Jožko Lukeš

Življenjepis

Dramski igralec, režiser in pisatelj Jožko Lukeš se je rodil 27. oktobra 1920 v Mariboru. Materi Heleni Rojnik in očetu Franju Lukešu sta se rodila dvojčka Bogomir (tudi Boško) in Josip (kasneje bolj znan kot Jožko oz. Joško). Vsi otroci ( tudi prvorojenec Franci) so od očeta Čeha, uradnika in narednika vojaške godbe (harfa) podedovali umetniški dar, ki sta ga dvojčka razvila vsak na svoj način: Boško je v mariborski operi kot tenorist odpel nekaj naslovnih vlog, Jožko pa se je posvetil gledališki igri, režiji otroških del ter priredbi in pisanju radijskih iger. Nekaj vlog je odigral tudi v filmu, na radiu in televiziji. Kasneje se je staršema rodila še hčerka Helena (Luška), ki je igrala harfo v mariborski, kasneje pa ljubljanski operi.

Prve korake na odru je Jožko naredil leta 1937 v češkem Klubu mladjeh in pri Avantgardnem gledališču Frana Žižka, kasneje pa v Ljudskem odru. Šolal se je pri režiserju Jožetu Koviču ter v šoli Vladimirja Skrbinška. V Skrbinškovi šoli je leta 1940 nastopil v predstavi Konec poti, v kateri je poleg Jožka Lukeša v vlogi Stankopa nastopalo še več kasneje uveljavljenih gledaliških umetnikov.

Družino Lukeš so med vojno izgnali v Slavonsko Požego, od koder so se preselili k sorodnikom v Sarajevo, kasneje pa v Zagreb. Vojni čas ni bil naklonjen mladim, vendar je Jožko Lukeš vedno iskal možnosti, da bi nastopal in razvil svoj talent. Njegovo ime najdemo v Sarajevskem kazalištu (sezona 1941/42). Pomembnejše vloge je dobil šele po koncu vojne, ko se je vrnil v rodni kraj. Začel je v sindikalni skupini, v gledališki skupini brigad na progi Brčko Banovići ter se zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru v sezoni 1945/46. A po kratkem in uspešnem debiju je odpotoval v Trst, kjer so v obnovljenem slovenskem gledališču potrebovali mlade moči. Tu se je poročil z Nevo Lukeš, novinarko Primorskega dnevnika in kasneje radia Koper.

Na tržaške deske je prvič stopil konec leta 1946, ko je v režiji Modesta Sancina zaigral v vlogi Linhartovega Matička. V Slovenskem narodnem gledališču v Trstu (kot se je takrat imenovalo Slovensko stalno gledališče), na radiu, filmu in televiziji je odigral približno 300 vlog in v gledališču režiral 20 iger, večinoma namenjenih otroški publiki, podobno tudi na radiu. Upokojil se leta 1980 kot član tržaškega Slovenskega stalnega gledališča. Tudi po upokojitvi je odigral še nekaj vlog v Trstu, Novi Gorici in Mariboru.

Igral je tudi na tržaškem, koprskem in ljubljanskem radiu ter na slovenski televiziji in filmu. Odmevni sta bili njegovi interpretaciji kmeta Kalarja v Cvetju v jeseni ter zdravnika Brinarja v Idealistu. Posebno skrb je posvečal poučevanju dikcije in osnov odrske igre v tržaških slovenskih šolah ter vzgoji mladih igralcev. Odlikoval se je po svojem žametnem glasu in umetniško dovršeni interpretaciji slovenskih in tujih pesnikov, umetniško intuicijo in globino je pokazal tudi v samostojnem recitalu odlomkov iz Shakespearovih del, ki ga je leta 1966 predstavil na odru tržaškega gledališča (režija Branko Gombač) in posnel na radiu Trst A ter na radiu Ljubljana (danes Radio Slovenija).

Napisal je 31 izvirnih radijskih iger, predvsem z mladinsko tematiko, priredil in dramatiziral za radio pa je več kot 60 del slovenske in svetovne literature. Nekaj njegovih radijskih iger so prevedli v italijanščino in srbohrvaščino ter jih predvajali na radiu Trst A, Ljubljana, Koper, Maribor, Zagreb, Sarajevo in Ohrid. Napisal in režiral je tudi gledališko igro Prgišče zemlje (1961). Delo obravnava probleme razlaščanja slovenskih kmetov v okolici Trsta, utapljanja v tujstvu ter politično razcepljenost Slovencev. Italijanske oblasti so močno ovirale uprizoritev omenjenega dela, a končno so igro uspešno predstavili domači publiki kot tudi na Sterijinem pozorju v Novem Sadu. Igro je Jožko Lukeš priredil tudi za radio.

Pet izvirnih radijskih iger je objavil v knjigi Igra za vse življenje, ki je izšla leta 1990 v Kopru pri knjižni zbirki revije Fontana.

Jožko Lukeš je umrl 25. januarja 1993 v Šempetru pri Gorici, pokopan je v družinskem grobu v Mariboru.

Vloge v gledališču

• 1988 Meščan, Kapucin; Edmond Rostand Cyrano de Bergerac, r. Dušan Mlakar, PDG Nova Gorica
• 1989 Oskrbnik; Hugo von Hofmannsthal Slehernik, r. Mario Uršič, SSG Trst

Vloge na filmu in TV

• 1984 Zdravnik; Strici so mi povedali, r. France Štiglic
• 1982 Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, r. Karpo Godina, Viba film Ljubljana
• 1982 Prvi Ljubljančan, sindikalni izletnik; Mutasti brati, r. Jože Babič
• 1979 Conti; Iskanja po delu Izidora Cankarja, r. Matjaž Klopčič, Viba film Ljubljana in Vesna film Ljubljana
• 1979 Trgovec; Draga moja Izza, r. Vojko Duletić, Viba film Ljubljana in Vesna film Ljubljana
• 1977 Ravnatelj; Un anno di scuola po delu Giannija Stuparicha, r. Franco Giraldi
• 1976 Zdravnik Brinar; Idealist, r. Igor Pretnar, Viba film Ljubljana
• 1976 Starec; Bele trave, r. Boštjan Hladnik, Viba film Ljubljana in Vesna film Ljubljana
• 1975 Luigi Lapaglia; Stara garda, r. Mario Uršič
• 1973 Mahor Kacafura, birič; Tolminci, r. Jože Babič
• 1973 Kalar; Cvetje v jeseni, r. Matjaž Klopčič
• 1971 Teireisias; Antigona, r. Mile Korun
• 1970 Ferondo in oče Rustico; Dekameron – epizoda O opatu in duši v vicah ter epizoda O spovedi gospoda Ciappelletta, r. Vaclav Hudeček
• 1969 Epizodna vloga v filmu Bratovščina Sinjega galeba, r. France Štiglic
• 1960 Partizan; Akcija, r. Jane Kavčič
• Oče; Kako zelo bežijo leta, dragi
• Matjaževec; Jeprski učitelj
• 1968 G. Barranco; Saj ni zares
• Brauer; Potegavščine

Vloge na radiu

Blephiros (Aristofan Zborovalke), naslovna (Držić Tripče de Utolče), plemič Hans ( Držić-Rupel Boter Andraž), Aleksander (Vega Prebrisana norica), Filiberto (Goldoni Tast po sili), Tartaglia (Gozzi Ptiček zelenček), sir Peter Teazle (Sheridan Šola za obrekovanje), naslovna (Sofokles Kralj Ojdip), markiz Posa (Schiller Don Carlos), naslovna (Rostand Cyrano de Bergerac), Satin (Gorki Na dnu), Dick Forest (London Mala gospa velikega doma), stari Kafon (Silone Fontamara), J. Gross (Havel Memorandum), on (Rižarna, F. Benedetič in M. Košuta) Blefaro (Plautus Amfitruo) …

Izvirne radijske igre (izbor)

• Avtobus potepuh
• Bonifacij Suhobeder in Anastazij Cmok, detektiva
• Dedek in njegova harfa
• Deklica šla je po vodo
• Deset minut pred dvanajsto
• Kadar se ustavi ura
• Kadar zapoje harfa
• Mučeniki tržaške Rižarne
• Na robu življenja
• Noč po jubileju
• Ogledalo resnice
• Otroci, otroci vsega sveta
• Otroci iz Blatnega dola
• Papagajček Koko
• Pismo v morju
• Sence preteklosti
• Srčna desetica
• Sreča na štirih kolesih
• Stari ribič in njegova barka
• Škarje, nože, lonce in marele
• Vanček in njegovi šulni
• Veter mi je povedal
• Zlata slepota

Dramatizacije in priredbe za radio (izbor)

Kersnik, Testament; Cankar, Sosed Luka; Pregelj Božji mejniki; Jalen, Ograd; Kosmač, Pomladni dan; Gogolj,Mrtve duše; Puškin, Pikova dama in Stotnikova hči; A. Dumas jr Črni tulipan.… Za otroke je dramatiziral: Stevenson, Otok zakladov; Verne, Petnajstletni kapitan; Twain, Pustolovščine Toma Sawyerja, Pustolovščine Huckleberryja Finna ter Kraljevič in berač; Meško, Ciganček; Vandot, Kekec nad samotnim breznom; Seliškar, Velika gala predstava in Jadra na robu sveta; Pečjak, Drejček in trije Marsovčki; Roš, Gojko in Cvetka; Karl May, Winetou; Fran Levstik, Martin Krpan; Sienkiewicz, V puščavi in goščavi; Leopold Suhodolčan Skriti dnevnik

Nagrade

• 1981 Združenje aktivistov osvobodilnega gibanja na Tržaškem ozemlju mu podeli značko kot priznanje in zahvalo za požrtvovalno delo v zamejskem prostoru
• 1974 Nagrada v Sarajevu na Takmičenju jugoslovenske radio drame za djecu za igro Uporna letala
• 1972 Nagrada radijskega natečaja radia Trst A za igro Stari ford
• 1968 nagrada Prešernovega sklada za vlogo g. Barranca v Pirandellovi komediji Saj ni zares
• 1968 pohvala v okviru prvomajskih nagrad za vlogo gospoda Barranca v Saj ni zares L. Pirandella
• 1967 Sterijina nagrada v Novem Sadu za vlogo Jeremije v drami Ne vedno kakor lastovke Filiberta Benedetiča
• 1964 Nagrada radijskega natečaja radia Trst A za igro Miramarski vodnjak želja
• 1963 Prvomajska nagrada za vlogo Charleya v Smrti trgovskega potnika Arthurja Millerja
• 1962 Nagrada radijskega natečaja radia Ljubljana za Zlomljeno kitaro. Delo je bilo objavljeno v Jadranskem koledarju 1965
• 1961 Prvomajska nagrada za vlogo strička Blagoja v Nušičevi igri Dr.
• 1959 Sterijina nagrada v Novem Sadu za vlogo Jurija Mačka v predstavi Pekel je vendar pekel Josipa Tavčarja
• 1946 nagrada Ministrstva za prosveto in kulturo za izreden umetniški napredek in uspele kreacije

Viri in literatura

• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
• Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994
• Družinski arhiv Jožka in Neve Lukeš, sedaj v lasti hčerke Neve Pahor
• Jožko Lukeš – Igra za vse življenje, knjižna zbirka revije Fontana 1990
• Neva Lukeš – Delčki našega vsakdana, knjižna zbirka revije Fontana 1997
• Dušan Moravec, Vasja Predan – Sto slovenskih dramskih umetnikov, Prešernova družba, Ljubljana 2001
• Primorski slovenski biografski leksikon, Križnič-Martelanc, uredil M. Jevnikar, 9. snopič, str. 312 in 313, Gorica 1983