Branko Gavella

Življenjepis

Režiser, teatrolog in pedagog Branko Gavella se je rodil 28. julija 1885 v Zagrebu. Leta 1908 je bil promoviran na Filozofski fakulteti na Dunaju, a z delom režiserja je začel v osrednjem zagrebškem gledališču leta 1914. Od leta 1919 je bil hkrati dramaturg in režiser, med leti 1922 do 1926 pa tudi ravnatelj gledališča.

Leta 1926 je odšel v Beograd, kjer je vodil Dramo Narodnega gledališča do leta 1929. Z nastopom šestojanuarske diktature mu je bilo delo v Beogradu onemogočeno, zato je režiral po raznih krajih v Srbiji in na Hrvaškem, v sezoni 1930/1931 pa je delal v Ljubljani in gostoval v Mariboru. V tem času je opravil nekaj režij, ki so pomembne prelomnice v delovanju slovenskega gledališča.

Njegova prva premiera je bil Balzacov Mercadet, poslednja v tem času pa Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta. V petih sezonah je v Ljubljani uprizoril tudi Shakespearjevo komedijo Kar hočete z izvirno scensko rešitvijo; prvi je uprizoril na Slovenskem prepovedanega Molièrjevega Tartuffa; sodeloval je tudi v ljubljanski Operi. Leta 1931 se je odpravil za nekaj časa na Češko in se občasno vračal režirati v Ljubljano in Zagreb.

Po drugi svetovni vojni se je vrnil, najprej v Ljubljano, kjer je bil zaposlen od 1946 leta do 1949., nato pa je odšel v Zagreb, a se je vedno znova pojavljal v Ljubljani in raznih jugoslovanskih odrih kot zelo željen režiser.

V tem obdobju je opravil pionirsko delo tudi pri uprizarjanju Krleževih del na slovenskih odrih, začenši z Gospodo Glembajevimi v mladem tržaškem gledališkem ansamblu. Kasneje so temu sledili še Leda, V agoniji in celo Vučjak. V ljubljanski Drami je uprizoril več del iz ruske in svetovne klasike. Z režijami v naših gledališčih je bistveno povzdignil raven slovenske gledališke umetnosti in pokazal nova pota v odkrivanju režijskih stvaritev.

Na igralski šoli v Zagrebu je bil gledališki pedagog že med leti 1920 do 1929, na novoustanovljeni AIU v Ljubljani pa je bil redni profesor od leta 1947 do leta 1952, ko se je vrnil na zagrebško igralsko šolo kot vodja oddelka za igro in režijo in kasneje do smrti, kot rektor te akademije.

Pisal je gledališke kritike, članke in eseje o dramaturgiji (Hrvatsko glumište, 1953; Glumac i kazalište, 1967, slov. izdaja 1968)in dramaturške razprave v gledaliških listih svojih uprizoritev.

Poudariti je potrebno obdobje med leti 1930 do 1934, saj je bil pomemben njegov prispevek pri preusmerjanju in poglabljanju dela osrednjega slovenskega gledališča, zlasti z uvajanjem v Ljubljani še neznanih avtorjev ali del.

Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado za uprizoritev dram Globoko so korenine, Mesec dni na kmetih in opere Jenufa.

Od leta 1961 je bil redni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je 8. aprila 1962 v Zagrebu.