Dušan Jovanović

Iz Geslo

Foto: osebni arhiv

Življenjepis

Dušan Jovanovič (* 1. oktober 1939, Beograd, † 1. januar 2021) je bil režiser, dramatik, esejist, lucidni kolumnist ter med drugim tudi predsednik Prešernovega sklada (2005-2008). Po drugi svetovni vojni (leta 1951) se je z očetom preselil v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral angleščino in francoščino in v začetku šestdesetih let diplomiral. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Konec šestdesetih let je bil eden od ustanoviteljev (in direktor) Gledališča Pupilije Ferkeverk, prav tako v začetku sedemdesetih soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, konec sedemdesetih pa do srede osemdesetih pa je zasedal položaj umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je postal docent leta 1989, kjer je predaval režijo. Konec devetdesetih let se je uveljavil tudi kot pisec kolumn, hkrati pa se je posvečal najrazličnejšim gledališkim projektom.

Je avtor številnih avantgardnih, grotesknih, angažiranih dram, v katerih raziskuje eksistencialno in družbenozgodovinsko problematiko modernega porevolucionarnega obdobja. Bil je tudi eden izmed prvih, ki so v slovenski dramatiki uporabili ideje čistega, skrajnega modernizma - v svojih prvih delih se je tematike loteval v slogu absurda, nato bolj realistično, angažirano, približal se je tudi postmodernizmu.

Med njegovimi dramami so Predstave ne bo (1963), Znamke, nakar še Emilija (1969), Norci (1970), Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali tuje hočemo, svojega ne damo (1972), Vojaška skrivnost (Jovanović), ki so jo prvič uprizorili leta 1983, Karamazovi (1980), Viktor ali dan mladosti (1989), Don Juan na psu (1991) in Balkanska trilogija (1997). Zadnjo, Boris, Milena, Radko, je napisal leta 2013.

V 50 letih, kolikor je oblikoval slovensko in tudi širšo gledališko sceno, je bil tudi režiser številnih klasičnih, modernih in eksperimentalnih del, pogosto svojih lastnih iger. Na oder je postavil tudi številna dela znanih slovenskih in tujih dramatikov, kot so Cankar, Levstik, Svetina, Ionesco, Moliere in Shakespeare. Kot režiser je sodeloval z vsemi večjimi slovenskimi gledališči.

Napisal je tudi groteskni roman Don Juan na psu (1969) ter esejistične knjige Paberki (1996), Moški, ženska (2000), Sobotna knjiga (2005) ter Svet je drama (2007). Leta 2011 je izšel njegov pesniški prvenec Nisem in leta 2018 knjiga Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, svojevrsten žanrski hibrid eseja, avtobiografije in memoarjev. Napisal je tudi več televizijskih dram in filmskih scenarijev.

Za svoje dramsko in režijsko delo je bil večkrat nagrajen, med drugim s sedmimi Borštnikovimi nagradami za najboljšo režijo in štirimi Borštnikovimi nagradami za najboljšo uprizoritev v celoti. Je trikratni prejemnik Grumove nagrade in posebne nagrade žirije na Bitefu (1972), pa tudi dobitnik velike Prešernove nagrade (1990) in Rožančeve nagrade (2008). Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča.

Umrl je 1. januarja leta 2021 v 82. letu starosti.

Saša Pavček: Srečen vsak, ki najde

(Esej o Dušanu Jovanoviću, napisan leta 2017)

O Dušanu Jovanoviću, velikem slovenskem umetniku, režiserju, dramatiku, pisatelju in profesorju, je bilo napisanega in povedanega že veliko, najboljše je k temu gotovo dodal sam. Njegove knjige so sijajne, intervjuji kritični in navdihujoči, predavanja natančna in spodbudna, gledališke vaje pa so gotovo živ ogenj misli in dejanj.

Vaje pod njegovim režijskim vodstvom so bile namreč vedno energetsko nabite, meni vedno izziv! Kako tudi ne, človek je bister ko britev, naglega temperamenta, zahteven do sebe in drugih. Rada sem sodelovala z njim, večinoma v ljubljanski Drami pa tudi drugod.

V sodelovanju Gledališča Koper in Primorskega poletnega festivala smo naredili simpatično ambientalno predstavo Volilo Pierra de Marivauxa. O, kako smo se na vajah pražili na soncu! Vadili smo konec aprila in maja, večinoma dopoldne, ko je na vrt Pokrajinskega muzeja v Kopru že pošteno nažigalo sonce, prava poletna vročina je bila in kmalu smo bili vsi opečeni, kot bi poležavali na plaži. Dušan je vročino prenašal z velikim potrpljenjem, kar sicer ni odlika njegovega značaja. Toda bilo mi je jasno, da ga ustvarjanje predstave, živi stik z nami, igralci, tako potegne, da pozabi na sonce, hrup, vožnje in vse ostalo, kar bi verjetno marsikoga motilo. Niti zavzdihnil ni. Dušan je pač vztrajen, delaven človek, ko dela, dela. Ni se menil za pripeko, našo lakoto ali žejo, naše jadikovanje, z vedno iskrečimi idejami in novimi napotki nas je potegnil v svoj ris in sledili smo mu zaslepljeni od njegovega žara.

Kljub naporom z vožnjami na večerne predstave na drugem koncu Slovenije, kljub pripeki na vajah smo uspeli narediti dobro predstavo, ki je zaživela med drevesi in grmički muzeja. Uspeh na premieri je bil navdušujoč, ob glasbi Draga Ivanuše je publika v ritmu skandirala in naš trud ter cmarjenje na soncu sta bila v hipu pozabljena. Pozabljena pa je bila tudi ta uprizoritev, po nekaj poletnih predstavah je enostavno zašla, kot večerno sonce. Nihče, razen otroka, ne sprašuje, zakaj sonce zahaja, enako pa je bilo tudi z našim sončnim Marivauxem.

Sodelovala sva tudi v SNG Nova Gorica, kjer je postavil na oder Nušićevo Gospo ministrico. Takrat sva se skupaj vozila na vaje, kar je bilo doživetje, ki mu ni para. Dušan je enako impulziven voznik kot umetnik, le da mu umetnost nekako bolje leži. Namreč, prav tako kot na vajah skače na oder in s strastjo razlaga prizore, ob tem pa z ognjevito gestikulacijo in nespornim igralskim talentom odigra like, je tudi v avtu ves v ognju in v različnih čustvenih razpoloženjih. Pri umetnosti je tak značaj dobrodošel, avtomobil pa ni vedno za stvar.

Takole je bilo. Vozila sva se torej vsako jutro na vaje v Novo Gorico, po vaji pa nazaj v Ljubljano, ker sem imela zvečer predstave v Drami. Imenitno ga je bilo poslušati! Teme, ki jih je odpiral, so me zanimale, zanimiv je bil tudi on sam, izvrsten pripovedovalec zgodb! Med vožnjo je z vso spontanostjo, ki mu je prirodno dana, podkrepil svoja pripovedovanja in prepričanja z obračanjem volana, s pritiskanjem na sklopko, z menjavo dolgih in kratkih luči, mežikanjem, trobljenjem, da menjave hitrosti niti ne omenjam. Takoj mi je postalo jasno, da pri njem avto ni prevozno sredstvo, marveč podaljšek njegovega telesa, misli in čustev.

Torej, kar Dušan Jovanović dela, dela scela, brez rezerve in do konca napeto! Kot predstava, kot umetniški podpis. Med vožnjo je neverjetno navdihujoče razglabljal o umetnosti, politiki, literaturi, o ljudeh, s katerimi je delal, o svojih bližnjih, pri tem se je vožnja lahko melanholično upočasnjevala, celo skoraj ustavila na avtocesti, saj je ob bolj temačnih razmišljanjih naredil daljše premolke, obmiroval, se zazrl, hip zatem pa je sklopka že navdušeno poskočila in plin je strastno poblaznel ob Dušanovi jezi ali vznesenosti. Njegov naravni dar za pripovedovanje zgodb je res fascinanten! Ob vsem tem pa sem dobila tudi vpogled v njegove delovne navade, ki so prav tako fascinantne. Vedno se je sicer rad pohvalil, kako odlično je kje žuriral, govoril o druženjih, potovanjih, praznovanjih, a takrat sem, sedeča ob njegovem vozniškem sedežu, spoznala, da je pravzaprav en velik garač. S ponašanjem okoli družabnega življenja je očitno hotel le prikriti svojo natančnost, ki mu je marsikdo ne bi pripisal, kakor tudi delovne discipline ne. Zdelo se mi je, da te plati sebe ne želi izpostavljati. Celo kot bi se je malo sramoval, še vedno je bil otrok, ki noče biti štrebar, raje je talentirana barabica. Nepozornemu človeku bi se hitro lahko zazdelo, da mu talent sijajno služi, vse ostalo pa je tako ali tako zanj le žur. Kanček resnice pa je vendarle v tem: dela z radostjo, ustvarja intenzivno in ima smisel za humor.

Na najinih vožnjah na vaje sva se veliko smejala, Dušan je namreč človek, ki takoj odreagira, in ker so ga moji razvedrilni vložki, ki sem jih tu in tam pridajala med njegove monologe, zabavali, sem dobila polet. Bila sem kar ponosna, ko je kakšno mojo domislico "kupil", kot rečemo v žargonu; tako so v predstavi Ministrice gostje prinesli za darilo novorojenčku stare dolge alpske smuči, kar je sprožalo nemalo smeha, včasih tudi aplavz.

No, naj strnem: vsako potovanje je svojstvena avantura, pravijo, tako tudi pri predstavi nikoli ne veš, kaj in kako se bo končalo, bo uspela ali pogorela, toda zamujanje na vaje ali, še huje, na predstave pa je v vsakem primeru nedopustno! Tu so vsi hazardi prepovedani!

V tistem času, ko smo imeli dopoldne vaje za Gospo ministrico, sem imela vsak večer predstave v ljubljanski Drami in sva z Dušanom pohitela proti domu. Zgodilo pa se je, da sva šla kdaj pa kdaj vmes še na črpalko, kar je vse lepo in prav, toda enkrat se je zapletlo. Zaslišala sem Dušanovo vpitje, preklinjal je samega sebe, brcal v gume avtomobila, iskal telefon, se jezil na ves svet! Nisem vedela, kaj mu je, in tudi nekaj časa ni bil čisto nič razpoložen za razlago, potem sem slišala, ko je črpalkarju zavpil: "Pomagajte, kaj gledate?! Namesto bencina sem natočil dizel!" Obstala sva z nesrečnim avtom na bencinski črpalki, jaz pa v stresu, zvečer imam predstavo, kako naj pridem v Ljubljano? Dušan je iznajdljiv človek, dobil je pomoč, na katero bo moral sicer dolgo čakati, moja nervoza pa se je stopnjevala. Naključne voznike sem začela spraševati, če me lahko kdo pelje do Ljubljane. Veliko košaric sem dobila, mnogim se ni zdelo pomembno, da bom zamudila v službo, marsikdo je skomignil. Da imam predstavo, pa se jim sploh ni zdelo nič tako zelo usodnega, kot je kazal moj zaskrbljeni obraz. Po neprijetnem prosjačenju se me je usmilila neka gospa in me zelo zelo počasi, saj so bili zanjo norci vsi, ki so vozili nad 90 km/h, pripeljala do Dolgega mosta. Naprej do centra ni hotela, ker kaj veš, kakšen promet je šele tam, in itak gre skozi center in ne v center. No, razumi, kdor hoče! Vesela sem bila, da sem uspela pravočasno priti v masko, na oder in ponoči lepo peš domov in drugo jutro ponovno z Dušanom na veselo popotovanje od teatra do teatra.

Omenila sem že, da je ena od vrlin Dušana Jovanovića, da zna spodbujati, navduševati, tudi braniti svoje igralce, če jim kdo od sodelavcev ali naključnih ocenjevalcev in kritikov s svojimi mnenji spodkoplje samozavest. Tako se je tudi postavil zame, za kar sem mu še danes hvaležna. Šlo je za moj način govora pri monokomediji Bužec on bušca jaz; spominjam se, da je po generalki tekla beseda o narečju in češ, da uporabljam preveč svojih izrazov, Dušan je v svojem značilnem vročem slogu pobesnel, da naj vendar pustijo igralki, da igra, jezik je izraz lika, ni papir in ni realističen posnetek govora sosednje vasi! Igralke se ne cenzurira, igralki se pusti svobodo, jebenti! In tako se je debata o odrskem jeziku in uporabi narečja končala.

Ko sem mu po premieri rekla, da sem se ga kar ustrašila, je debelo pogledal in se ponovno enako ognjevito razburil: "Prav sem imel!" Nato pa se je v trenutku njegov obraz spremenil, zmajal je z glavo, se nato dotaknil mojega lica in rekel: "Ti si en tako občutljiv zračen človek."

Da smo vsi ljudje občutljivi, mi je jasno, a kaj je mislil z zračnostjo, ne vem. V mojem horoskopu ni elementa zraka, sem mu že hotela reči, pa sem obmolčala. Nikoli si ga nisem upala ponovno vprašati, njegov srd nad neumnostjo je namreč gromozanski, čeprav verjamem, da bi bil njegov odgovor lahko tudi spontano in iskreno zelo prijazen.

Spominjam se tudi vaj za Ples v avgustu, zelo rada sem igrala Agnes, z Nedo Bric sva bili poseben, skladen par in Frielovo besedilo mi je bilo kot pisano na kožo. Agnes doživi hud pretres ob spoznanju, da je Gary ne ljubi, vso bolečino na skrivaj izjoče, brez besed, le s solzami in hlipi njegovega imena. Ležala sem na tleh in moje lice se je dotikalo desk, izpod njih je mrzlo pihalo in občutek sem imela, da moje solze odtekajo v temačno pododrje … Le kdo bi jih zaznal, le kdo slišal? Dušan pa mi je po neki vaji, ko sem nekako melanholično obsedela (večkrat sem po vajah v takem stanju), dejal, "tvoj jok je pa kot ena simfonija! Lik je dobil posebno globino, obdrži to!"

Nepozabni spomini me vežejo tudi na Dušanovo Antigono, kjer je takoj opazil, kdaj je moja Antigona zašla, kdaj sem se našla, za hip sicer, a opozoril me je na te drobne premike v interpretaciji, vedel je, kdaj sem na pravi poti. Premiera na Dunaju je uspela, v veliko veselje vseh ustvarjalcev in Dušan je žarel.

Na vajah za moj dramski prvenec Čisti vrelec ljubezni mi je na samem dejal, da znam pisati dialog, kar me je presenetilo, in te pohvale najbrž nikoli ne bom pozabila, pa če je bila iskrena ali ne. Med pisanjem sem uprizoritev videla drugače, kot jo je postavil na oder Dušan, a sem hitro ugotovila, da moram dati mir in se posvetiti svoji igralski nalogi. Nikoli mi ni bilo za to žal. Dušana bi se sicer morda dalo prepričati, a moji notranji vzgibi, moja senzibilnost je drugačna od Dušanove občutljivosti, njegovi naravnanosti je bilo treba slediti, zdelo se mi je, da vidi dlje od mene in zoperstavljanje ne bi obrodilo sadov. Dragocena izkušnja!

Potem se spominjam vaj za Tartuffa, Dušanovih lucidnih interpretacij teksta, pa tudi dvomov, zastojev. Vedno se mi je zdelo krivično, da igralci pričakujemo, da bi moral režiser že vse vedeti vnaprej, kot da je morebiten zastoj znak nepripravljenosti ali nemoči. Pa ni tako. Ustvarjalni zastoji, dvomi, napake so vedno del procesa in iz tistega vakuuma lahko vznikne rešitev, če mu človek le dopusti, da ideja sama splava na površje. Tako se mi je zdelo tudi pri Dušanovi igri Ekshibicionist, ki jo je napisal pod psevdonimom in se delal, da nihče ne ve, kdo je pisec, čeprav smo to vsi vedeli. Ta otroško naivna poteza njegovega značaja ga v mojih očeh dela simpatičnega. Ena takih Dušanovih otroških igric je tudi poimenovanje sebe z nadimkom, pa ne s tistim, ki se ti prilepi slučajno v šoli in se te potem drži kot klop. Nadimek najdeš tako, da dekliškemu priimku svoje matere ali babice ali prababice pridaš ime svoje prve domače živali. Tako je Dušan razkril, da je on Pubi Geber, jaz bi bila po tej teoriji Kakuška Metlika. Kokoš, ki sem jo kot deklica nosila na pašo v velikem nahrbtniku in mi je udarjal po mečih, so namreč klicali Kakuš, kar je v narečju kokoš. In jaz – Kakuška – sem igrala v tej Jovanovićevi igri socialno delavko Dorothy Parker. Da sem se včasih na vajah počutila kot kokoš, zato ni bilo naključje. Kljub temu je vloga ponujala res veliko in mi je bila v neizmeren užitek! Uživala sem na vajah, četudi se je Dušan včasih dvomeče ustavljal, a potem sem ugotovila, da preverja, ali je replike napisal dobro, nekaj malega smo, če se ne motim, zaradi njegovega perfekcionizma tudi spreminjali. Torej, tisti, ki misli, da tudi velik umetnik in človek trdnega kreda ne dvomi, se moti.

Morda je v javnosti manj znano, da je Dušan Jovanović poleg tega, da je odličen gledališki pedagog, vodil tudi delavnice dramskega pisanja na Filozofski fakulteti, meni pa je bilo dano, da sem se lahko udeležila delavnic v okviru Tedna slovenske drame v Kranju. Tam smo delali po njegovih metodah, ki jih je tudi strnil v priročniku Dramsko pisanje. Zdi se mi, da bo bralcu zanimivo prebrati, kaj sem o delavnicah, Dušanu in njegovem priročniku napisala za spletni portal založbe Beletrina. Sodelovanje mi ostaja v lepem spominu tudi zaradi odličnega sodelovanja z Renato Zamida, Dušanu pa je ta zapis zelo ljub, vsaj tako mi je rekel. "A veš, kaj je samo narobe?" – "Kaj?" sem prestrašeno dejala, on pa: "Uvod je boljši od knjige." In potem sva se oba smejala tej njegovi domislici, ki je noben od naju ni jemal za suho zlato. K temu dodajam le to, da pričujoči zapis pove o Dušanu nekaj, česar se niste nadejali. Uf, pa imamo suspenz!


Iskanje pisave

SPREMNA BESEDA H KNJIGI DUŠANA JOVANOVIĆA DRAMSKO PISANJE

Dušan Jovanović nam s knjigo Dramsko pisanje poklanja izjemno delo, kakršnega pri nas še ni bilo. Pravzaprav nam daje uporabno in čudežno orodje. Kako, kdaj, zakaj ga bomo uporabili, je stvar našega odnosa do daru.

Najprej do svojega daru, kar je, če ga imamo vsaj malo, tega pisateljskega, absolutno božji dar; nato pa odnosa do življenja. Življenje je itak božje darilo in tu ni kaj. Nadalje odnosa do ljudi, ki nas prenašajo in so zato tako ali tako darilo. Odnosa do sveta, za katerega se nam zdi, da ga lahko pišoči po svoje ukrojimo ali vsaj zavijemo kot bolj ali manj presenetljivo darilo.

In ne nazadnje odnosa do pričujoče knjige, ki nam lahko olajša in osvetli težko dostopne poti do našega cilja: napisati dramsko delo. Zato razumem Jovanovićevo natančno domišljeno, s širokim znanjem zajeto in z osebno izkušnjo prežeto delo o naravi in postopkih dramskega pisanja kot poseben fenomen darovanja. Malo ljudi namreč tako velikodušno daruje svoje skrivnosti znanja in pisanja. Morda ni naključje, da se v besedi velikodušnost skriva avtorjevo ime Dušan. Vedite, to ni moja hipna domislica, zapomnila sem si le poglavje v učbeniku: Napiši vse o svojem imenu, in zdaj mi je ta odblesk v spominu prišel malce prav.

Takih in bolj navdihujočih primerov je v pričujoči knjigi še lepo število, odvisno pa je od vas, kako boste uporabili Jovanovićevo nagovarjanje, njegovo inteligentno pot k pisanju dram. Najbrž bo največ odtehtalo vaše srce, nato pamet, razumevanje, a tudi vaše počutje, vaša občutja, spomini, sanje, namere, instinkti, hotenja …

Vsekakor imate na ekranu (žal mi je, da ne tudi v rokah) zelo kompleksno knjigo, ki nadobudnega pisca opozarja, da ima poleg možganov tudi telo z vsemi čutili, kajti dramska pisava je stvar v telesu občutene besede, izgovorjene besede, ne le zapisane.

Jovanović pa seveda kljub opozarjanju na intuicijo in čutnost ne zaide s poti premišljenih in logično utemeljenih primerov. Naslanjajoč se na lastne izkušnje dramatika, režiserja in profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo podaja duhovite naloge, buri domišljijo, hkrati pa celotno gradivo podpira s primeri iz zakladnice svetovne dramatike. Lahko mu zaupamo vodenje, saj je takoj jasno, da ne prodaja mistificirane megle, v smislu "prepusti se, čuti, čuti, pa bo že nekaj ratalo", marveč gre po stopnjah, počasi odmerja vaje, počasi in zanesljivo dozira svoje znanje, nas vodi skozi čas in njegove različne pisave, navaja primere, opozarja na stil, na zgradbo pisanja, na zgodbo, karakterje, motive, odnose, na zamolčano, prikrito, absurdno, humorno … a vedno, vedno dramatično napeto: večno podžiganje firbca v gledalcu: kaj se bo zgodilo? Nazorno in jasno nam odpira oči pri prepoznavanju različnih pristopov pri pisanju dramatike skozi literarno in gledališko zgodovino.

Začenši z zlaganjem naključnih besed do nizanja prizorov in dejanj, naraščanja v napetosti in do plime umiritve nas zapelje v svet dramatike, ki ji zdaj, po zaslugi te knjige, lahko pogledamo v drobovje. In nenadoma smo sredi odra. Sredi sveta. Svet je drama, bi lahko povzeli po njem. Tako polagoma začnemo čutiti skozi telo pisca. Zato je knjiga primerna za vse, ki radi pišejo, za vse, ki so pri tem že stari virtuozni mački, kakor tudi za tiste, ki se jim šele nekaj dozdeva, da morda bi … Upam si trditi, da bo dobrodošla tudi za pedagoge v šolah, saj če ostanemo na začetni stopnji, ponuja navdihujoče načine, kako spodbuditi učence k neklišejskemu razmišljanju in jim vliti zaupanje v lastno domišljijo.

Odlika knjige je, da je njen avtor razvil sistem, ki ljudem peresa (kakor tudi ljudem stresa) odpira glavo in sili k razmišljanju – zunaj lastnih omejitev in privzetih okovov. Jovanović zna. Zna postaviti pravila in hkrati zaupa v ustvarjalni kaos. Prikaže nam vse zvrsti, tako, da nas zamika napisati nekaj, kar je na videz izven naše domišljije. Knjiga vliva pogum, da si človek drzne seči prek, tja, kjer je mislil, da ne bi smel. Prepričana sem, da po tej poti najde samega sebe, ne da bi se predolgo iskal. Ne verjamete? Vaje so časovno omejene. Na lastni koži sem občutila vznemirjenje in vzpodbudno prisilo, da hitro pišem, pišem, pišem …

Jovanović namreč omeji svobodo pisca tako, da ga osvobodi in mu da krila. Da mu jasen cilj, nalogo, dane okoliščine in omejen čas. To deluje kot urok. Magija. Z omejitvijo svobode se le-ta sprosti, ptice poletijo in človekova energija se usmeri le v pisanje. Pravzaprav je v tem vsa srž: pisati, pisati, pisati. Tudi ko ne gre, ko boli, ko se nam ne da, ko smo z mislimi drugje, ko se nam zdi, da smo prazni, prepolni, pretežki, prelahki, butasti ali prepametni, nas Jovanovićev učbenik, ta navdihujoča knjiga, ta dar nadarjenega pisatelja in velikega umetnika, misleca gledališča, vrne k izviru, k nam, k pisanju.

Nič drugače ni bilo na Dušanovih predavanjih in delavnicah dramskega pisanja. Tam so nastali prispevki slušateljev, ki jih lahko zasledite pod posameznimi vajami, nastali so na urah, po navodilih, a hkrati spontano, medtem ko ni bilo časa, da bi pomislili na sram ob butastem zapisu, medtem ko smo se čisto zamaknili v snov, medtem ko smo vse zgrešili, medtem ko ni šlo nikakor ali medtem ko smo bili tako hitri, da je ostalo še časa za novo idejo, nov začetek …

Izkušnje so neprecenljive, ker so neposredne in žive. Vidiš ljudi, kakšni so, ko poslušajo; opaziš, kako se hipoma spremenijo, ko začnejo pisati; čisto drugače je, ko jih poslušaš in oni berejo svoje tekste. Telesna govorica je navdihujoča za pisanje, veliko pove, nagovarja domišljijo, a teksti, ki jih beremo, povejo še več. O nas samih. Neznanci postanemo intimni prijatelji. Zaupamo si na besedo. Dobesedno. Eno od poglavij v knjigi Dramsko pisanje je posvečeno glasnemu branju sošolcem in ocenjevanju njihovega pisanja. Tu je pomenljivo navodilo, gre pa takole, če me spomin ne vara: Govôri, da te razumejo, ocenjuj kritično, a spodbujaj tisto, kar je dobro. Ne žali. Ne ocenjuj brez argumentov.

Kakšno olajšanje je bilo bivati v takšnem svetu! Besede imajo smisel. Etika pomen. Privilegij je bilo biti slušatelj teh delavnic, organiziralo jih je Prešernovo gledališče Kranj v sklopu Tedna slovenske drame leta 2015. Jovanović je postavil pogoj: napisati dva do tri strani dolg prizor z naslovom Pes. V navadi je, da kandidati pošljejo na natečaj svoje odlomke ali celotna besedila, biografijo, a Jovanović je stavil na psa in odbral deset slušateljev, prebrali smo njegovo Dramsko pisanje in se, oboroženi z računalniki, vsi vznemirjeni stiskali v predavalnici, s tistim posebnim pričakovanjem: zdaj nam bo povedal "tisto" in drama bo kar sama skočila na papir! Seveda nikoli ni in ne bo tako preprosto in enostavno. Poti so dolge in nepredvidljive, a poti so, to sporoča ta knjiga. Dušan nas je ob prvi uri šarmantno pozdravil, nato pa prijazno povprašal:

"Ima kdo od vas psa?"

Skoraj deset rok gre kvišku.

"Imate radi svoje kužke?"

"Joj, ja, ja, blazno, ja!"

"Zakaj ste jih pa potem v vaših prizorih vsi ubili?" nas je nadrl. Kot pse, jasno.

Deklice, nevajene njegovega režiserskega glasu, so vztrepetale. Z značilno vehemenco in duhovitostjo, ki ji ne zmanjka resnicoljubnosti in ostrine, je s povišanim glasom in z gesto odločnega človeka našteval naše prizore, kjer smo pse kar povprek zmasakrirali: uboga žival je podlegla strelom, kužka so do smrti pretepli, pes se je tako preobjedel, da ni mogel iz sobe, kužka so razkosali, živega pokopali, živalca je zgnila, zapuščena in garjava, pojedli so ga … Skoraj tulil je: "Kaj nihče ne zna najti drugačnega zapleta in dramske napetosti! Pes je vendar človekov najzvestejši prijatelj, vi bi ga pa vsi zaklali!"

"Najzvestejši prijatelj," je povedal z milim glasom.

Nas deset, vsi po vrsti morilci, kakopak, smo se butasto gledali in se nekaj režali tja v tri dni … Potem smo glasno brali tisto našo mesarijo, a ob koncu so se čudno odslikavali obrazi, drugače kot poprej, s spoznanjem, res ni nujno, da se kolje, dalo bi se najti dramatičnost drugače ... Zadnja ura in naša zadnja naloga je bila: lastniki psov naj pridejo s svojimi ljubljenčki! Privlekla sem svojo mlado, še precej divjo psičko Hero, ki sva jo z Andrejem pripeljala iz Grčije; Andrej je ubogo mladičko pobral na smetišču in ji tako rešil življenje in to življenje se je v psički prebudilo s podvojeno živahnostjo. Ves dopoldan se je podila po predavalnici, skakala je na drugega psa, topitljala po podu, se lovila in zavijala okoli kužka, skakljala po Dušanu, nato spet okoli psa, "kaj hudiča si imata ta dva psa toliko za povedat," sem si mislila. Vmes smo pisali prizor absurda … Ni mi šlo, čeprav sem ga imela pred nosom, absurd, a nisem našla tistih pasjih besed … Zdelo se mi je, da Hera moti naš mir, a Dušan je vztrajal: "Pusti Hero, ona je Grkinja!"

In je norela. Kakorkoli že je bilo, ob lajanju in topotanju tačk, pisali smo v danem trenutku, z veseljem in z muko, tako kot nanese tudi v življenju. Na primerih v pričujoči knjigi se vidi praktična in takojšnja uporaba vaj ob danih okoliščinah, in to daje Dušanovi knjigi neko posebno elementarno dokumentarnost.

Rečem si, če drugega haska ne bo od našega pisanja, upam, da ta knjiga daruje vsaj nekomu polet, da si reče: "Jaz bi pisal!" In že piše, piše … V vsakem pisanju je drugačen čar, vsako pisanje je svet zase in zato je Dramsko pisanje Dušana Jovanovića poklon vsaki avtentični pisavi. Iskati svoj obraz pa je posebna avantura. Življenje je morda namenjeno prav tej pregrehi. Srečen vsak, ki najde!

K vsemu bi dodala le še to: Dušan je po moje srečen človek.

Boris A. Novak: Dušan je car!

Dušan je Dušan in je Jovanović

Dušan je duša in je Dušanović


Dušan je Jovo

Jovo za včeraj

In Jovo za zmeraj

In Jovo na novo


Dušan je po očetu Srb

Po dedu pa Grk

Po materi Nemec

Po jeziku pa Slovenec

Slovenec in pol


Dušan je povsod doma

Kar kaže z obilo šarma in srca


Dušan je pritepenec

Zato je pogosto pretepenec

Zato se brani in se tepe                             

Dušan je gastarbajter

In Dušan je fajter


Dušan je naturalizirani Slovenec

Dušan je izumitelj in prvenec

Ozemljene slovenščine

Dušanova slovenščina je svež venec

Venec ki zveni


S talentom igralca

Dušan doživeto igrà Gorenjca


Dušan je podeželski plejboj

Po drugi svetovni vojni

Dušan je urbani stroj

Dušan je kozmopolit

Umetniških elit


Dušan je mojster

Dušan je ojster


Dušan je topel

In zmeraj zasopel


Dušan je grd

In je trd


Dušanova duša

Nehote puša

Smeh in strah in srh in srd


Dušan rajši zamolči

Kar ga boli

Le v igrah zakrinka in pomolze

Lastne sólze


Dušan je frajgajst in je frajer in je gajsten

Dušan je glasen

Dušan je krasen


Dušan je norec in Dušan je borec

Kar je eno in isto

Tvegano in čisto


Dušan je lovec na ideje

Dušan rad prestopa meje

In se pri tem na ves glas smeje


Dušanov glas je gromoglas

Ima barvo njegovih ognjeno rdečih las


Dušan je drn in Dušan je strn

Dušan je zoprn

Dušan je zoprnik

Upornik in coprnik


Dušan oder popopra in zacopra

Dušan oder odere do kosti

Da ostanejo le ostí

Le jaz in ti


Dušan je samosvoj

Sam svoj kroj in opoj

Nikogaršnja kopija

Dušan je osvoboditelj Skopja


Dušan zna biti naježen

Ali neskončno nežen

Odprt in sredobežen


Dušan je ves od tega sveta

Dušan je zvit

In duhovit

Dušan ima duha

Dušan ni suh

Je pa Dušan en hud duh


Dušan ima nezgrešljiv posluh

Posluh neskončno fin in strog

Za slednji monolog in dialog

Za slednji log in družbeni krog


Dušan je dramatik

Kot dramatik pa empatik

Razume vse in vsakogar

Razume greh in smeh

In solze v očeh

Obsoja dvoličnost

Še bolj pa enoličnost          


Dušan je režiser

Kot režiser pa kolerik

In preroški praktik

Vsemogočni stvarnik scen

In mizanscen in pen

Na ustih, smrtno smešnih mimik

Dušan je Bog in batina

Vseh igralskih taktik


Režiser Dušan

Tekst rad reže

Režiser Dušan se rad reži

In žari


Dušan išče Sveti Graal

Dušanov Graal

So iGraalke in iGraalci


Dušanov esej

Je kritika

Vseh riti

In revolucionarni klic

Naprej! Naprej!


Dušan je umetniški um

Dušan je žrtev

mode bum-bum


Dušan je mrtev

Dušan ni mrtev


Dušan je tu

In Dušan bo tu


Tu ni tujina

Tu je spomin

V spominu bo Dušan

V spominu bo Duša doma


Dušan ima čar

Dušan ima dar

Dušanov dar ni Nikdàr

Dušanov dar je Vsekdàr


Dušan je duša ki puša

Dušan je duh potepuh

Dušan je dih

Dušan je navdih                


Dušan je zdaj prvič tih

Tako tih

Tako nepojmljivo tih


Zato ta stih

Da zakriči


Dušan je car!

Dušan je car!

Režije

2011-

2001-2010

1991-2000

1981-1990

1971-1980

1961-1970

Dramska besedila

Celotna besedila

Dramatizacije

Dramska besedila v tujih jezikih

Scenografije

Nagrade

  • 2009 Zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu
  • 2008 Rožančeva nagrada za zbirko esejev Svet je drama
  • 2004 Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti (M. Proust/H. Pinter/D. Trevis Iskanje izgubljenega časa, SNG Drama Ljubljana)
  • 2000 Borštnikova nagrada za režijo (S. Beckett Čakajoč Godota, SNG Drama Ljubljana)
  • 1994 Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Antigona, na Tednu slovenske drame Kranj
  • 1991 Borštnikova nagrada za režijo (D. Jovanović Don Juan na psu, SNG Drama Ljubljana)
  • 1990 Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Zid - jezero, na Tednu slovenske drame Kranj
  • 1989 Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti (D. Jovanović Zid, jezero, SNG Drama Ljubljana)obrazložitev89
  • 1987 Borštnikova nagrada za režijo (I. Cankar Za narodov blagor, SSG Trst)
  • 1980 Borštnikova nagrada za režijo (F. Schiller Spletka in ljubezen, MGL)
  • 1980 Grumova nagrada  za najboljše novo izvirno besedilo Karamazovi, na 10.Tednu slovenske drame Kranj
  • 1979 Borštnikova nagrada za režijo (I. Cankar Kralj na Betajnovi, MGL)
  • 1978 Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti (R. Šeligo Čarovnica iz Zgornje Davče, SLG Celje)obrazložitev
  • 1975 Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti (D. Jovanović Žrtve mode bum-bum, SMG)
  • 1975 Borštnikova nagrada za režijo (D. Jovanović Žrtve mode bum-bum, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana)
  • 1973 Borštnikova diploma za režijo (W. Gombrowicz Ivona, princesa Burgundije, SLG Celje)

Bibliografija

Tomaž Toporišič: Tekst kot matrica teatralnosti: Jovanovićevo gledališče onstran krize dramske oblike. V: Razodetja / Dušan Jovanović. - Ljubljana : Študentska založba, 2009. - (Knjižna zbirka Beletrina). - ISBN 978-961-242-250-9. - Str. 103-142. COBISS.SI-ID 183539

Prišli so Pupilčki: 40 let Gledališča Pupilije Ferkeverk / [uredila Aldo Milohnić in Ivo Svetina ; prevodi Jana C. Lavtižar, Jana Pavlič]. Ljubljana: Maska: Slovenski gledališki muzej, 2009

Posebni članki

Zunanje povezave