih vzorcev (na primer profesionalnih burkačev), pač pa gradi svoje domislice domala vseskozi s svojevrstno svežino in seveda parodično neizbirčnostjo, toda s svojskim neutrudnim humorističnim čarom.Odlikujejo se v tem smislu zlasti Igor Pavlovič, Kondi Pižorn, Franci Kranjec, Andreja Ažman, Nataša Perne idr.

Afrika, napisana pred osmimi leti, je imela svojo krstno objavo v „Gledališču čez cesto“ nedvomno srečo. Predstava bi bila nemara še efektnejša, če bi si dovolila nekoliko bolj energično okrajšavo in strnitev Jesihovih – sicer več kot bravuroznih – „ludističnih“ ekshibicij, za katere je vsekakor škoda, da so morale toliko časa čakati na preizkušnjo pred publiko. Postarale se medtem niso.

Andrej Inkret, Delo, 8. marec 1986


V tople kraje „Afrika“ je naslov igri, ki jo je Milan Jesih napisal za televizijsko satirično gledališče, krstno uprizoritev pa je (v sredo, 5.3.1986) izvedla Eksperimentalna skupina „Gledališče čez cesto“ iz Kranja.

„Afrika“ je značilna jesihovska igra; v bližnjem sorodstvu si je z znamenitimi „Grenkimi sadeži pravice“, nastalimi pred več kot desetimi leti. Njena temeljna načela so slej ko prej nizanje satirično grotesknih situacij in komponiranje odrskih skečev, ki vsak zase prikazujejo neko povsem vsakdanjo, lahko tudi banalno situacijo, Jesihov dar za suvereno poigravanje z jezikom pa jih dviga na raven duhovito ironičnega posmeha človeškemu svetu.“Afrika“ se je naselila na slovenskem podeželju, med kmetijo, zidanico, gozdno jaso – tam kjer je, kot pojejo alpsko poskočne popevčice te igre „na njivah življenje, v srcu nemoč“. Nova Jesihova igra je kmečka burka, ki se prepleta skozi scefrano iluzijo življenja na vasi, ubode groteskne obrise našega izkoreninjenega bivanja, zavrže iluzijo in pristane v banalni vsakdanjosti, iz katere bi, pa spet ne bi ušli. In sploh – kam? – V Afriko?

Tako nam Jesihovo „Afriko“ odkriva predstava eksperimentalne skupine „Gledališče čez cesto“, ki uprizarja groteskno podobo degradiranega in degeneriranega življenja (na vasi). Njihova uprizoritev presenetljivo, a z nenavadno učinkovitostjo odkriva v Jesihovi igri elemente alpske kmečke igre in jih stopnjuje v absurdno groteskni posmeh Mrožkovih komedij. Ob vsem tem predstava ohranja smisel za jesihovsko igrivost, za nepretenciozen, ironičen posmeh svetu, ki je v končni posledici vendarle sadež, zrasel iz jezika in njegovega najbolj plodnega semena – besedne igre. Slednja je v interpretaciji gledaliških amaterjev iz Kranja res da ne zaživi vselej povsem razločno in ne dosega dinamike suverenega poigravanja, zato pa se preliva v nenehno prisoten užitek popolnjega predajanja odrski igri.

„Razburljivi farsi iz kmečkega življenja v treh slikah s petjem in poplesovanjem“ kot „Afriko“ Milana Jesiha označujejo člani ES „Gledališče čez cesto“, je usklajevalec idej Iztok Alidič z moškim delom ansambla uspel postaviti dovolj trdno oporo v duhovito okarakteriziranih tipih, ki jih je dosledno in z duhovitimi humornimi detajli vodil skozi vso predstavo. Smešno označenega sosedovega sina in upornika je z jezikovnimi posebnostmi, ki so govorile o južnjaškem poreklu ter s poudarjeno šepavostjo, ki je tudi sicer okorni pameti tega spotegnjenega dolgina pridala še fizično oglatost zarobljeno vsiljivega vasovalca, je interpretiral Igor Pavlovič (kot Mihael Završan). Sijajno označenega pijančka, ki se je sem primajal iz češke dežele, je odigral Kondi Požorn (Martin Grilc). Oba imenovana sta bila duhovita jezdeca štrapacnih mopedov, ki sta jih za izvedbo Jesihove „Afrike“ utelesila Bojan Regouc in Igor Zaletel. Franci Kranjec je oblikoval prišleka iz mesta, strastnega lovca in obsedenega arhitekta Milana Goriška, Jože Basaj je čudaško velikanski kmet in posestnik Alojz Stražišar. Rado Pretnar pa njegov fantovsko poskočni sin in rogovilež „sodomistični čuvar okolja“ Stanislav Stražišar. Zdravo telo gospodarjevega očeta in deda na kmetiji je kot zagret trimčkar utelesil Andrej Grašič (Hubert Stražišar).

Manj domiselna je označitev ženskih figur, v katerih režiser poudarja različne odtenke čutnosti in neizživetega erotičnega gona.. Vanja Slapar je kot gospodarjeva žena Terezija čudna zmes tercialke in koketne zapeljivke, ki pri možu, kmetavzu, ne more prav vnovčiti darov narave. Njena kri se pretaka tudi po žilah dveh hčera: starejšo, nosečo Jožefino je igrala Dunja Jekovec, mlajšo, nenehno zaljubljeno Marjetko pa Andreja Ažman. Ker smo na deželi, seveda ne manjka „angelski župnik“, ki ga je , ki ga je kot karikirano fašisoidno sovražno figuro upodobil Herman Mubi. Neža Jagodic je bila kosmatinka (ki se ni najbolj domiselno prelevila v arhitektovo soprogo Medvedko Jež), v „stranskih rolcah“, med katerimi najdemo preostalo floro in favno ter že omenjeno mehanizacijo slovenskega podeželja, pa so nastopili Nataša Perne (sijajna kot Pepirljiva Mavljica, predstavnica militantno Zelenih, manj domiselno okarakterizirana kot Pička Snička, „prinašalka nevarnosti in smrti“, Jelena Savič (delikaten nastop v vlogi Kravice Liske) ter Damjan Perne in Klavdija Debelak.

Eksperimentalno „Gledališče čez cesto“ iz Kranja, ki ga vodita Iztok Alidič in Kondi Pižorn, se je z duhovito uprizoritvijo „Afrike“ Milana Jesiha potrdilo kot vitalna amaterska gledališka skupina. Slovenskemu teatru daje njihova igra spontanost, izvirno, v lastnem izpovednem potencialu utemeljeno ustvarjalno hotenje in zavidanja vredno komedijantsko energijo.

Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 8. marec 1986



Članki

Uspešni na Malem pozorju

V Novem Sadu je uspešno nastopilo kranjsko Gledališče čez cesto – to je bil prvi nastop kakega slovenskega ljubiteljskega gledališča v uradnem programu Malega pozorja.

Kot protiutež in alternativo Sterijevem pozorju so mladi iz Novega Sada pripravili že trinajsto tradicionalno Malo pozorje v kulturnem centru v Novem Sadu. Selektor Simon Grabovac je izbral predstave, ki so odsevale novosti, različna in zanimiva iskanja jugoslovanskih eksperimentalnih in alternativnih gledališč. Uspešno so na Malem pozorju nastopili člani Eksperimentalnega društva Gledališče čez cesto iz Kranja z ironično in duhovito razburljivo farso Milana Jesiha Afrika. Kranjčani so na odrskih deskah razvili razgibano odrsko dogajanje s tipičnimi slovenskimi jezikovnimi domislicami. Kljub temu, da tekst avtorja Milana Jesiha v drugih republikah in pokrajinah ni toliko razumljiv, je imela predstava velik uspeh pri občinstvu in kritikih.

Dušan Željeznov je v kritiki na Malem pozorju zapisal: Najnovejši Jesihov gledališki tekst seveda ni preveč enostaven za postavitev na sceno, posebno kar se tiče jezikovnih elementov, ker sam avtor z najrazličnejšimi jezikovnimi sredstvi, finesami, metaforami skuša ustvariti svoje delo v duhu moderne dramaturgije, pri čemer nikakor ne zanemarja ne jezikovnega faktorja, niti humorja in družbeno politične aktualnosti naše sedanjosti.Vse to izkazuje velike napore tako profesionalnega režiserja kot profesionalnih igralcev, a posebne napore tistih ljudi, ki služijo Taliji iz plemenite ljubezni proti tej grški muzi.

Zato se tem bolj veselimo te predstave, ki je jasno pokazala, da mnogi neprofesionalni gledališki akterji odigrajo profesionalno predstavo in v nekem smislu le-ta prerašča eksperiment kot je bila zamišljena in realizirana. Jesihov tekst vsebuje vse oblike njegovega peresa, ki zna biti duhovit in pesniški, banalen in vzvišen, komičen in tragičen in ki nam nudi svojevrstno moderno parodijo na preproste igrokaze iz kmečkega življenja, to pot prenešeno v tišpično naš. Sedanji vaško – traktorsko – mopedski čas …” Nastop na Malem pozorju je največje priznanje Gledališču čez cesto za njegovo dejavnost, saj je kot prvo slovensko ljubiteljsko gledališče sodelovalo v uradnem programu novosadskega Malega pozorja.

D.P., Gorenjski glas, 10.junij 1986

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Afrika&oldid=18021«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori