Škart

Avtor: Kim Komljanec

Leto nastanka: 2004-2006

Žanr: Drama

Krstna uprizoritev: 8. 3. 2007, r. Jaša Jamnik, Mestno gledališče ljubljansko

Dostopnost besedila: Gledališki list, Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana, 2007

3 ženske, 2 moški vlogi

Vsebina

Čas in prostor

Prostor v drami ni enoten, saj se dogajanje odvija v stanovanju, v pisarni, v domu za ostarele. Natančneje niso določeni, didaskalije služijo le toliko, da povedo, kaj je kdo prinesel, kam je kdo šel (iz dnevne sobe v kopalnico, prinesel krpo, vino, svetilko ...). Zgodba je vložena v nek okvir: na začetku je Marjan voznik taksija in takrat spozna svojo bodočo ženo, ko se ta usede v avto. V sklepnem dejanju pelje svojo nosečo bivšo ženo v porodnišnico, spet kot voznik taksija. Med tema dvema dogodkoma pa čas linearno poteka (jutro, večer, naslednji dan, teden ..., na kar sklepamo iz dogajanja), le Nataša med dogajanjem doživlja neke sanjske prizore z Marijo, Marjanovo mamo.

Osebe

• Marjan: moški srednjih let, poročen z Natašo, živita skupaj z njegovo mamo. Na začetku ga spoznamo kot voznika taksija, nato kot zaposlenega v biroju. Njegov šef je Mišo, ki ga izkorišča za svoje nelegalne poslovne potrebe. Je človek brez hrbtenice, nima svojega mnenja, vsak ga lahko prepriča. Ta nesigurnost izvira iz odnosa njegove matere, ki ni spregovorila vse od njegovega rojstva in ga vseskozi zavrača, on pa kljub temu skrbi za njo in si želi njene pozornosti in pohval.

• Nataša: Marjanova žena, ki stremi za poklicno kariero. Je vse bolj nezadovoljna v življenju s pasivnim Marjanom, na živce ji gre tudi njegova molčeča mati. Tudi to, da še nima otroka, zanjo predstavlja problem, odtod verjetno njeni sanjski prizori z nosečo Marijo. V njene podobe projicira svoje želje po otroku in boljši službi nekje daleč v Bruslju, kamor nikoli ne pride.

• Mišo: je preračunljivi n ciničen ženskar, ki ki se z novim dekletom Tatjano odloča za bolj resno skupno življenje. Z Marjanom manipulira, je le igračka v njegovih rokah za uresničitev ciljev.

• Marija: Marjanova mama, ki molči vse od njegovega rojstva. Skozi zgodbo spoznamo, da ga je že v nosečnosti zavračala, govorila je, da je mrtev in se ga hotela znebiti. Po porodu je nehala govoriti, za sina se ni zanimala. Tudi sedaj, ko je odrasel, ga zavrača, Marjan pa si želi njene pozornosti. Svoja čustva kaže le skozi mimiko. Spregovori le na koncu ob sanjskem prizoru z Natašo, ko ji govori, kako je bilo, ko je bila noseča in je rodila.

• Tatjana: Mišotova zaročenka in zdravnica, ki stremi za boljšim poklicnim položajem. Ima moralne pridige o prehrani in zdravem življenju, a se sama prav grdo napije. Njena vloga je manjša, avtorica jo verjetno hoče »uporabiti« kot žrtev, ki umre v tunelu. Projekt izgradnje tunela in južne obvoznice pa je na papirju vodil Marjan, zaradi česar ima po njeni smrti občutek krivde.

Zgodba

Drama Škart postavi pred nas Marjana, Natašo, Miša in Tatjano, ki so precej značilni pripadniki srednjega razreda, razmeroma uspešni ljudje okoli tridesetih, ki nimajo otrok in delajo predvsem (za) poklicno kariero. Tu pa je tudi Marija, Marjanova mama, ki se je ob sinovem rojstvu zavila v molk in s tem obremenila sina do te mere, da se prav o ničemer ni sposoben odločiti. Marjan je doma torej popolnoma podrejen Nataši, v biroju pa Mišu, ki to izkoristi za svoje načrte in ga zvleče v projekt izgradnje južne obvoznice in tunela. Njegovo ime potrebuje le za podpis tega projekta, ki je že vnaprej določen, saj je z Miševim očetom, ki na ministrstvu za promet in zveze vodi celoten postopek, že vse dogovorjeno. Nataša moža celo sili naj sprejme projekt, čeprav ta dvomi. Ko spozna celotno ozadje zgodbe, je že prepozno, saj je Marjan sprejel »vodenje«. Vendar se stvar začne uspešno: Marjan podpisuje že vnaprej določene pogodbe, ki mu jih prinaša Mišo in projekt se uspešno izvaja; Nataša prepriča Marjana, da Marijo dasta v dom (on jo vsak dan obiskuje, čeprav ga ona ignorira), ko pa Marjan uspešno izvede otvoritev projetka in ga minister za promet in zveze (Mišev oče) pohvali, da »ima jajca«, se zdi svet popoln. Tisti večer se vsi napijejo (Marjan, Nataša, Mišo in njegova bodoča žena Tatjana) in na plan privrejo Marjanove travme, ko večkrat ponovi tisto, kar mu je rekel minister. Končno se počuti sposobnega, zdi se mu, da je nekaj izpeljal sam, čeprav mu je Mišo dal vse, položeno na pladenj. Vendar se zgodi tragedija, saj prav v tistem tunelu, na katerega je bil Marjan tako ponosen, v nesreči umre Tatjana. Mišo je pretresen, Nataša ga tolaži, Marjana pa začne mučiti občutek krivde. Še bolj se zapre vase, ne hodi v službo, Mišo ga odpusti (saj ga ne potrebuje več). Nazaj domov celo pripelje mamo in Nataša, ki zve, da je noseča, tega ne prenese ter ga zapusti. Nataša ima skozi celotno zgodbo sanjske prizore, v katerih nastopa Marija in s katero se »pogovarja« (v bistvu Nataša govori, ko pa naj bi govorila Marija, ni nobenega glasu od nje, ampak ona jo vseeno razume). Na koncu doživi sanjski prizor, ko visoko noseča obišče taščo v domu za ostarele in ta prvič spregovori – kako je bilo v njeni nosečnosti in da se ji je zdel sin že takrat mrtev, čeprav ji ni nihče verjel. Natašo vpraša, če se ji je mož zdel sploh kdaj živ in ta ji z molčanjem pritrdi. V sklepnem dejanju se bivša zakonca spet srečata v taksiju, ko jo Marjan pelje v porodnišnico, a ga Nataša ne vidi.