Tamara Matevc

Življenjepis

(*27-7-1972, Ljubljana). Diplomirana literarna komparativistka in filozofinja. Gregorjeva žena, mamica Andrejčka in Žive.

PISKA: L. 1992 je bil v režiji Mihe Goloba uprizorjen njen prvi tekst Posvečeno Matejčku in nato po daljšem premoru radijska priredba pravljice Bena Zupančiča Deček Jarbol (v režiji Ane Krauthaker 2007). Dramo Zaljubljeni v smrt je piska posvetila pisatelju Fulviu Tomizzi, ki je bil z romanom Mladoporočenca iz ulice Rossetti močan navdih pri nastajanju njenega dramskega teksta.

Za njeno pisavo je značilen asociativen tok misli in čustev, ki skozi replike prepletajo poetičnost želje in bizarnost vsakdana ter izrisujejo problem temeljne osamljenosti človeka v njegovem odnosu do sočloveka.

DRAMATURGINJA: Kot dramaturginja je sodelovala s Mihom Golobom in Samom M. Strelcem.

V svojem razmišljanju o načinu nanašanja estetskega na javno (in obratno) razvija svojo sociološko dramaturško “blagovno znamko” Dramaturški opilki™ , znotraj katere opazuje aktualno in potencialno komunikacijo med gledališko temo in motivi določene uprizoritve ter različnimi izvenodrskimi konteksti. Artiklualcijo prostora med to-odrskim in onkraj-odrskim, kar ob svojih tekstovnih zapisih lovi tudi s pomočjo video skic in audio zapisov, javno objavlja na spletni strani www.sigledal.org in arhivira na ustreznih nosilcih – zgoščenkah ipd. S svojimi dramaturškimi opilki razkriva širši družbeni in sociološki kontekst določene gledališke uprizoritve.

Dramaturgijo Tamare Matevc fascinira nelagodje kot zavestna odločitev subjekta za stanje budnosti v odnosu do sebe in do sveta. Vsebina tega pojma, ki se močno navezuje na razcep romantičnega subjekta, je vedenje, da vrnitev v enost (izgubljeno že v Platonovih časih) ni mogoča, želji in hrepenenju po njej pa se subjekt kljub temu ne odreče. Zato doživlja bistvo sebe in sveta kot nezaceljiv in boleč razcep, ki ga - kolikor pač zmore radostno – nosi.

V ustvarjalnem procesu skupine se nelagodje artikulira v prizadevanju po vzajemnosti, ki naj bi nadomestila uveljavljanje individulanih inhibicij, in v pristajanju na nujnost prostora, odprtega posameznim frustracijam in egotripom, saj jih priznava kot povsem legitimen vir navdiha. V tem raznorodnem medsebojnem trenju se z nekaj sreče znotraj ustvarjalnega procesa izpovedne ščetine uprizoritve ostružijo do te mere, da olajšajo neznosno srbenje Tistega: gledalca.

Nelagodje oz. radostna nošnja temeljnega eksistencialnega razcepa slehernika usmerja teoretično refleksijo k nenehnemu preverjanju svojih predpostavk ob vračanju v male privatnosti in osebne teme, saj je takšno vračanje tudi metoda, s katero je moč hitro zaznati različne nekonsistentnosti.


NOVI ZATO.

V svoji gledališki in ustvarjalni veroizpovedi je novozatojevka – in tudi hišna dramaturginja Novega Zato., kjer koordinira področja in pristope ter je avtorica različnih večpredstavnostnih programov in vsebin. Ena od njenih zadolžitev znotraj Novega Zato. je tudi artikulacija paradigme Novega Zato. in premišljevanje gledališča gledalca ter kulture o(srečevanja).

Sigledal

Ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu je bila soustanoviteljica in soavtorica spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org, ki je zaživel 8. februarja 2006 in kjer se je v prvem letu delovanja portala med drugim intenzivno posvečala tistim vidikom izgradnje spletnega gledališkega izobraževalnega in raziskovalnega križišča, ki pomenijo tvorno sodelovanje vseh akterjev zainteresirane javnosti. Spletni portal v njegovih dveh delih (Veža in Geslo) namreč v veliki meri (in ob majhni pomoči in koordinaciji ožje ekipe) gradi slovenska gledališka skupnost sama, tretji del – spletni repertoar slovenskega gledališča Rep – pa nastaja v sodelovanju Slovenskega gledališkega muzeja in Novega Zato. Bila je prva urednica Veže (spletnega časopisa slovenskega gledališča) in je v času svojega urednikovanja poskrbela za uveljavitev, prepoznavnost in visoko razvidnost portala znotraj zainteresirane skupnosti. Izobrazila je prve sodelavce portala, tako navdušene posameznike, kot tudi ljudi iz gledaliških hiš.

Dramaturgije

Radijske igre

  • 2007 Deček Jarbol, priredba pravljice Bena Zupančiča, r. Ana Krauthaker

Celotna besedila

Vodenje delavnic, predavanja

  • Šolsko leto 1993/94 in 1994/95 mentorstvo gledališke skupine Zvonko, gimnazija Tolmin.
  • 1993, Portorož, Gledališki seminar za slepo in slabovidno mladino.

Razno

Februar - september 2007 glavna urednica Veža, spletnega časopisa slovenskega gledališča.

Video skice