Ivan Jerman/Borštnikov prstan

V simbol in vsebino Borštnikovega prstana ni zajeta le igralska umetnost, marveč prav tako Borštnikovo režisersko, vzgojiteljsko in organizacijsko delo, ki ga je opravil za razvoj slovenskega narodnega gledališča. Tudi ne smemo pozabiti, da je začel leta 1882 kot amater v ljubljanski čitalnici, saj je bil po poklicu zasebni uradnik, ki so ga šele po triletnem amaterskem nastopanju poslali na Dunaj v privatno igralsko šolo. Po vrnitvi je začel organizirati prve temelje slovenskemu poklicnemu gledališču, ki mu je bil v tistih letih vse: igralec, režiser, pedagog, organizator, dramaturg in vodja. Malo je od tlej do danes v zgodovini slovenskega gledališča igralcev, ki bi v svojem življenju poleg igralstva še opravljali vzporedna dela, kakor jih je opravljal Borštnik v ljubljanskem gledališču do leta 1984, ko je odšel v Zagreb.

Eden takšnih izjemnih vsestranskih gledaliških delavcev in igralcev pa je bil v zadnjih šestdesetih letih danes najstarejši slovenski igralec Ivan Jerman. Zato mu za njegovo življenjsko vsestransko igralsko, režisersko, pedagoško, publicistično, kulturno-politično, gledališko-organizatorsko in ekonomsko delo, brez katerih ne more biti nobeno gledališče, vrh vsega je še eden prvih organizatorjev in režiserjev slovenskega partizanskega gledališča, podeljuje Borštnikovo srečanje 1980 Borštnikov prstan.

Ivan Jerman je začel svojo gledališko pot leta 1920 v SNG v Ljubljani. Kot nadarjenemu in inteligentnemu mlademu igralcu so takoj omogočili, da je šel za krajši čas na igralski študij v Prago (1921), po katerem ga je angažiralo za sezoni 1921/23 mariborsko gledališče. Tu je med drugim igral glavno vlogo Ferdinanda v Schillerjevi drami Kovarstvo in ljubezen, že čez tri tedne pa prav tako vodilno vlogo učitelja Elisa v Strindbergovi drami Velika noč. Kritik dnevnika Tabor ga je pri tej predstavi štel med tiste, ki so se posebno odlikovali in posebej pripisal, da se mladi igralec lepo razvija. V nepopolnih dveh sezonah je odigral v Mariboru 26 vlog v 25 delih. Zaradi uspehov v Mariboru ga je takoj naslednjo sezono 1923/24 povabilo vodstvo Drame v Ljubljani, kjer je do sezone 1958/59 odigral 247 vlog v 233 delih, kakor navaja statistika v ljubljanskem gledališkem listu za sezono 1959/60. Takrat je s priznanjem kritike ustvaril podobo Porotnika št. 11 v drami Dvanajst porotnikov, s katero je slavil 35-letnico umetniškega dela.

Iz njegovega številnega igralskega ustvarjanja poudarja sočna kritika kot najboljše igralske kreacije izvirno ustvarjalnega Kleonta v Tartuffu, Filinta v Ljudomrzniku, glavno vlogo javnega tožilca Fouquiera – Tinvilla v istoimenski Hochwälderjevi drami, Velikega inkvizitorja v Schillerjevem Don Carlosu, Couchona v Shawovi Sveti Ivani, Saidla v Langerjevi Konjeniški patroli in še mnoge druge kreacije. Med njimi je tudi nekaj karakternih komičnih ustvaritev, kakor Antifolus v Komediji zmešnjav in druge, v katerih je uveljavil tisti del svoje igralske nadarjenosti, ki je nagibal v groteskno komiko. Med vrhunske njegove stvaritve štejejo spovednika dr. Silberbrandta v Krleževi drami Gospoda Glembajevi v Gavellovi režiji. V tej vlogi je bil tako nepresegljiv, da jo je ponovno igral tudi v Stupičevi režiji, nadalje Pravdač v krstni predstavi Celjskih grofov (1932), kralj Ludvik XIV v drami Moliere Mihaila Bulgakova, Kadet v Malomeščanih in Ilija Gregorič v Veliki Puntariji. Ob Jermanovem Pravdaču je kritik in dramaturg dr. F. Koblar zapisal: »Res je sreča, da so Pravdača dali g. Jermanu, ki je z inteligentno igro naravnost razživel v njem in je junaško nosil svoj ogromen del igre« (D. 17. sept. 1932). Kritik Mrzel, ki priznava velik uspeh predstave drame Bulgakova o Molieru, označuje »sončnega kralja« v Jermanovi interpretaciji, da » z mirnim, čudovitim, a vendar mrzlim žarom sije na prizorišče Molierovega življenja …« (J. 28. decembra 1935). Ob 35. jubileju mu je pisatelj in upravnik SNG Juš Kozak med drugim zapisal: »Jerman je v zvesti službi gledališču in še posebej v Drami opravil pomembno delo, ki … se uvršča v trajne vrednote. Kdor je od blizu opazoval Jermanovo delo, je moral priznati, da mu je uspelo le zaradi intimne zraščenosti z gledališčem.«

Jerman je po svojem značaju in stilu izvirna igralska osebnost intelektualno-intuitivne smeri, ki je vsako vlogo od velike, srednje ali manjše naštudiral do vseh potankosti intelektualno-intuitivno. Zato je stilno včasih tudi nekoliko izstopal od drugih, ki so bili bolj usmerjeni v romantično – idealistično in čustveno igro. Jerman je močna intelektualno-realistična igralska darovitost. Tako je dosegel še posebne uspehe ravno v vlogah, ki tudi same terjajo ta stil. V nekem smislu bi ga smeli imenovati za prvega našega igralca Brechtovskega tipa in smeri, kar je med drugim dokazal tudi s kreacijo in masko berača Filcha v Brechtovi Beraški operi. Ta stil pa ima pri nas že svojega imenitnega predhodnika v izrazito intelektualnem tipu odrskega umetnika, kakor je bil ravno Ignacij Borštnik, saj je zapisal o njem sočasni kritik dr. A. Robida: »Kot igralec patosa tudi v izražanju največjega efekta ni poznal. Ostal je vedno miren, a ne teatralen.« S svojim stilom se je Jerman z najboljšimi kreacijami po moči svoje darovitosti, globoke intelektualne intuitivnosti, z varčevanjem zunanjih sredstev in z racionalno-psihološkim in logično ustvarjalnim poglabljanjem vloge močno približal stilu mojstra slovenskih igralcev. Književnik in igralski biograf Smiljan Samec piše, da sodi Jerman kot odrski umetnik v tisto znamenito generacijo, ki je pred vojno evropeizirala naše gledališče. Dušan Moravec mu je zato v svoji najnovejši knjigi Slovensko gledališče med obema vojnama posvetil poseben daljši odstavek, v katerem med drugim pravi: »Med mlajšimi, vendar že zrelimi ustvarjalci si je pridobil ta čas precejšnjo veljavo Janez Jerman, poznejši vsestranski gledališki delavec, tudi organizator in pedagod.« Zaradi svojih igralsko vzgojnih sposobnosti je bil po osvoboditvi imenovan za profesorja igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V znak priznanja za svoje delo je dosegel tudi najvišjo akademsko čast, ki jo more profesor doseči: bil je izvoljen za rektorja te Akademije.

Posebno poglavje njegovega udejstvovanja pa je odprla še NOB, h kateri se je s srcem in dušo priključil od vsega začetka, kakor piše S. Samec, saj je bil že pred tem naprednega mišljenja. Bil je sploh eden izmed prvih slovenskih gledališčnikov – borcev. Organiziral je v gledališču ilegalno delo za OF. Z zaupnimi sodelavci je med drugim organiziral, da so gledališke delavnice delale naskrivaj potrebne stvari za partizane od čevljev tja do delov oblek. Vodil je v jeseni 1943 odhod posameznikov igralcev v partizane in odšel tudi sam tja, kjer je takoj prevzel vrsto gledališko – vodstvenih funkcij. Bil je vodja prve gledališke skupine, ki je z njo kot režiser uprizoril prvo partizansko gledališko predstavo: Klopčičevo partizansko enodejanko Mati. Uprizoril jo je kot slavnostno predstavo v Kočevju po nočnem »Zboru odposlancev slovenskega naroda« 4. oktobra 1943 ob pol petih zjutraj, ko je ta prvi slovenski revolucionarni parlament končal svoje zgodovinsko zasedanje. S to predstavo je postavil Jerman prve temelje partizanskemu Slovenskemu narodnemu gledališču. Na zasedanju samem je bil Janez Jerman za svoje vsestransko gledališko in politično-kulturne zasluge, kot prvi slovenski igralec izvoljen tudi za poslanca, kar je doslej edini primer v naši gledališki zgodovini. Kljub vsemu omenjenemu bi bilo mogoče dostaviti še marsikaj, saj je nastopal tudi v radiu in televiziji, toda če bi hoteli navesti vse, bi se pred nami dvignila visoka piramida opravljenega dela na področju igralstva, režije, pedagogike, gledališke organizacije itd. Vendar moramo omeniti vsaj še tri stvari: Jerman je bil zaradi svojih izrednih organizacijskih sposobnosti prvi upravnik slavnega pevskega zbora Jugoslovanske ljudske armade Srečko Kosovel, katerega sta skupaj z dirigentom Simonitijem vodila na zelo uspešno umetniško in politično-propagandno turnejo po Franciji, Švici, Bolgariji in Češkoslovaški. Bil je tudi ravnatelj prvega slovenskega celovečernega in še zmeraj najboljšega partizanskega filma Na svoji zemlji. Jerman publicist je objavil tudi dve pomembni knjigi: Slovenski dramski igralci med drugo svetovno vojno in knjigo Pevski zbor Jugoslovanske armade Srečko Kosovel, ki bosta ostali trajno ispričilo teh časov in prizadevanj.

Po pregledu in pretehtanju tako razvejanega Jermanovega umetniško ustvarjalnega, organizacijsko in kulturno-političnega dela je komisija soglasno spoznala, da si je Ivan Jerman Borštnikov prstan res tudi vsestransko zaslužil.

Za komisijo Akad. Prof. dr. Bratko Kreft

Vir: Bilten BS 1980, št. 10,