Dušan Jovanović/Dramski opus Dušana Jovanovića, avtor: Vesna Lešnik

Uvod

V seminarski nalogi bom predstavila razvoj ustvarjanja enega najplodnejših piscev dram pri nas. Dušana Jovanovića. Zanj in za njegov opus sem se odločila najprej iz čiste radovednosti. Mnogo sem namreč slišala o njem, kako dober in ploden, na nek način celo revolucionarni avtor, da je, a v nobeno njegovo stvaritev se še nisem poglobila; zdaj imam torej idealno priložnost. Najprej bom opisala njegovo delo v splošnem, nato pa se bom omejila na nekatera dela, ki so najbolj zaznamovala samega avtorja, doživela velik odziv med ljudmi in podoživela slavo v sami uprizoritvi na odrskih deskah.

Dušan Jovanović in njegovo delo

Dušan Jovanović je nesporno en naših največjih gledaliških avtorjev. Rojen je l. 1939 v Beogradu, že od desetega leta pa živi v Ljubljani. Že kmalu ga je prevzela slovenščina, pravi, da ga je navdušila, fascinirala (Lukan, 2003, 490). Po poklicu je režiser, poleg tega pa tudi diplomiran germanist in romanist, dramatik, esejist, ustanovitelj in vodja gledališč, nekaj časa pa že službuje tudi na AGRFT, kot pedagog (Lukan, 2003, 484). Kot režiser deluje v vseh slovenskih gledališčih, za svoje uprizoritve je bil deležen že mnogih nagrad. Kljub temu da je njegovo življenje prepojeno z različnimi vlogami, se bom v seminarski nalogi posvetila zgolj njegovem dramskem opusu, saj sodi Jovanović med najbolj prodorne sodobne slovenske dramatike. V naš gledališki prostor je s svojim delom prinesel svež veter. Njegova dela temeljijo na provokaciji ter razbijanju že tradicionalnih, zastarelih dramskih oblik. Začetki njegovega ustvarjanja segajo v zgodnja šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Njegov dramski razvoj sega vse od ludizma, do angažirane politične drame, ki jo spremljata igriva medbesedilna navezava in ostra obešnjaška kritika, h kateri se še zdaj rad vrača. Poseže tudi na področje intimistične igre, kjer analizira medčloveške odnose, odvisnost posameznika od materialnih dobrin. Iz njegovih dram je čutiti protest proti manipulaciji posameznika ter celega naroda. Analize literarne kritike in zgodovine so pokazale, da je največja vrednost njegovih dram v tem, da se na duhovit način lotevajo slovenske sedanjosti ter bližnje preteklosti. Za njegov slog je značilno to, da dramo piše tako, da se jo da med uprizarjanjem zmeraj dopolniti ali preoblikovati, prilagoditi, spreminjati (Borovnik, 2004, 49).

Delo

Večine njegovih del ne moremo imenovati z mogočnim imenom »drama«, temveč »igra«, kar poudarja dejstvo, da gre v teh delih predvsem za igro. Kot pisec dramskih besedil je začel z delom, ki nosi nekoliko ironičen naslov; Predstave ne bo, besedilo je bilo l963/64 objavljeno v Perspektivah. Prvemu dramskemu poskusu sledijo še naslednje igre:

• Norci (podnaslov: Zgodovinska igra 63); izide v Problemih l.1968. kot tema tu stopa v ospredje revolucionarno nasilje.
• Znamke, nakar še Emilija, prav tako objavljena v Problemih 1969, knjižna objava sledi leto kasneje. Ta igra sodi v klasiko slovenske sodobne dramatike.
• Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, izide l. 1971 v Sodobnosti. V njej Jovanović reagira na takratno dogajanje v Drami.
• Življenje podeželskih plejbojev, izide l.1972 v Problemih. Napisana je v slogu commedie dell' arte.
• Žrtve mode bum bum, nastane l. 1975.
• 3 TV igre l.1978
• Še vedno ga ljubim
• Sobota dopoldan
• Avtostop
• Generacije, uprizorjena l.1977, kasneje preraste v TV-nadaljevanko Konec tedna. Zajema temo »pomeščanjenja«.
• Osvoboditev Skopja, objavljena l.1977 v reviji Prolog, knjižna izdaja sledi l. 1981.
• Karamazovi : knjižna izdaja izide l.1981. v motivih in idejah se naslanja na Dostojevkega in njegov roman Bratje Karamazovi.
• Sonce sije na visokem nebu, l.1983
• Vojaška skrivnost, 1986
• Viktor ali Dan mladosti, napisana l.1987, izide l.1991. Tu se kaže drmatikov interes nad sodobnostjo.
• Jasnovidka ali dan mrtvih, izšla je l.1988. To je temna komedija, prepletena z aktualističnimi namigi.
• Zid, jezero, napisana 1989, izide l.1991. raziskuje področje medčloveških odnosov.
• Don Juan na psu, l.1990
• Balkanska trilogija, cikel, ki je izšel l.1997. sem so uvrščene tri drame.
• Antigona
• Uganka korajže
• Kdo to poje Sizifa
• Karjan C, l.1998
• Klinika Kozarcky, l.1999
• Ekshibicionist, upriozorjen l.2001

To je bil le prelet celotnega obsega njegovih dramskih besedil in iger, v nadaljevanju pa bi se posvetila posameznim izmed njih.

Osvoboditev Skopja

Zunanja zgradba drame Osvoboditev Skopja je sestavljena iz treh dejanj, vsako izmed njih je predstavljeno v več prizorih. Jezik je t.i. slovensko-makedonsko-srbska mešanica, prisoten je tudi jezik Romov, nemščina in jidiš. V drami je poudarjena vloga glasbe (klavir).

Zgodba temelji na doživljajih šestletnega fanta po imenu Zoran. Dogajanje se odvija na ozemlju Makedonije, tik pred koncem druge svetovne vojne. Drama se odvija tekoče, k temu pripomore to, da je zgodba sestavljena iz veliko prizorov, ki posamezno prikazujejo dele življenja malega Zorana. Prvo dejanje prikazuje stisko dečka, ki pogreša očeta, kateri je na fronti. Prikazano je odraščanje otrok v vojnem obdobju. Medtem je Zoranov stric Georgij aretiran zaradi sabotaže. Beda in strah se stopnjujeta v drugem dejanju, ko strica izpustijo, a ker so ga pretepali nosi posledice poškodbe možganov. Zoranova mama Lica se prostituira, da bi lahko svoji družini zagotovila vsaj najosnovnejša živila za preživetje. Zoran je stalno prisotna priča vsem krutostim, ki jih prinaša vojna. Strah mu zleze v dušo in tako močno zaznamuje njegovo otroštvo. Pri njem in njegovih vrstnikih se mračno dogajanje odraža v vedno bolj nasilni igri, zmerljivkah ipd. Zoran si pri sebi zelo želi, da bi bilo vojne konec. V tretjem prizoru smo priča še večji krutosti, ki visi v zraku, ta se naseli tudi v podzavest Zorana. Ne čuti nobenega spoštovanja do svoje mame, ki nazadnje osramočena naredi samomor. Kljub temu da se bliža osvoboditev Skopja, neke odrešitve ni zaznati. Oče se vrne domov, a zaradi praznine, ki jo prinese vojna, nikakor ne more najti vezi s sinom. Očetov zadnji stavek, je obenem tudi simbolno sporočilo celotne drame: »Sin moj, jaz te ne razumem.«.

Tako drama predstavlja prepade, ki nastajajo med generacijami, žrtvami vojnega nasilja. Vsak se odmakne v svoj svet in ni sposoben imeti posluha za bližnjega (Borovnik, 2004, 54).

Najbolj mi je ostal v spominu stavek, ki ga izreče deček, ki so ga otroci imeli za norčka, Vavo, in sicer: »Vi, pamži, ne boste nikoli srečni! Preveč ste videli in premalo razumeli. Preveč ste doživeli in premalo živeli!«. V teh besedah vidim pomen celotne drame.

Kot sem prej omenila, se v drami pojavi več jezikov. Prav ta jezikovna podoba nam služi, da lažje razumemo kaos in zmedo, ki vseskozi vladata (Borovnik, 2004, 54).

Med branjem me je malo begala zrelost šestletnega dečka, njegovi monologi in same besede, so kar preodrasli za fanta te starosti. To dejstvo mi je pomagala razumeti avtorjeva opomba, da osebno pozna tega fanta in v drami niza njegove spomine iz otroštva ( Jovanović, 1981, 252).

Karamazovi

Drama je sestavljena iz dveh delov, prvi del je postavljen v čas po l.1946, ko so politične usmeritve uničevale človeška življenja, drugi del pa je postavljen v l.1968, ko je prikazano življenje otrok staršev iz prejšnjega režima. Drama se odvija v povojni socialistični Jugoslaviji. Prvi del oriše življenje očeta, drugi pa pove zgodbo njegovi otrok. Na začetku zgodbe opazimo satirične elemente (nagrada za najboljšega brivca). To je zgodba o novinarju Svetozarju Mitiću, ki ima dva sinova iz prvega zakona, Dejana in Branka, nakar se ponovno zaljubi in poroči s sodelavko Olgo Bizjak, po rodu Slovenko. Medtem, ko pričakujeta naraščaj, njega zaradi napačne politične odločitve zaprejo. Ta čas njegova družina razpada, ko se vrne domov od vsega notranjega trpljenja kmalu umre. Tako v drugem delo sledimo zgodbi njegovih treh otrok, Dejana, Branka in najmlajšega, Janeza. Prizori so precej redkobesedni, kar je simbol, da sredstvo (jezik), ki naj bi povezovalo ljudi izginja. Besedilo je prepleteno s pesmimi, ki jih sklada Janez, in citati. Problematični Branko, upornik, ki se upira prisiljenim vrednotam, spelje Dejanu ženo, konča pa v norišnici. Polno je črnega humorja. Konec je tragičen, Branko se obesi. Olga simbolično vrže uro skozi okno, da bi lahko tako ubila čas, ki je uničil življenje njeni družini.

Simbolno sporočilo se nekako prenese iz drame Osvoboditev Skopja. Pripoveduje o tem, kako napačna odločitev očeta v zvezi s politiko, razbije sozvočje srečne družine, razbije idilo, ki se je ne da nikoli več sestaviti. Breme politične zmote se prenese na potomce. Iz drame je razločno opaziti najprej vojno, nato pa še ideološko nasilje, ki nikakor ne usahne (Borovnik, 2004, 56). Življenja ljudi, ki so navzoči taki situaciji, za vedno uničena.

Zid, jezero

Tu se čuti Jovanovićev nagib k raziskovanju medsebojnih odnosov.

Dogajalni čas se odvija v sedanjosti, nakazuje na pretekle dogodke, ki so močno vplivali na sedanjost. Kraj dogajanja je hiša na Bledu, zraven jezera. Čas pa popoldne, večer in noč enega dneva. Zgodba govori o Rudiju in Lidiji, ki sta se nekoč močno ljubila, zdaj pa sta na smrt skregana. Živita v isti hiši, vendar ju ločuje zid, ki je postavljen na sredino stanovanja. Njun problem je bila Lidijina neplodnost, ki jima je popolnoma zakompleksala življenje. Ko sta dobila nova soseda, ki sta imela otroke, ju to najprej razveseljuje, nato pa se zgodba začne vrteti v smer varanja, celo pedofilije. Sosed osvaja Lidijo, medtem si najde ljubico, kar seveda zafrustrira njegovo ženo. Tragedija je na vrhuncu, ko sosedova hiša zagori, obenem pa tamkajšnji prebivalci umrejo bolj ali manj sumljive smrti. Sosedova ljubica je zabodena, sosed zgori, njegova žena in otroka pa utoneta v jezeru. Tu je še skrivnostna zgodba o tem, kako Lidija posvoji dva »iz neba padla« otroka. Zgoraj navedena zgodba je zapisana v dramskem pretekliku. V sedanjiku so predstavljeni očitki na zgoraj navedene dogodke. En drugemu očitata, Lidija želi Rudija spraviti v psihiatrično bolnišnico. Zadeva se konča tako, da Lidija s plinom umori Rudija. V drami sta navzoča še njuna bivša sošolka ter Rudijev zdravnik.

Poleg tega, da je konec mračen, že prej skozi celotno igro ni zaslediti humorja. Dramski liki so značajsko zapleteni, ne znajo si popestriti življenja, zaradi predsodkov in omejenimi pogledi na svet. Lidija in Rudi sta se zaljubila že v rosnih letih, kar ju pelje v pogubo, saj na starost, z vsemi problemi vred, udari na dan tudi želja po polnejšem življenju, ki pa ni dosegljiva zaradi omejevanja, ki ga gojita drug do drugega. Skozi dialog Lidije in Rudija je Jovanović prikazal temne plati človeške narave, ki je pogojena podlim nagonom in zlu (Borovnik, 2004, 59).

Življenje podeželjskih plejbojev

To je igriva komedija, napisana je v slogu commedie dell' arte. Dramski liki s podeželskega okolja tvorijo se neprestano spreminjajo svoje odnose, tvorijo ljubezenske pare, ki povzročijo pravo zmešnjavo ljubezenskih trikotnikov. Ta mešanica plehke erotike in ljubezenskih spletkarjenj, se kljub sproščenemu, razigranemu slogu, ki veje skozi igro, konča na pesimističen način. »Junaki«, ki kljub prejšnji prebrisanosti in navihanosti, ter prepričanju samih vase, na koncu padejo pod bremenom vesti, ki jih prinese varanje. Med seboj se izdajo, nakar sledi vsesplošno maščevanje, s pretepom, pljuvanjem, zmerjanjem itd.

Ta igra je z uprizoritvijo prinesla novosti. Jovanović v uvodu napiše da naj uprizoritev vsebuje mešanico elementov pantomime, muzikala in tekstovnih improvizacij. To je nekaj novega v dramatiki (Borovnik, 2004, 53).

Igra vsebuje pesemska besedila. Primer: »Mej zmeraj frišne gate, našrikane copate, mej vedno za nagone pripravljene bonbone.«

Po besedah Andreja Inkerta, je z uveljavljanjem le-teh in besedilnimi navezavami na že uveljavljena besedila iz svetovne književnosti, je Jovanović postajal vedno bolj izzivalen avtor.

Antigona: Antigona

Tu bi rada izpostavila podobnosti in razlike, ki jih je zaznati med Jovanovićevo in Smoletovo Antigono. Ena opaznejših razlik je v tem, da je Jovanović namesto Sfinge uvedel Starko. Uporabil jo je kot simbol za modrost, ki pa je noben ne posluša, saj je svet preveč prepojen s sovraštvom. Paž, ki je pri Smoletu nosilec neke svetle ideje, pri Jovaniviću ne obstaja, kar posledično pomeni, da nekega optimističnega izhoda sploh ni. Vloga Ismene in Antigone, je antitezna Smoletovi, zdaj sta sestri zgolj prinašalki sovraštva. Kreon pri Smoletu dvomi o smislu svojih dejanj, teh zmedenosti pa pri Jovanoviću ni, kralj je le še »slepi oblastnik«. Oba avtorja pa izkažeta protest zober motiv uboja bratov, ki se pri nas vleče že od druge svetovne vojne. Protest zoper mehanizmu nasilja, ki se v zgodovini preveč ponavlja (Borovnik, 2004, 62).

Zaključek

Med branjem njegovih del, sem se večkrat vprašala, kje črpa, pa se mi je ponudil konkreten odgovor ob branju intervjuja, ki ga je izvedel Blaž Lukan z Jovanovićem:

»Različno. So igre, ki so izpovedane, osebne, izvirne, nastanejo iz nič, iz človeka in njegovega izkustva. So druge, ki se navezujejo na neke procese. So igre, ki so čista fikcija,…«.

To da snov črpa iz človeka in iz aktualnega dogajanja, da njegovi drami smisel, dušo, ki zagotavlja, da nas bodo njegove drame zmeraj dotaknile. S tem se mi zdi več kot upravičen naziv »boljši sodobni slovenski dramatik«:.

Vesna Lešnik

Bibliografija

• Borovnik, S. (2004): Razvoj dramatike Dušana Jovanovića. Jezik in slovstvo, XLIX, 6. Ljubljana, 49-66.
• Jovanović, D. (1981): Osvoboditev Skopja in druge gledališke igre. Ljubljana, Mladinska knjiga.
• Jovanović, D. (1991): Zid, jezero in druge igre.Ljubljana, Mladinska knjiga.
• Jovanović, D. (1978): 3 TV igre. Maribor, založba Obzorja.
• Jovanović, D. (1997): Balkanska trilogija. Ljubljana, Cankarjeva založba.
• Jovanović, D. (2004): Karjan C, Klinika Kozarcky, Ekshibicionist. Ljubljana, Študentska založba.
• Jovanović, D. (1996): Igra ni le preslikava. V: Inkret, A. et al.: Akademija za igralsko umetnost. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. Ljubljana, 139-140.
• Lukan, B. (2003): Drama se ne piše, drama se dela. Literatura, XV, 150. Ljubljana, 483-500.