Afrika
- Avtor: Milan Jesih
- Leto nastanka: 1986
- Žanr: Drama
- Krstna uprizoritev: 05.03.1986, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)
- 10 moških, 7 ženskih vlog
Vsebina
Zasedba
- Alojzij Stražišar (kmet posestnik): Jože Basaj
- Terezija Stražišar (njegova blodna žena): Vanja Slapar
- Hubert Stražišar (ded in trimčkar): Andrej Grašič
- Stanislav Stražišar (sin, sodomistični čuvar okolja): Rado Pretnar
- Marjetka Stražišar (hči, zaljubljena): Andreja Ažman
- Jožefina Stražišar (hči, noseča): Dunja Jekovec
- Mihael Završan (sosedov sin): Igor Pavlovič
- Martin Grilc (Jožefinin mož): Kondi Pižorn
- Milan Gorišek (arhitekt iz mesta): Franci Kranjec
- Boltežar Ajdič (angelski župnik): Herman Mubi
- Medvedka: Neža Jagodic
- Kravica Liska: Jelena Savič
- Ptička Sinička, Prepirljiva mravljica:: Nataša Perne
- Bukvica: Klavdija Debeljak
- Hrastko: Damjan Perne
- Počasni moped: Bojan Regouc
- Moped specialka: Igor Zaletel
- Režija in dramaturgija in lektor:Iztok Alidič
- Koreografija: Dragica Klavora
- Kostumograf: Hilda Zaletel
- Scenograf: Blaž Basaj
- Izbor glasbe in efekti: Zvone Tomac
- Svetlobni designer: Andrej Jeromel
- Vodja predstave in organizacija: Andrej Krajcer
Mnenja in kritike
Človek ne jezi se
Ljubljana, turistično informativno (Tine Trn) – Med ljubljansko ohcetjo sem srečal prijatelja Igorja Pavloviča, že dobro uveljavljenega člana kranjskega Gledališča čez cesto.
- Nas prideš pogledat? V četrtek, šestindvajsetega, na Gornjem trgu. Mislim, da bo v redu. Afrika je naslov…
- Bom. Zanima me to vaše gledališče. Hvalijo vas … Na svidenje! V četrtek, šestindvajsetega junija, pogledam v Delo in Dnevnik. Nikjer nisem našel obvestila o predstavi Gledališča čez cesto. Še manj seveda čas, kdaj naj bi bila predstava.
Zavrtim telefon: 988 informacije. - Počakajte trenutek! Počakajte trenutek! Počakajte trenutek… Čakam in razmišljam. Morda bi bila informacija opravljena z enim impulzom brez tega uvoda, prepoceni?
Tuu – tuu – tuu, mi ponavlja telefon, predno zaslišim človeški glas.
- Informacije … - Lepo prosim, ob kateri uri je nocoj na Gornjem trgu predstava Gledališča čez cesto? - To boste zvedeli na 981… - Hvala! – in zavrtim 981… - Informacije. Počakajte trenutek! Počakajte trenutek! Tuu, tuu … - Želite? - Lepo prosim, ali mi lahko poveste ... in tako naprej. - Tega pa mi ne vemo … - Mi lahko vsaj poveste, kje bi to lahko zvedel? - Tuu, tuu, tuu –
Toda ni več glas informatorke, temveč glas avtomata, ki mi pravi, da je informatorka odložila slušalko, predno sem uspel povedati, kaj želim zvedeti. Ah, saj imamo še turistične informacije, - se tlesnem po pleši in pokličem 215-412.
- Kdaj, lepo prosim, je nocoj na Gornjem trgu itd. - Joj, - nekaj so program spreminjali ... Miha, kdaj je predstava na Gornjem trgu?, slišim ženski glas, ki zahteva od nekega Mihe informacijo. Končno le zvem: Ob dvajset trideset...
S trojko se začuda pravočasno pripeljem čez šentjakobski most, oblezem vse kotičke, kjer bi čez cesto lahko nastopili gledališčniki, a nikjer sledu o predstavi.
- O sveti Florijan, ki imaš tu svojo cerkev, pogorel sem ... Kaj mi je že rekel prijatelj Igor Pavlovič, da bodo igrali? „Afriko“ menda? Informacija je bila popolna ... Kot da smo res – v Afriki.
Pavliha, 17.julij. 1986
Afrika, Milana Jesiha in Iztoka Alidiča v izvedbi Gledališča čez cesto v kranjskem Delavskem domu
Alojzij Stražišar je bil trd kmet, le njegovo ženo Terezijo Stražišar je nekolikanj metalo (oblačila se je kot Liza Minelli, hkrati pa redno obiskovala cerkev.) Njuno kmetijo, okoli katere je rad trimčkal Hubert Stražišar, ded, sta obletavala predvsem Mihael Završan in Martin Grilc. Prvi v miličniški obleki in pilotski kapi pa na rdeči, pred nedavnim zlektorirani fantomalni specialki, drugi v trpinčenem fraku in v rožcah pa na črnem mopedu.
Drugi onasneževalec okolja, češko govoreča figura – preciosa, je imel za to svoje sukanje okrog hiše prekleto dober razlog. Starejša hči Jožefina je bila že poldrugo leto noseča!
No, ko sta se na tej tipični gorenjski domačijipojavila še arhitekt – eksibicionist Milan Gorišek in župnik Boltežar Ajdič je manjkal pravzaprav samo še Woody Allen. Kakor koli, kruta realnost je bila blizu: Gospodu inženirju Gorišku so medtem, ko se je klatil po gozdu, ugonobili tri hčere. In ko je sestavil, kar je ostalo od njih, je na mah postal zastavonoša.
Ta idila pod Triglavom ima poleg številnih izvirnih slovenskih popevk, na repertoarju tudi melodijo, ki je površno izobražena oblast nikdar ni mogla povsem razumeti. Pokončni in žilavi Gorenjci so jo zdaj dali peti mravljici, ki je bila nevarna le v toliko, da je bila predstavnica Zelenih. Kaj ima Afrika opraviti s tem, ne vem, videla pa sem kup zaklanih in spohanih kur, ki so nemočne ležale v kadilnici in čakale na usklajevanje ali pa na Jovanovića.
Josipina Vidmar, Pavliha, 12.marec 1986
Ob krstni izvedbi Afrike
Igralci Gledališča čez cesto so dobri dve uri kratkočasili številno občinstvo, ki se je sproščeno odzivalo ob vznemirljivem gledališkem dogodku.
Kaže, da je bilo režijsko in dramaturško delo pri Afriki bolj kolektivne narave, če upoštevamo navedbo iz gledališkega lista, v kateri je režiser predstave Iztok Alidič naveden kot usklajevalec idej. Po vsem sodeč nosi levji delež predstave razen režiserja tudi Dragica Klavora, ki je vodila gibanje. Gib ima pri tej igri znatno vlogo pri karakterizaciji posameznih likov in ustvarjanju celotnega izraznega vzdušja. „Razburljivo farso“ so posebej „burile“ igralke Vanja Slapar, Andreja Ažman, Dunja Jekovec, Jelena Savič in oba mopeda, Igor Zaletel in Bojan Regouc.
Če gre pri gibanju za izrazno obogatitev literarne predloge, gre pri prenosu besedila na oder za razliko med pesniško dokaj enovito jezikovno normo in vzpostavitvijo razgibane jezikovne pisanosti, ki upošteva tako narečne prvine in osebne jezikovne posebnosti (Rado Pretnar, Franci Kranjec, Herman Mubi), tako slovensko-češki bilingvizem (Kondi Pižorn), tako srbsko-slovenski jezikovni hibrid (Igor Pavlovič), kakor tudi izvirno slovensko knjižno izreko.
Jezikovna razčlenjenost najde vsebinsko utemeljenost posebno pri tipiziranju odnosa med kmečkim posestnikom (Jože Basaj) in sosedovim sinom mešanega porekla (Igor Pavlovič). Ta odnos je na začetku deloma šovinistično obarvan, sklene pa ga spoznanje o nujni tolerantnosti in sožitju.
Igra pa ne razkriva samo trenutnih zadreg in dilem. Obtežena je tudi z zgodovinskim spominom, ki se kaže simbolno: izgubljeni otroci, ki jih je umorila nevarna zver (Neža Jagodic), prepoznani so samo ostanki dekliških rdeče-belo-modrih kril, kakršna je slovenska zastava; kaže se neposredno v osebi premaknjenega župnika (Herman Mubi), zaznamovanega z zgrešeno odločitvijo v vojnem času; „mravlje mravljive“ (Nataša Perne) ponazarjajo totalitarni sistem, ki je glasbeno podprt z anahronistično nemško himno itn.
Lahko bi dejali, da je bila predstava izvedena s presenetljivo vitalnostjo in zanosom nastopajočih. Pri tem sta se bolj ali manj posrečeno prepletala ljubiteljska zmogljivost in zahtevnejše ustvarjalno prizadevanje, a je k sreči to slednje v veliki meri prevladalo. Prav tako je možna trditev, da bo ena nadaljnih nalog tega gledališča ravno v premagovanju ponekod moteče dvojnosti amaterizma in njegovega nasprotja. To naj bi pomenilo, da sta v amaterizmu v najboljšem primeru vsebovani dve skrajnosti, ki ju je težko uravnovesiti, tako kot dneva in noči ni mogoče mešati, lahko se samo sorazmerno krčita in podaljšujeta v skladu z evolucijo, ki pa je nad njima. Ljubiteljstvo se najbolje potrjuje ravno takrat, kadar ustvarjalno presega samo sebe, kadar tako rekoč zavestno nastopi zoper svoje lastno izhodišče in poprečje.
Franci Zagoričnik, Gorenjski glas, 11.marec 1986