Sava Sever

Redakcija dne 10:00, 8. december 2016 od Sabina (pogovor | prispevki) (→‎Zunanje povezave)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)


Sava Sever / foto: Mirko Japelj

Življenjepis

  • 28.6.1905, Trojane † 21.10.1979, Ljubljana

Pot od prvih nastopov do priznanja, da gre za eno najbolj uspešnih slovenski igralk, pa tudi najbolj svetovljanskih dramskih umetnic takratne skupne države, ni bila ne lahka ne ravna. Veliko postaj je bilo na tej poti, veliko zavojev in strmin. Težje kakor v državni prestolnici si je utrjevala mesto v svoji Ljubljani, če izvzamemo kratka obdobja, ko ji je bil v oporo gledališki in življenjski sopotnik Bojan Stupica. Vendar so bila na tej poti poleg komaj premagljivih ovir tudi svetla leta, vabljive vloge, veljavna priznanja. Prvi nastopi še niso bili docela »profesionalni«: Katjuša v Kreftovi uprizoritvi Tolstojevega Vstajenja na njegovem Delavskem odru (1929); zadrega ob Stupičevi predstavi skupine Obrazniki na odru ljubljanske Opere leto dni pozneje, ki se je končala po dolgih mučnih urah z igralkino omedlevico (po poznejšem prepričanju zaigrano); poskusni nastop – spet leto kasneje – na odru Drame Narodnega gledališča, ki pa ji še ni omogočil angažmaja; prva postaja na tujem in prva velika vloga (Ana Karenina, Skopje 1931); potem še Osjek in Split; tudi Maribor, ko je Stupica tam uprizarjal Begovićovo dramo Brez tretjega; skupni angažma v tem gledališču (1934 – 1935); drugi poskus, da bi dobila mesto v osrednjem slovenskem teatru, to pot kar s samo baronico Castelli Glembaj; končno, angažma v naslednji sezoni skupaj s Stupico.


S tem se je začelo prvo znamenito obdobje: nič manj kakor osemindvajset vlog v treh sezonah, med temi prav malo obrobnih: tudi Armanda v drami Mihaila Bulgakova o Molierovem življenju; značilne vedre podobe v mladih ruskih uspešnicah Škvarkina in Katajeva; izostrena Strindbergova Gospodična Julija; spet Glembajevi; docela drugačen nastop v igrivi komediji Pesem s ceste. Posebnost sezone: Stupičeva uprizoritev tragedije sodobne Amerike z režiserjevim spremenjenim naslovom (Kaufman–Ferber, Simfonija 1937). Kritik Vladimir Pavšič (Bor) je dobro označil kreacijo Kitti, čeprav je novo moč preenostransko ocenil: z njo naj bi dobili »izredno močno in nenavadno iznajdljivo igralko histeričnih, kapricioznih, strastnih, parvenijskih ženskih natur«. Docela drugačen lik, skorajda ob istem času: Polly v Brechtovi predelavi stare angleške Beraške opere. Takrat je tudi prvikrat upodabljala eno svojih življenjskih vlog iz domačega sporeda: Cankarjevo Heleno Grudnovo. To rafinirano, pa tudi zapeljivo lepo politikantko, kot jo po navadi imenujemo, smo poznali prej ion pozneje v mnogih različicah, Sava jo je na novo osvetlila in »prepojila z nevarno, skoraj temno igro in ji dala tehtno globino« (F. Koblar).


Dala sta, Stupica in gospa Sava, pomemben prispevek k posodobitvi slovenskega teatra v triletki 1935-1938; vendar ju je kmalu zvabilo na tuje, v Beograd in Zagreb; zlasti njej razmere v takratnem srbskem Narodnem gledališču niso omogočile afirmacije, ki jo je pričakovala. Na začetku vojne sta bila spet doma. Igrala je Rono v Leskovčevi drami Dva bregova in še kaj, kmalu pa ji je delo v osvobodilnem gibanju onemogočilo nastopanje. Oba sta se razživela spet v novem času, ko je Stupica vodil Dramo in je bila Sava med iskanimi igralkami.


Potem spet Beograd, novo »zvezno« gledališče na Vračaru. Novi uspehi (Jelena v Stričku Vanji, Shakespearova Goneril), pa tudi nova razhajanja, na odru in v zasebnem življenju. Vrnila se je domov in se skušala, pri mnogih cenjena beograjska »prvakinja«, znova vživeti v domače okolje. Ne brez ovir in zavor. Ob nekdaj uspešni Ani Karenini so jo spremljale zdaj življenjske stiske; malo je igrala, vendar spet tudi Krležovo Lauro, Mašo in Ranjevsko pri Čehovu; tudi madame Aleksandro v Anouilhovi Colombi, v novem Mestnem gledališču ljubljanskem. Režiserji so se je skoraj ogibali. Poslednji vzpon: Williamsova Mila ptica mladosti (1961 -1962). Nekaj nastopov na televiziji (Grumova Tarbula) in v filmu (Karničarica v Samorastnikih). Zatišna leta, skorajda brez dela. Borštnikov prstan v letu 1979; utemeljitev o umetnici, eni naših najzanesljivejših interpretk intelektualnih vlog, je bila napisana o živeči igralki, podelitev v oktobru je bila že posthumna.


Prispevek iz: Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov. 2001. Ljubljana, Prešernova družba.

Vloge v gledališču

1970 - 1979

1960 - 1969

1950 - 1959

1940 - 1949

1930 - 1939

Vloge na filmu in televiziji

  • 1972 Modri kanarček
  • 1971 Kmetica; Na klancu, r. Vojko Duletić, Vesna film Ljubljana
  • 1968 Cinema verite
  • 1967 Vaditeljica; Na papirnatih avionih, r. Matjaž Klopčič, Viba film Ljubljana
  • 1965 Lažnivka, r. Igor Pretnar, Viba film Ljubljana
  • 1963 Karničnica; Samorastniki, r. Igor Pretnar, Triglav film Ljubljana
  • 1962 Vecchio testamento, celovečerni igrani film
  • 1953 Bila sam jaća

Nagrade

Literatura

  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994

Zunanje povezave

Galerija

  • Sava Sever, portret

    Sava Sever, portret

  • Sava Sever kot Karničnica : Celovečerni igrani film Samorastniki, 1963

    Sava Sever kot Karničnica : Celovečerni igrani film Samorastniki, 1963

  • Sava Sever, portret

    Sava Sever, portret

  • Bojan Stupica in Sava Sever : Valentin P. Kataev: Kvadratura kroga v Drami Narodnega gledališča v Mariboru, 1935 / foto: Mirko Japelj

    Bojan Stupica in Sava Sever : Valentin P. Kataev: Kvadratura kroga v Drami Narodnega gledališča v Mariboru, 1935 / foto: Mirko Japelj

  • Gledališki par Sava Sever in Bojan Stupica

    Gledališki par Sava Sever in Bojan Stupica

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Sava_Sever&oldid=44204«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori