Anica Kumer
Življenjepis
Anica Kumer se je rodila 24. junija 1945 v Drnišu na Hrvaškem. Prve priložnosti za delo na poklicnem odru je dobila v celjskem gledališču, najprej z manjšimi vlogami v otroških in mladinskih predstavah. Članica ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje je postala leta 1972 in mu ostala zvesta do svoje upokojitve 2009. Prvo večjo vlogo je ustvarila v sezoni 1972/73, in sicer Pavlo v Cankarjevih Romantičnih dušah v režijski postavitvi Dušana Mlakarja.
V svojem bogatem repertoarju se lahko pohvali z vlogami vseh žanrov in poetikami ustvarjanja z različnim režiserji, kar je vse razlog, da se njene velike kreacije pogosto vplivale na ves slovenski gledališki prostor, ne zgolj na ustvarjanje v celjskem gledališču. Njeno radoživo, ustvarjalno iskanje, razslojeno, ves čas nabito z močno energijo, jo je že zelo zgodaj privedlo do izvrstnih kreacij, ki so bile povezane z režijskim vodstvom Mileta Koruna. V svoji bogati karieri blestela v vseh dramskih zvrsteh, ustvarila je 120 vlog, od tragičnih do komičnih vlog, od psihološkega realizma do groteske, od muzikala do predstav za otroke. Njene prve pomembne vloge segajo v obdobje konca šestdesetih let – vloga Anke v Cankarjevih Hlapcih v režiji Mileta Koruna, kasneje vloga Pavle v Cankarjevih Romantičnih dušah v režiji Dušana Mlakarja in nato še njena najbolj znamenita vloga Jacinte v Pohujšanju v dolini šentflorjanski.
Cankar ima na njeni življenjski poti posebno mesto; predstavlja njeno prvo srečanje z literaturo, pa tudi upodobitev oseb iz Cankarjevih dram je odločilno zaznamovala njeno igralsko kariero. »Na svoji dosedanji umetniški poti je preigrala domala celoten dramski opus Ivana Cankarja in slovensko gledališče je z Anico Kumer dobilo izvrstno interpretinjo, igralko z izostrenim posluhom za zven in pomen Cankarjeve dramske besede. Naš največji dramatik je dobil – ali soustvaril – igralko izjemne občutljivosti, ki zna preplesti krhke lirizme in živo, domala fizično občuteno bolečino, ki od igrive upodobitve nedolžno čistega bitja prehaja v sugestivno izpoved bivanjske tesnobe,« je zapisal Jernej Novak v obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2003.
Tragedija, drama, groteska, komedija, mjuzikal, otroška predstava ... nič ni bilo manjvredno, v vseh je sodelovala in kreirala s skrajno intenzivnostjo in večplastnostjo. Priznati pa je treba, da jo je občinstvo občudovalo in oboževalo prav v komičnih vlogah, saj je bil njen ludizem brezmejen, različni nivoji komičnosti so ji lastni, njeno precizno obvadovanje igralskih izraznih sredstev išče vsakemu liku njegovo specifičnost.
Prve nagrade je prejela in se uveljavila tako v Sloveniji kot nekdanji Jugoslaviji z vlogo Jacinte v Pohujšanju v dolini šentflorjanski in naslovno vlogo v Lepi Vidi, oboje v režiji Mileta Koruna. Prva ji je v sezoni 1976/77 prinesla diplomo Borštnikovega srečanja in nagrado Sklada Staneta Severja ter leta 1979, poleg vloge Florie Tosce v Tosci Vjerana Zuppe v režiji Ljubiše Ristića, tudi nagrado Prešernovega sklada. Za vlogo Vide pa je bila leta 1980 nagrajena na Sterijevem pozorju v Novem Sadu. Naslednji nagradi sta sledili že v sezoni 1982/83, in sicer Borštnikova nagrada za vlogo Gospodične Isabelle Danzard v Sestrah Wendy Kesselman (režija Zvone Šedlbauer) ter zagrebška nagrada zlati smeh za vlogo Žene v Queneaujevih Vajah v slogu (režija Jurij Souček). Dvakrat je bila žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju, prvič leta 1996 za vlogo Mici v Smejči Zorana Hočevarja, drugič leta 2001 za vlogo Ane Andrejevne v Gogoljevem Revizorju. Njeno uspešno delo so prepoznali tudi lokalni občinski organi ter ji leta 1983 namenili nagrado za pomembne umetniške dosežke zadnjih dveh let in leta 1997 zlati celjski grb, nagrado mesta Celje za vrhunske umetniške dosežke. Leta 2009 pa je na 6. slovenskem festivalu komornih uprizoritev prejela nagrado satir za igro za vlogo v Jesihovem Trikoju v režiji Luke Martina Škofa. Tedaj je strokovna žirija zapisala, da je »v številnih premenah, preobratih in transformacijah upodobljenih likov in v mreženju uprizoritvenih preskokov žarel poseben erotičen odnos do igralskega poklica, virtuoznost uprizarjanja, saj je njena igralska radost in uživanje v preigravanju igrarij pomenila prikazovanje ustvarjalnega zanosa različnih stilov igre«. Krona številnim nagradam pa je bil Borštnikov prstan, ki ga je dobila leta 2003.
Celjskemu gledališču je ob posameznih gostovanjih na odrih drugih gledaliških hiš ter nekaterih vlogah v filmih in televizijskih nadaljevankah ostala zvesta do upokojitve leta 2009. Tam je ustvarila preko sto vlog. Svojo "službeno" kariero je zaključila v SLG Celje z vlogo Margot Mason, zagrizene feministične pisateljice, v komediji avstralske dramatičarke Joanne Murray-Smith Samica človeške vrste. Vendar Anici Kumer igra ni služba, temveč poslanstvo, zato se njeno delo nadaljuje.
Vloge v gledališču
Vloge na filmu in televiziji
- 1987 Moj ata socialistični kulak, r. Matjaž Klopčič, Viba film Ljubljana
- 1987 Ljubezen nam je vsem v pogubo, r. Jože Gale, TV Ljubljana in Viba film Ljubljana
- 1982 Violetina mati; Učna leta izumitelja Polža, r. Željko Kozinc, Viba film Ljubljana
- 1976 Milka; Bele trave, r. Boštjan Hladnik, Viba film Ljubljana in Vesna film Ljubljana
Nagrade
- 2017 Priznanje celjske zvezde za življenjsko delo na področju kulture
- 2003 Borštnikov prstan
Obrazložitev 
- 2001 Žlahtna komedijantka za vlogo Ane Andrejevne na festivalu Dnevi komedije v Celju (Gogolj Revizor, SLG Celje)
- 1997 Zlati celjski grb, nagrada mesta Celje za vrhunske umetniške dosežke
- 1997 Žlahtna komedijantka za vlogo Mici na festivalu Dnevi komedije v Celju (Z. Hočevar Smejči, SLG Celje)
- 1983 Nagrada in priznanje KSOC za pomembne umetniške dosežke zadnjih dveh let
- 1983 Nagrada Zlati smijeh za vlogo Žene na festivalu Dnevi komedije v Zagrebu (Queneau Vaje v slogu, SLG Celje)
- 1982 Borštnikova nagrada za vlogo Isabele (W. Kesselman Sestri, SLG Celje)
- 1979 Sterijina nagrada za igro za vlogo Lepe Vide na Sterijinem pozorju v Novem Sadu ( I. Cankar Lepa Vida, SLG Celje)
- 1979 Nagrada Prešernovega sklada za vlogo Jacinte (I. Cankar Pohujšanje v dolini šentflorjanski)in Tosce (I. Luigi, G. Giuseppe, Z. Vjeran 1803 - 1804 Prolog - Tosca (1800...) - 1820 Epilog, oboje Slovensko ljudsko gledališče Celje)
- 1977 Nagrada Sklada Staneta Severja za vlogo Jacinte (I. Cankar Pohujšanje v dolini šentflorjanski, SLG Celje)
- 1976 Diploma Borštnikovega srečanja za vlogo Jacinte (I. Cankar Pohujšanje v dolini šentflorjanski, SLG Celje)
Viri in literatura
- Slovenski gledališki letopisi od 1987/88 do 2004/2005, Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, izbral in uredil Štefan Vevar
- Spletna stran Slovenskega ljudskega gledališča, Celje
- Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994
- Slovenski gledališki inštitut