Milan Percan: Razlika med redakcijama
(→Viri) |
(→Viri) |
||
| (Ena vmesna redakcija istega uporabnika ni prikazana) | |||
| Vrstica 4: | Vrstica 4: | ||
[[Kategorija:Scenografi|Percan, Milan]] | [[Kategorija:Scenografi|Percan, Milan]] | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
Rojen je bil leta 1961 na Jesenicah. Otroštvo je preživel na Mostu na Soči in v Idriji. Gimnazijo je obiskoval v Kopru, nato pa študiral slikarstvo na beneški Akademiji lepih umetnosti in leta 1986 diplomiral pri prof. Tiozzu. V letu 1988 je obiskoval slikarsko specialko na ljubljanski ALU pri prof. Emeriku Bernardu, leta 1990 se je izpopolnjeval na barcelonski Akademiji lepih umetnosti, leta 1993 pa v Parizu. | |||
Nekaj let je poučeval likovno teorijo na Umetniški gimnaziji v Kopru (bil je med pobudniki in ustanovitelji tega novega gimnazijskega oddelka), od leta 2000 do 2020 je bil vodja tehnike v Gledališču Koper. | |||
Kot scenograf se je gledališkemu občinstvu prvič predstavil v uprizoritvi Molièrovega ''Namišljenega bolnika'' v SLG Celje leta 1992 in | Kot scenograf se je gledališkemu občinstvu prvič predstavil v uprizoritvi Molièrovega ''Namišljenega bolnika'' v SLG Celje leta 1992 in za Gledališče Koper, Primorski poletni festival in Mestno gledališče ljubljansko zasnoval scenografije za več kot dvajset uprizoritev; med njimi tudi za ''Krčmarico Mirandolino'' C. Goldonija (2002), ''Modro Pišče'' M. A. Vidmar (2006), ''Svetilnik'' J. Ivanc (2006), ''Slugo dveh gospodarjev'' C. Goldonija (2013) in Alana Forda / ''Vrnitev odpisanih'' P. Lucića (2016). Pri posameznih uprizoritvah je sodeloval kot oblikovalec svetlobe. | ||
Milan Percan sodi v generacijo likovnikov, ki so ob koncu osemdesetih vstopili v slovenski likovni prostor s samosvojim likovnim izrazom. Slikarsko ustvarjanje mu pomeni najbolj svobodno udejanjanje lastne duhovne percepcije z najbolj primarnimi slikarskimi sredstvi. Andrej Medved ga v katalogu ''Slikarstvo slovenske Obale'' označi kot »slikarja kromatičnih pejsažev«, meditativno občutenih intimnih psihogramov, ki predstavljajo odseve in skrajno subjektivne interpretacije človekove intime. Njegov ekspresionizem se ne ujame v kolektivno zgodbo, ampak ostaja na poti negotovosti in tesnobe, ki odpira vedno nove možnosti slikovne prakse na kozmičnem potovanju med skrivnostnim barvnim iskanjem in izginevajočo svetlobo. | |||
==Scenografije== | ==Scenografije== | ||
| Vrstica 15: | Vrstica 17: | ||
==Nagrade== | ==Nagrade== | ||
==Viri== | ==Viri== | ||
[https://www.gledalisce-koper.si/bend/milan-percan// Milan Perca, Gledališče Koper] | *[https://www.gledalisce-koper.si/bend/milan-percan// Milan Perca, Gledališče Koper] | ||
*[https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/percan-milan// Milan Perca, Obrazi slovenskih pokrajin] | |||
==Zunanje povezave== | ==Zunanje povezave== | ||
Trenutna redakcija s časom 11:23, 2. maj 2023
Življenjepis
Rojen je bil leta 1961 na Jesenicah. Otroštvo je preživel na Mostu na Soči in v Idriji. Gimnazijo je obiskoval v Kopru, nato pa študiral slikarstvo na beneški Akademiji lepih umetnosti in leta 1986 diplomiral pri prof. Tiozzu. V letu 1988 je obiskoval slikarsko specialko na ljubljanski ALU pri prof. Emeriku Bernardu, leta 1990 se je izpopolnjeval na barcelonski Akademiji lepih umetnosti, leta 1993 pa v Parizu.
Nekaj let je poučeval likovno teorijo na Umetniški gimnaziji v Kopru (bil je med pobudniki in ustanovitelji tega novega gimnazijskega oddelka), od leta 2000 do 2020 je bil vodja tehnike v Gledališču Koper.
Kot scenograf se je gledališkemu občinstvu prvič predstavil v uprizoritvi Molièrovega Namišljenega bolnika v SLG Celje leta 1992 in za Gledališče Koper, Primorski poletni festival in Mestno gledališče ljubljansko zasnoval scenografije za več kot dvajset uprizoritev; med njimi tudi za Krčmarico Mirandolino C. Goldonija (2002), Modro Pišče M. A. Vidmar (2006), Svetilnik J. Ivanc (2006), Slugo dveh gospodarjev C. Goldonija (2013) in Alana Forda / Vrnitev odpisanih P. Lucića (2016). Pri posameznih uprizoritvah je sodeloval kot oblikovalec svetlobe.
Milan Percan sodi v generacijo likovnikov, ki so ob koncu osemdesetih vstopili v slovenski likovni prostor s samosvojim likovnim izrazom. Slikarsko ustvarjanje mu pomeni najbolj svobodno udejanjanje lastne duhovne percepcije z najbolj primarnimi slikarskimi sredstvi. Andrej Medved ga v katalogu Slikarstvo slovenske Obale označi kot »slikarja kromatičnih pejsažev«, meditativno občutenih intimnih psihogramov, ki predstavljajo odseve in skrajno subjektivne interpretacije človekove intime. Njegov ekspresionizem se ne ujame v kolektivno zgodbo, ampak ostaja na poti negotovosti in tesnobe, ki odpira vedno nove možnosti slikovne prakse na kozmičnem potovanju med skrivnostnim barvnim iskanjem in izginevajočo svetlobo.
Scenografije
