Janez Škof (1960)

Foto: Arhiv SNG Drama Ljubljana

Življenjepis

Igralec Janez Škof se je rodil 3. decembra 1960 v Kranju. Od leta 1980 do 1984 je študiral igro in umetniško besedo na AGRFT v Ljubljani. Študij je zaključil leta 1984 v vlogi Vnuka v Mrožkovem Karolu v letniku Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Diplomiral je dve leti kasneje (1986).

Po končanem študiju je delal v skoraj vseh slovenskih gledališčih in mnogih ljubljanskih neinstitucionalnih in eksperimentalnih gledaliških skupinah. Po študiju je bil angažiran v MGL, obenem pa je igral tudi v mariborski drami in Slovenskem mladinskem gledališču. V tem času je v teh gledališčih je ustvaril tri velike vloge Klementa Juga v Jančarjevem Klementovem padcu (MGL), Doktorja Fausta v Goethejevem Faustu (Drama SNG Maribor) in Sultana Šahrija Lepega v Svetinovi Šeherezadi (SMG), s katerimi je opozoril na svojo izjemno notranjo energijo in izrazno moč. Za vse tri vloge je bil večkrat nagrajen v Sloveniji, obenem pa še na MESSu in Sterijinem pozorju v Novem Sadu.

Leta 1991 je postal član Slovenskega mladinskega gledališča, kjer se je v dvanajstih letih izkazal kot izvrsten interpret v predstavah sodobnega, tudi nebesednega gledališča. Nikakor se ni mogel izogniti različnim kreacijam tudi izven matične hiše, predvsem kadar je bilo potrebno v interpretacijo vplesti razgibano karakterno ali celo zabavljaško komiko, katere mojster je od vsega začetka. Na Dnevih komedije v Celju je bil v vlogi Amorja (E. Filipčič Psiha, SMG, 1994) razglašen za Žlahtnega komedijanta.

Leta 2003 se je zaposlil v SNG Drama Ljubljana. Z različnimi režiserji je ustvaril kar nekaj naslovnih ali velikih vlog in razvil svoje igralske značilnosti do potankosti. Dejstvo je, da se na njegovi igralski poti ves čas v presledkih ponavlja režiser Diego de Brea. V De Brejevih uprizoritvah je ustvaril pomembne vloge prav z nebesedno, telesno izraznostjo, v detajle izdelanim karakterjem in izjemno energijsko nabitostjo in prezenco ter za vlogo Kralja Edvarda (C. Marlove Edvard II., SNG Drama Ljubljana) v njegovi režiji je leta 2005 prejel Borštnikovo nagrado z igro.

Srečamo ga v nekaj filmih, a širšo medijsko prepoznavnost je dosegel z vlogami v nekaterih televizijskih oddajah in nadaljevankah (Teater Paradižnik, Vrtičkarji, Naša mala klinika, itd.) in reklamnih spotih.

Posebnost ali pa značilnost Janeza Škofa je, da se je kot samouk naučil igrati na diatonično harmoniko, ki mu služi pri interpretiranju slovenske poezije. Prvotno se je predstavljal kot izvrsten interpret poezije Daneta Zajca, pogosto celo s pesnikovim sodelovanjem. Izšla je zgoščenka te poezije z naslovom Ogenj v ustih (2000). Kasneje pa je s skupino igralcev somišljenikov ustanovil glasbeno skupino Čompe, ki na svojevrsten način interpretira še druge slovenske pesnike (Jesiha, Rozmana, Kocbeka).

Video

  • SNG Drama Ljubljana, Ivo Prijatelj Totenbirt, režiser Mile Korun, premiera 2. oktober 2010
  • SNG Drama Ljubljana, Ernst Lubitsch Ko sem bil mrtev, režiser Diego de Brea, premiera 11. marec 2010
  • Podelitev Borštnikovega prstana 2018 Janezu Škofu

Vloge v gledališču

2011-

2000-2010

1990-1999

1980-1989

  • 1984 Vnuk; Slawomir Mrožek Karol, r. Duša Škof, AGRFT Ljubljana
  • 1984 Gospa; Jean Genet Služkinji, r. Jože Valentič, AGRFT Ljubljana

Vloge na filmu in televiziji

  • 2011 Kruha in iger
  • 2007 Petelinji zajtrk
  • 2007 Sonja
  • 2006 Ohcet
  • 2006 Kosilnica
  • 2006 Prezgodaj dva metra spodaj
  • 2005 Ljubljana je ljubljena
  • 2005 Koncert za mobilne telefone in orkester
  • 2004 V kraljestvu svizca
  • 2003 Pesnikov portret z dvojnikom
  • 2002 Nič proti nič
  • 2001 Ižanska pravda
  • 1996 Peter in Petra
  • 1995 Lojze se je zbudil, kot ponavadi
  • 1993 Zrakoplov
  • 1991 Triangel
  • 1987 Ljubezen nam je vsem v pogubo
  • 1987 Moj ata socialistični kulak
  • 1987 Živela svoboda

Nagrade

  • 2018 Borštnikov prstan, Pdf.gif obrazložitev Info.png
  • 2014 Borštnikova nagrada za igro na 49. Festivalu Borštnikovo srečanje (za vlogo Očeta v uprizoritvi Angel pozabe v izvedbi SNG Drama Ljubljana)
  • 2005 Borštnikova nagrada za igro, za vlogo Kralja Edvarda (Marlowe Edward Drugi, SNG Drama Ljubljana)
  • 1994 Žlahtni komedijant na Dnevih komedije Celje, za vlogo Amorja (E. Filipčič Psiha, SMG)
  • 1990 Nagrada Prešernovega sklada za vloge: Lucindo ( L. de Vega La discreta enamorada), Klement Jug (D. Jančar Klementov padec), Tone Grom (D. Jovanović Viktor ali dan mladosti, vse MGL) in Sultan Šahrijar Lepi (I. Svetina Šeherezada, SMG)
  • 1990 Sterijeva nagrada za najboljšo moško vlogo, za vlogo Toneta Groma (D. Jovanović Viktor ali dan mladosti, MGL)
  • 1990 Sterijeva nagrada za najboljšo epizodno vlogo, za vlogo Toneta Groma (D. Jovanović Viktor ali dan mladosti, MGL)
  • 1990 Zlati lovorov venec festivala MES Sarajevo, za vlogo Doktorja Fausta (J. W. Goethe Faust, Drama SNG Maribor)
  • 1990 Nagrada občinstva Borštnikovega srečanja, za vlogi Edvarda Schwarza (F. Wedekind Lulu) in Doktorja Fausta (J. W. Goethe Faust, obe Drama SNG Maribor)
  • 1989 Nagrada Sklada Staneta Severja za vlogi Klementa Juga (D. Jančar Klementov padec, MGL) in Sultana Šahrijarja Lepega ( I. Svetina Šeherezada, SMG)

Viri in literatura

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Janez_Škof_(1960)&oldid=53016«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori