Šentjakobsko gledališče

Šentjakobsko gledališče

Šentjakobsko gledališče je prostor za vaša srca s toplino duha, ki ga vsak šentjakobski član ima! – Šentjakobsko gledališče sodi med stebre ljubljanske in slovenske kulturne identitete in simbolizira veliko predanost in strast do gledališke igre.

Praznujemo 100 let!

12. decembra 1920 je Gospodarsko napredno društvo za Šentjakobski okraj ustanovilo dramatski odsek, 9. junija 1921 je bila drama Pelikan Augusta Strindberga otvoritvena uprizoritev na šentjakobskem gledališkem odru v stari Ljubljani.

Stoletni razvojni tokovi delovanja Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, kot ga izrisujejo njegovi spremljevalci in kronisti, predvsem pa snovalci in ustvarjalci tega ljubiteljskega teatra, razgrinjajo pred nami v najrazličnejših ustvarjalnih obdobjih delovanja svoja intimna opažanja v razsežnostih, ki jih je teže racionalno ovrednotiti z izsledki znanstveno raziskovalnih pričevanj, zato pa jih lahko tem bolj tehtno dokazujemo z dokumenti, ohranjenimi v bogatem arhivskem, dokumentarnem in rokopisnem izročilu, ki ga gledališče hrani, in pomenijo enega najpomembnejših virov za avtentično esejistično in zgodovinsko gledališko razlago. Veliko gradiva pa je ohranjenega tudi v drugih ljubljanskih ter slovenskih arhivih in rokopisnih zbirkah, ki so pooblaščeni za hrambo zgodovinske in kulturno pomembne dediščine, zlasti take, ki je del slovenskega naroda. Ta zgodovinska in današnja aktualna dejstva poleg ustnega izpričujejo tudi tista izročila, ki so vestno in natančno zapisana v vseh zbornikih Šentjakobskega gledališča, zbornikih, ki so izhajali ob jubilejih gledališča in so opremljeni s fotografsko dokumentacijo in bili občasno pospremljenimi s preglednimi razstavami.

Kakovostne gledališke uprizoritve literarno ovrednotene slovenske dramatike so na tem odru neizbrisljive in za slovensko starejšo, sodobno in izvirno dramatiko še kako pomembne. Če poskušamo analizirati samo dramska besedila in dramske/dramatične priredbe (vsebinsko objavljene v skoraj stoletnem repertoarju ŠG) in jih primerjati z raziskavami in znanstvenimi opredelitvami slovenske literarne zgodovine (Jože Koruza, Matjaž Kmecl, Lojze Filipič, Milan Skrbinšek, Srečko Kosovel ter številni drugi teatrologi in gledališki zgodovinarji - med slednjimi Lojze Filipič in Mirko Mahnič v knjigi Zapisi II, 2019 - ter sodobni raziskovalci), potem njihovo pravo vrednost zaznamo šele v številnih komparativnih teatroloških študijah in motivnih povezavah tematskih, vsebinskih, scensko-likovnih, glasbenih, v moralnih, etičnih in drugih prvinah ter razlagah, ki so povezane z družbenimi izhodišči v analitičnih premišljevanjih v številnih knjigah o slovenski dramatiki.

Šele s tega, strokovno analitičnega ter dramaturško teatrološkega in zgodovinsko gledališkega aspekta lahko ugotavljamo, kako izjemno pomembno je bilo vseh skoraj sto let neprekinjenega delovanja Šentjakobskega gledališča - edinega najstarejšega ljubiteljskega repertoarnega gledališče v Ljubljani, v Sloveniji in na območju republik nekdanje Jugoslavije ter po zadnjih dognanjih tudi v državah Evropske skupnosti - pri ustvarjanju kulturnega življenja kot vedno znova nastajajočega preporoda v sferah ljubiteljske kulture, ki sledi usmeritvam najsodobnejšega evropskega gledališča in njegovim duhovnim vrednotam.

Repertoarje Šentjakobskega gledališča je sestavljala podoba dramskih besedil iz svetovne dramske zakladnice, gledališče je sledilo najžlahtnejšemu izobraževalnemu gledališkemu sistemu, ki so ga izvajali priznani, visoko izobraženi teatrski strokovnjaki. Gledališče je imelo gledališko pripravljalnico za nadarjene igralce, avdicije in lastno gledališko šolo, ki je po stroki in učnih principih koreninila že pri znamenitem Konstantinu Sergejeviču Stanislavskem iz začetka preteklega stoletja, in je vsemu temu ostalo zvesto vsa desetletja snovanja. Pomembno vlogo je pri tem odigral pedagog in režiser Milan Skrbinšek s svojo gledališko igralsko šolo in z režijami dramskih del Ivana Cankarja v letih od 1924 do 1937, režijami, ki se jih je loteval s pristopom, kakršnega je imel tudi v vseh slovenskih poklicnih gledališčih. Zapisal je: Delal sem pri Šentjakobčanih od septembra 1924 do januarja 1937, sprva zelo pogostoma, skoraj vsak mesec z eno, tudi z dvema režijama. /…/ S svojim delom mi je bilo mogoče pri Šentjakobčanih vzgojiti lepo število izvrstnih igralcev in igralk ter kultivirati tudi njihove režiserje. Od takrat dalje so gledališke izobraževalne šole za igralce postale stalnica vse do današnjih dni, šole, ki so jih vodili eminentni gledališki ustvarjalci, nekoč celo legendi slovenskega gledališča Marija Vera in Marija Nablocka, režiser in scenograf Viktor Molka in člani igralske družine ŠG. Svoje začetne korake so prav na tem odru naredili (poleg skoraj tisoč članov gledališča v stotih letih) tudi igralke in igralci, ki so v svoji karieri postali eminentne osebnosti slovenskega gledališča (z zaključenim univerzitetnim študijem dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, nekoč in danes generacija sijajnih gledaliških igralcev v slovenskih gledališčih: Jurij Souček, Lučka Drolc, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Kristijan Guček, Barbara Cerar, Jan Bučar, Bine Matoh, Marjan Trobec, Draga Potočnjak, Maja Končar, Lara Jankovič, Jure Zrnec, Primož Forte, Matic Valič, Mario Dragojević … in nekdanji igralci ob Stanetu Severju, Ančki Levar, Metki Bučar, Franetu Milčinskem, Ivanu Cesarju, Veri Per, Rudiju Kosmaču, Meti Pugelj, Modestu in Angelci Sancin, Jožetu Zalarju, Franju Blažu, Pavletu Jeršinu, Veri Murko, Marijanu Lombarju, Silvi Danilovi, Danilu Gorinšku, Milanu Kalanu, Niki Juvan, Alji Tkačev in še drugih, ki so bili vodilne igralske avtoritete in nosilci repertoarjev v poklicnih gledališčih).

Posamezne uprizoritve so režirali domači režiserji iz vrst Šentjakobčanov, med njimi Milan Petrovčič, Drago Pogorelec, Bojan Kapelj, Peter Ovsec, Milan Metka Bučar … in veliko poklicnih režiserjev, tudi Ciril Debevec, ki je v mesečniku Mladina, katerega uredništvo sta leta 1925/1926 prevzela s Srečkom Kosovelom, objavljal članke o gledališki problematiki ter o širših umetnostnih in kulturnih vprašanjih; vztrajno je poudarjal pomen dramatike Ivana Cankarja za umetniško rast slovenskega gledališča, kar sta izpovedovala tudi na odru Šentjakobskega gledališča; Stano Kosovel (Srečkov brat) je ves ta entuziazem prepoznal in je v Jutru leta 1935 zapisal: Šentjakobski oder slovi po vsej deželi za najboljši diletantski oder v državi. Lahko rečemo celo, da nam nadomestuje pravo dramatsko šolo! Na njem se zbirajo idealisti, ki žrtvujejo vse za napredek umetnosti, ne da bi zahtevali kako plačilo. Iz njihovih vrst je izšlo več igralcev, ki kot najboljše moči sodelujejo pri drugih odrih na deželi, a tudi naše Narodno gledališče je pridobilo z njega že več odličnih moči.

V vseh letih delovanja gledališča, predvsem pa zadnjih desetletjih, so se realizaciji repertoarjev ŠG pridružili številni poklicni režiserji, dramaturgi, scenografi, kostumografi, skladatelji …. Sodelavci, ki jih je gledališče potrebovalo. Pravzaprav s posebnim ponosom, saj so v tem gledališču dopolnjevali svojo teatrsko bibliografijo. Če omenimo zgolj dve imeni: Mile Korun s prelomno ambientalno režijo Linhartove komedije Matiček se ženi (na Ljubljanskem gradu) in Jože Babič z dramo Lojza Karigherja Školjka.

Dejstvo je, da je Šentjakobsko gledališče ob prvinah nekdanjega Dramatičnega društva in ob prvem Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani v letu 1919/1920 dopolnjevalo družbeno, kulturno, društveno in izobraževalno omiko podob utripanja takratne Ljubljane.

Šentjakobsko gledališče Ljubljana je danes še vedno tisti vzgib razmišljanj, ko z mirno teatrološko mislijo verjameš, da je vredno tudi ta segment gledališkega ustvarjanja zasledovati, proučevati in raziskovati. Kakorkoli sta gledališka dejavnost in umetniška izpoved izvirno sledila ljubiteljstvu, učenju gledaliških veščin, tudi teatrološka misel ni mogla zaobiti njegovega prizadevanja. Prav zato ji v jubilejnem letu namenjamo znanstveni simpozij z več paneli znanstvenikov in raziskovalcev najuglednejših univerzitetnih, znanstvenih in kulturnih ustanov v sodelovanju z ZRC SAZU.

Ljubljana, ki je mesto kulture in gledališč - od dramskih in plesnih do opernih, glasbenih in eksperimentalnih -, pri čemer je skoraj za vsako od njih po programskih opredelitvah namenjenega nekaj denarja; pa tudi številnih festivalskih prireditev v interierjih in na prostem je skozi vse leto dovolj, da skorajda ni več pomembno, na kateri lokaciji in v katerem mestnem okolju gledališka hiša stoji. Gledališki odri in dvorane so postali presečišča najraznovrstnejših sodobnih scenskih praks, stičišča svetovnih uprizoritvenih tendenc in smernic, ki še tako zahtevnemu gledalcu ponujajo obilico vrhunskih umetniških dogodkov. Dobri/odlični programi in repertoarji ter njihove uresničitve so tisti, ki pritegnejo gledalce/občinstvo.

Vsi v Šentjakobu so stremeli in še vedno stremijo k izpovedovanju visoko kakovostnega sodobnega gledališča v sodobni scenski izreki, prepleteni s sodobnimi teatrskimi tokovi in raziskovanjem, eksperimentom in performativnimi praksami. Mi pa z mirno teatrološko mislijo verjamemo, da je vredno tudi ta segment gledališkega ustvarjanja zasledovati, proučevati in raziskovati, ga umetniško izmojstriti ter nuditi občinstvu estetsko ugodje z doživetji, ki ne gredo v pozabo, takšno, kot ga v svoji Poetiki zapisuje že Aristotel in izreka slovenski teatrolog dr. Vladimir Kralj v svojem Dramaturškem vademecumu. V kontekstu gledaliških dogajanj je moč določati družbene in svetovne premike nazorskih, etičnih in estetskih dogajalnic, ki jih odraža dramska literatura (in književnost).

Gledališki čas, ki je tako neizmerno begoten, je z desetletji hoteno izrazne, teatrsko bogate dediščine Šentjakobčanov zagotovo zapustil prepričljivo historično sled: ugotavljamo, da sta slovensko gledališče in slovenska gledališka zgodovina 21. stoletja bogatejša tudi zaradi repertoarne in uprizoritvene podobe Šentjakobskega gledališča Ljubljana, ker je Ljubljana mesto kulture – mesto gledališč, univerzitetno mesto, upravno središče Republike Slovenije in ena tistih svetovnih prestolnic, ki samo potrjujejo sloves kulturnega in omikanega mesta, ki je stoletja, kljub najrazličnejšim hotenjem po nesmiselnih spremembah, vedno znova oživelo v svojem kulturnem in umetniškem poslanstvu in zavezanosti slovenstvu.

In to sporočilo duhovnih in nesnovnih vrednot, ki živi v Šentjakobskem gledališču Ljubljana, še dandanes brezmejno in transparentno izžareva. Zato je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Šentjakobsko gledališče Ljubljana ob njegovem stoletnem delovanju uvrstilo v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.

Družina Šentjakobskega gledališča je stara skoraj 100 let; od prve premiere v letu 1921 so igralci Šentjakobskega gledališča odigrali že več kot 581 premier z več kot 12.000 ponovitvami s prek 2.000.000 obiskovalci.

Ne samo članom Šentjakobskega gledališča, pač pa vsem, ki so in smo kadarkoli sodelovali s tem gledališčem, je povabilo k sodelovanju vselej pomenilo umetniško dejanje posebnega zaupanja in ponosa v gledališko poslanstvo, ki ga ima Šentjakobski oder z igralci, tehničnim in administrativnim osebjem, vodstvom ter vsemi sodelavci prav vseh poklicev. Zagotovo je tudi občinstvo, ki gledališču ostaja v vseh teh desetletjih zvesto in naklonjeno, tisto, zaradi katerega je njegovo poslanstvo še pomembnejše. Zato gledališče zares živi.

Mojca Kreft, l.r. dramaturginja in teatrologinja, muzejska svetovalka

Predstavitev

Že Jože Strgar (nekdanji ljubljanski župan) je dejal: "Ljubljana bi bila siromašnejša, če ne bi bilo tega gledališča." Najbrž res, siromašnejši bi bili številni ljubitelji iz Ljubljane in bližnje ter daljne okolice, ki pridejo v Ljubljano študirat ali delat ali vstopajo v Šentjakobsko gledališče, tam delujejo nekaj let, odidejo in spet pridejo novi ... prav gotovo pa v srcih odnesejo tudi nekaj vrednot, ki so jih doživeli v Šentjakobskemu gledališču. Ansambel se v vseh letih nenehno menja, dosega vrhunec in uprizarja težja in zahtevnejša dela. To pa opazi in potrjuje tudi strokovno oko.


Skozi skoraj stoletje obstoja je gledališče doživljalo številne bolj ali manj svetle, pa tudi burne trenutke. Iz njegovih vrst so izšla tako imenitna igralska imena, kot so Stane Sever, Mira Danilova, Fran Milčinski – Ježek, Rudi Kosmač, Bine Matoh in v zadnjem času Dragica Potočnjak, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Maja Martina Merljak in Jurij Zrnec ter mnogi drugi.


Danes je ŠGL organizirano kot prostovoljno društvo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Njegov glavni financer je MOL. Redno sodeluje z JSKD in ZKD Ljubljana. Nekakšno posebnost med sebi enakimi ŠGL predstavlja zaradi profesionalne uprave ter abonmajskega načina delovanja, zaradi česar velja za najstarejše ljubiteljsko repertoarno gledališče v Sloveniji in verjetno tudi v Evropi. Običajno na sezono pripravi 5-6 premier, katerih ponovitve si doma in na gostovanjih na leto ogleda več kot 30.000 gledalcev.


Kljub vse bolj neprijaznim časom za prostovoljne ljubiteljske dejavnosti, Šentjakobsko gledališče Ljubljana že od leta 1921 vztraja pri svojem poslanstvu. Organizirano kot društvo združuje okrog 150 članov, ki v sodelovanju s poklicnimi gledališkimi ustvarjalci in mentorji vsak trenutek svojega prostega časa posvečajo odrskemu ustvarjanju in prijetnemu druženju v okviru svojega kulturnega udejstvovanja. V svoje vrste leto za letom sprejemajo številne nove, predvsem mlajše člane, katerim njihova dejavnost nudi raznolike možnosti za aktivno in kakovostno preživljanje prostega časa, mnogim pa pomeni tudi prve ustvarjalne korake na njihovi kasnejši poklicni poti. Bilo bi premalo prstov na obeh rokah, če bi hoteli našteti vse izjemne gledališke ustvarjalce, ki so zrasli prav iz šentjakobskih vrst.


Programsko je bilo Šentjakobsko gledališče vedno naravnano v bolj lahkotne, komedijske vsebine, zadnja desetletja pa je njihov program veliko bolj širokopotezen, saj vključuje tudi eksperimentalne, performativne in ambientalne projekte in tudi tiste, ki iz takih ali drugačnih razlogov ne najdejo prostora v drugih gledališčih. Bili so tudi eni prvih, ki so se upali spoprijeti s tako zahtevnim žanrom, kot je muzikal. S svojimi predstavami sodelujejo tudi na Tednu slovenske drame v Kranju in v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja.

Ob stoti obletnici ustanovitve je Ministrstvo za kulturo Šentjakobsko gledališče Ljubljana vpisalo v Register nesnovne kulturne dediščine kot nosilca dejavnosti pod enoto Ljubiteljsko gledališče. Za svoje delo, pa so gledališče in njegovi članice in člani prejeli številne nagrade in priznanja.

Zgodovina

Po prvi svetovni vojni je bil kot zapuščina Gospodarsko naprednega društva za šentjakobski okraj ustanovljen Šentjakobski oder. Ustanovili so ga nekdanji čitalničarji in spremenili v repertoarno gledališče. Prva lokacija je bilo otroško zavetišče na Florjanski ulici, v sezoni 1932/34 pa so se preselili v Mestni dom in delovali do leta 1941. Po kulturnem molku med vojno, ko je italijanski okupator porušil oder, je teater leta 1946 spet začel delovati. Z gradnjo novega odra se je začelo polpoklicno obdobje gledališča. Kar 12 igralcev je bilo stalno angažiranih, ob svojem igralskem delu pa so opravljali tudi za gledališče nujno potrebna opravila. Drugi igralci so za odigrane predstave prejemali skromen honorar.

Šentjakobsko gledališče je doživljalo več obdobij: leta 1922 je prevzel mesto režiserja Milan Skrbinšek in kar nekaj sezon je potekalo v znamenju absolutnega vodstva tega znamenitega režiserja in igralca. Skrbinšek je uprizoril skoraj vsega Cankarja na tem odru in upravičeno je zapisal v Jutru 25. 4. 1925 Srečko Kosovel: "Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni." Skrbinškovo obdobje se je leta 1929 končalo, ker je ta veliki umetnik moral zaradi nerazumevanja takratnega vodstva Narodnega gledališča odpovedati vsako sodelovanje. Gledališče je ostalo odvisno samo od svojih moči. Tako so poprijeli ustanovitelj Viktor Markič, Drago Pogorelec-Karus in Milan Petrovčič (ki je režiral več kot sto gledaliških del, umetniško vodil teater v polpoklicno dobo in doživel ponovno ljubiteljsko obdobje).

Šentjakobski oder se je v sezoni 1932/33 preselil v Mestni dom, kjer domuje še danes. To živahno gledališče je utihnilo samo v času 2. svetovne vojne, ko so italijanski okupatorji porušili oder in ostale prostore spremenili v spalnice za svoje vojake. Kot eden prvih talcev v Ljubljani je padel tudi nekdanji član gledališča Ernest Eyppr, narodni heroj, po katerem nosi ime Eypprova ulica v Trnovem.

Po vojni so člani obnovili oder in Šentjakobsko gledališče je dobilo polpoklicni status. Kar 12 igralcev je bilo stalno angažiranih, ob svojem igralskem delu pa so opravljali tudi za gledališče nujno potrebna opravila. Drugi igralci so za odigrane predstave prejemali skromen honorar. V 50-letih prejšnjega stoletja je bilo zanimanje za gledališke predstave tako veliko, da igralci niso imeli prostora, da bi si ogledali predstave svojih kolegov. V zapisniku upravnega odbora gledališča beremo: Igralci, ki se udeležujejo predstav, največkrat nimajo kam sesti, ker so običajno predstave razprodane. Zato so primorani stati ob vratih ali pa si pravočasno priskrbeti oz. kupiti vstopnico. Zato upravni odbor sklene, da bo pri vsaki predstavi igralcem na razpolago 5 brezplačnih sedežev. Leta 1964 je ta polpoklicna doba ugasnila in Šentjakobsko gledališče je postalo spet ljubiteljsko.

Gledališče je bilo v svojem prvotnem času za današnje pojme prav avantgardno-eksperimentalno. Ljudsko igro so igrali za blagajno in za vzdrževanje. V obdobju po drugi svetovni vojni pa je bilo v Ljubljani delo razdeljeno drugače: SNG Drama Ljubljana je igrala klasiko in sodobno problemsko dramo, na novo ustanovljeno Mestno gledališče ljubljansko meščansko dramo in komedijo, Šentjakobsko gledališče pa je v načelu moralo gojiti ljudsko igro in komedijo. Le včasih so skrenili z dogovorjene programske smeri in zaigrali še kaj drugega. Kulturni politiki pa so trdili, da vendar potrebujemo gledališče za občinstvo, ki še ni zadosti zrelo za Dramo. To je Šentjakobčane precej peklilo, saj so mu oponašali tudi z javno kritiko in mu zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih strigli peruti in ga večkrat hoteli preprosto ukiniti.

Umetniški vodje

Uspehi in dosežki

Šentjakobsko gledališče Ljubljana se je vedno dobro odrezalo na različnih gledaliških festivalih, o tem priča tudi lepo število nagrad in plaket. Ne manjkajo niti visoka priznanja za dolgoletno delovanje in priznanja, kako pomembno je bilo in je Šentjakobsko gledališče za razvoj slovenske kulture in gledališča.

Uspehi in dosežki Šentjakobskega Gledališča Ljubljana

  • GRAND PRIX MESTA ČAKOVEC za najboljšo predstavo (Petelinji zajtrk; r. Gojmir Lešnjak - Gojc), 15. Mednarodni festival amaterskih gledališč, Čakovec, 28. september 2019
  • MATIČEK za najboljšo predstavo v celoti (Dvanajst jeznih mož; r. I. Ratej), 58. Linhartovo srečanje, Postojna, 28. september 2019
  • 2019 PRIZNANJE ZA NAJBOLJŠO PREDSTAVO po izboru žirije (Dekameron; r. Primož Ekart), 15. festival komedije Pekre 2019; 31.3.2019, Pekre
  • 2018 ČUFARJEVA PLAKETA za najboljšo predstavo po izboru žirije (Petelinji zajtrk, r.: Gojmir Lešnjak - Gojc), 31. Čufarjevi dnevi 2018, Jesenice
  • 2018 ČUFARJEVA PLAKETA za najboljšo predstavo po izboru občinstva (Petelinji zajtrk, r.: G. Lešnjak- Gojc), 31. Čufarjevi dnevi 2018, Jesenice
  • 2018 MATIČEK za najboljšo predstavo v celoti (Petelinji zajtrk, r.: G. Lešnjak - Gojc), 57. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2018 PRIZNANJE ZA NAJBOLJŠO PREDSTAVO po izboru žirije (O mrtvih samo dobro; r. J. Jamnik), 14. festival komedije Pekre 2018; Pekre
  • 2018 PRIZNANJE ZA NAJBOLJŠO PREDSTAVO po izboru publike (Petelinji zajtrk; r. G. Lešnjak - Gojc), 14. festival komedije Pekre 2018, Pekre
  • 2015 ČUFARJEVA PLAKETA za najboljšo predstavo po izboru žirije (Resnica, r.: Gregor Tozon), Čufarjevi dnevi 2015, Jesenice
  • 2012 ČUFARJEVA PLAKETA za najboljšo predstavo po izboru žirije (Zaigraj še enkrat, Sam, r.: Dušan Mlakar), Čufarjevi dnevi 2012, Jesenice
  • 2012 ČUFARJEVA PLAKETA za najboljšo predstavo po izboru občinstva (Zaigraj še enkrat, Sam, r.: Dušan Mlakar), Čufarjevi dnevi 2012, Jesenice
  • 2012 POSEBNO PRIZNANJE Linhartovega srečanja (Kripl z Inishmaana, r.: Matjaž Šmalc), 51. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2012 LINHARTOVA PLAKETA za odmevne dosežke in doprinos k razvoju ljubiteljskega gledališkega ustvarjanja v obdobju 90 let, Javni sklad RS, 26. september 2012
  • 2012 ZLATO PRIZNANJE ob 90 letnici, Zveza kulturnih društev Ljubljana
  • 2011 MATIČEK za najboljšo predstavo v celoti (Mali diktator, r.: Tijana Zinajić), 50. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2011 PLAKETA MESTA LJUBLJANA, ob 90-letnici delovanja Šentjakobskega gledališča Ljubljana, 9. maj 2011
  • 2011 FESTIVALSKA NAGRADA za najboljšo predstavo po izboru strokovne žirije (Mali diktator, r.: Tijana Zinajić), 7. festival komedije, Pekre,
  • 2011 FESTIVALSKA NAGRADA za najboljšo predstavo po izboru občinstva (Seks in ljubosumnost, r.: Jaša Jamnik), 7. festival komedije, Pekre
  • 2010 PLAKETA "ALEKSANDAR POPOVIĆ" za najboljšo predstavo festivala (Družinska zadeva, r.: Jaša Jamnik), 3. Rapassage fest, Ub, Srbija
  • 2010 FESTIVALSKA NAGRADA za najboljšo scenografijo (scen.: Vasilija Fišer, Družinska zadeva, r.: Jaša Jamnik), 3. Repassage fest, Ub, Srbija
  • 2010 MATIČEK za najboljšo predstavo v celoti (Družinska zadeva, r.: Jaša Jamnik), 49. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2010 FESTIVALSKA DIPLOMA, 50. Festival hrvatskih amaterskih kazališta in Festival Jadran (Francoski testament, r.: Jure Novak)
  • 2009 MATIČEK za najboljšo predstavo v celoti (Prevzetnost in pristranost, r.: Zvone Šedlbauer), 48. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2009 ČUFARJEVA PLAKETA za najboljšo predstavo po izboru publike (Družinska zadeva, r.: Jaša Jamnik), Čufarjevi dnevi, Jesenice
  • 2008 ČUFARJEVA PLAKETA za najboljšo predstavo po izboru strokovne žirije (Bog, r.: Gašper Tič), Čufarjevi dnevi, Jesenice
  • 2005 ČUFARJEVA PLAKETA za najboljšo predstavo po izboru strokovne žirije (K. Čapek; R.U.R, r.: Jaša Janull), Čufarjevi dnevi, Jesenice
  • 2004 ČUFARJEVA PLAKETA po izboru strokovne žirije, za nova gledališka uprizoritvena iskanja (F. Prešeren; Povodni mož, r.: Andreja Kovač), Čufarjevi dnevi, Jesenice
  • 1999 ZLATA PIKA za najboljšo predstavo v celoti po izboru otroške žirije (F. Lyman Baum: Čarovnik iz Oza), Pikin festival, Velenje
  • 1996 ČASTNI ZNAK SVOBODE REPUBLIKE SLOVENIJE, ob 75-letnici Šentjakobskega gladališča Ljubljana, 1996
  • 1990 ZLATA ZNAČKA, Zveza kulturnih organizacij Slovenije
  • 1986 DIPLOMA, XXIII. festival bratstva in enotnosti Prizren
  • 1985 PLAKETA, festival dramskih amaterjev Jugoslavije v Trebinju
  • 1985 PRIZNANJE, Naša Beseda 1984
  • 1981 NAGRADA MESTA LJUBLJANA
  • 1978 ZLATA FESTIVALSKA MASKA, XXII. festival dramskih amaterjev Jugoslavije v Trebinju (O. Zupančič: Veronika Deseniška, r: Vesna Arhar (Štih)
  • 1971 RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNIMI ŽARKI, ob 50-letnici delovanja gledališča
  • 1970 SREBRNA MEDALJA, XIV. festival dramskih amaterjev Jugoslavije na Hvaru (Lope de Vega: Vitez čudes, r.: J. Vozny)
  • 1970 I.-II. mesto, XIII. srečanje dramskih skupin Slovenije v Ljubljani (Lope de Vega: Prebrisana norica, Vitez čudes, r.: J. Vozny)
  • 1968 I. mesto, XI. srečanje dramskih skupin Slovenije na Jesenicah (M. Držić: Dundo Maroje, r.: M. Petrovčič)
  • 1967 I. mesto, X. srečanje dramskih skupin Slovenije v Murski Soboti (F. Douglas: Naša ljuba familija, r.: M. Petrovčič)
  • 1965 ZLATA MEDALJA, IX. srečanje dramskih amaterjev Jugoslavije na Hvaru
  • 1965 I. mesto, VII. srečanje dramskih skupin Slovenije (M. Držić: Skopuh, r.: M. Mahnič), Jesenice
  • 1948 I. mesto, Državno tekmovanje ljubiteljskih gledališč (Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi, r.: M. Mahnič), Zagreb

Uspehi in dosežki članstva

  • 2019 ZLATO PRIZNANJE ZKD LJUBLJANA, Danijel Šmon, za 50 let aktivnega in predanega dela na področju gledališke dejavnosti; ZKD Ljubljana
  • 2018 SEVERJEVA NAGRADA, Damijan Perne (mojster Lojz; F. Lainšček: Petelinji zajtrk, r. G. lešnjak - Gojc), Škofja Loka
  • 2018 PRIZNANJE ZA IGRALCA VEČERA, Srečko Kermavner (3. porotnik; R. Rose: Dvanajst jeznih mož, r.: I. Ratej), 26. Novačanova gledališka srečanja, Celje
  • 2018 MATIČEK za moško vlogo, Damijan Perne (mojster Lojz; F. Lainšček: Petelinji zajtrk, r. G. lešnjak - Gojc), 57. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2018 LINHARTOVA PLAKETA, Lili Bačer Kermavner, za dolgoletno udejstvovanje v ljubiteljkem gledališču in bravurozen igralski opus; JSKD RS, Postojna
  • 2018 LINHARTOVA PLAKETA, Srečko Kermavner, za dolgoletno in uspešno delo na gledališkem področju, JSKD RS, Postojna
  • 2018 PRIZNANJE za moško vlogo, Damijan Perne (mojster Lojz; F. Lainšček: Petelinji zajtrk, r. G. lešnjak - Gojc), Regijsko Linhartovo srečanje Gorenjske, Radovljica
  • 2018 PRIZNANJE za moško vlogo, Grega Usenik (Alain Reille; Y. Reza: Bog masakra, r. B. Kobal), Regijsko Linhartovo srečanje osrednje Slovenije, Vrhnika
  • 2018 POSEBNO PRIZNANJE, Janez Usenik, za dramatizacijo Dekamerona (G. Boccaccio, J. Usenik: Dekameron, r. Primož Ekart); Regijsko Linhartovo srečanje osrednje Slovenije, Vrhnika
  • 2018 KOMEDIJANT festivala, Damijan Perne (mojster Lojz; Petelinji zajtrk, r.: G. Lešnjak-Gojc), 14. festival komedije Pekre 2018, Pekre
  • 2018 ZLATO PRIZNANJE ZKD LJUBLJANA, Bojan Vister, za izjemen prispevek na področju ljubiteljskega gledališča, za obsežen igralski opus ter dolgoletno predano in vestno delo na mnogih področjih v društvu; ZKD Ljubljana
  • 2017 POSEBNO PRIZNANJE ŽIRIJE za ansambelsko igro, Bojan Vister, Saša Klančnik, Srečko Kermavner; (Aksentij, Milan in Laki Topalović; Maratonci tečejo častni krog, r. Matjaž Šmalc); 56. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2017 LINHARTOVA LISTINA, Tone Bertoncelj, za izredni igralski opus ter za aktivni prispevek k razvoju ljubiteljske gledališke dejavnosti; JSKD RS, Postojna
  • 2017 ZLATO PRIZNANJE ZKD Ljubljana, Mileva Sovdat, za izjemno bogat gledališki opus, ki obsega več kot 1000 nastopov
  • 2017 PRIZNANJE za moško vlogo, Damijan Perne (Tito Merelli; Ti nori tenorji, r.: Gojmir Lešnjak - Gojc), Linhartovo srečanje osrednje Slovenije, Vrhnika
  • 2016 SEVERJEVA NAGRADA, Lili Bačer Kermavner (več vlog; M. Jesih: Triko, r. G. Žilavec), Škofja Loka
  • 2016 MATIČEK za žensko vlogo, Nives Mikulin (Triko, r.: Gorazd Žilavec), 55. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2016 MATIČEK za žensko vlogo, Lili Bačer Kermavner (Triko, r.: Gorazd Žilavec), 55. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2016 LINHARTOVA LISTNINA, Bojan Vister, za izjemne dosežke na področju ljubiteljske igralske dejavnosti in vestnega, aktivnega in predanega društvenega dela; JSKD RS,
  • 2016 PRIZNANJE za žensko vlogo, Lili Bačer Kermavner (Triko, r.: Gorazd Žilavec), Linhartovo srečanje osrednje Slovenije, Ljubljana
  • 2016 PRIZNANJE za žensko vlogo, Maja Ferkulj (Bujana; Zbeži, r.: Boris Ostan), Linhartovo srečanje osrednje Slovenije, Ljubljana
  • 2016 PRIZNANJE za moško vlogo, Elias Rudolf (Mulo; Zbeži, r.: Boris Ostan), Linhartovo srečanje osrednje Slovenije, Ljubljana
  • 2015 ČUFARJEVA PLAKETA za moško vlogo, Damijan Perne (Michel, Resnica, r.: Gregor Tozon), 28. Čufarjevi dnevi, Jesenice
  • 2015 LINHARTOVA PLAKETA, Mileva Sovdat, za 40 let delovanja v ljubiteljski gledališki dejavnosti; JSKD RS
  • 2015 LINHARTOVA LISTNINA, Kajetan Bajt, za dolgoletno delovanje v ljubiteljskem gledališču; JSKD RS
  • 2015 PRIZNANJE za žensko vlogo Mirjam Sedmak (Hilary; Tamala, r.: Zvone Šedlbauer), Linhartovo srečanje osrednje slovenske regije, Pirniče
  • 2015 PRIZNANJE za moško vlogo Damijan Perne (Jim Hacker, premier; Da, gospod premier, r.: Boris Kobal), Linhartovo srečanje osrednje slovenske regije, Pirniče
  • 2015 PRIZNANJE za moško vlogo Matic Valič (Dorian; Hodnik, r.: Mare Bulc), Linhartovo srečanje osrednje slovenske regije, Pirniče
  • 2014 LINHARTOVA LISTINA 2013, Tanja Skrbinšek
  • 2014 PRIZNANJE za glavno žensko vlogo, Mirjam Sedmak (mama Mimika Malek; Moj ata, socialistični kulak, r.: Gojmir Lešnjak-Gojc), Linhartovo regijsko srečanje
  • 2014 KOMEDIJANTKA festivala, Mirjam Sedmak (mama Mimika Malek; Moj ata, socialistični kulak, r.: Gojmir Lešnjak-Gojc), 10. festival komedije, Pekre
  • 2014 ČASTNO PRIZNANJE ZKD LJUBLJANA, Drago Razboršek, za dolgoletno predano, vrhunsko umetniško ustvarjanje na področju ljubiteljskega gledališča (posthumno); ZKD Ljubljana
  • 2012 SEVERJEVA NAGRADA, Miha Zrimšek (Jonnyštamperledej; Kripl z Inismaana, r.: Matjaž Šmalc), Škofja Loka
  • 2012 ČUFARJEVA PLAKETA za moško vlogo, Žiga Sedmak (Allan Felix; Zaigraj še enkrat, Sam, r.: Dušan Mlakar)
  • 2012 PRIZNANJE za stransko žensko vlogo, Katarina Lukšič (Helen; Kripl z Inishmaana, r.: Matjaž Šmalc ), Linhartovo regijsko srečanje
  • 2012 PRIZNANJE za stransko moško vlogo, Miha Zrimšek (Jonnyštamperledej; Kripl z Inishmaana, r.: Matjaž Šmalc), Linhartovo regijsko srečanje
  • 2011 SEVERJEVA NAGRADA, Mario Dragojević, Škofja Loka
  • 2011 MATIČEK za glavno moško vlogo, Mario Dragojević (Adenoid Hynkel/ brivec, Mali Diktator, r.: Tijana Zinajić), 50. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2011 LINHARTOVA PLAKETA, Roman Žun, za 40 let dela v ljubiteljski gledališki dejavnosti; Jskd RS
  • 2011 KOMEDIJANT festivala, Mario Dragojević (Adenoid Hynkel/ brivec; Mali diktator, r.: Tijana Zinajić), 7. festival komedije, Pekre
  • 2010 FESTIVALSKA NAGRADA za najboljšo žensko vlogo, Meta Černe (Yolanda; Družinska Zadeva, r.: Jaša Jamnik), 3. Repassage fest, Ub, Srbija
  • 2010 FESTIVALSKO PRIZNANJE za najboljšo igralko večera, Katja Fajdiga (Betty; Družinska zadeva, r.: Jaša Jamnik), 3. Repassage fest, Ub, Srbija
  • 2010 MATIČEK za žensko vlogo, Meta Černe (Yolanda; Družinska Zadeva, r.: Jaša Jamnik), 49. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2010 PRIZNANJE za glavno moško vlogo, Boris Car (Phillip; Družinska zadeva, r.: Jaša Jamnik), Regijsko 49. Linhartovo srečanje, Ljubljana
  • 2010 PRIZNANJE za glavno žensko vlogo, Katja Fajdiga (Betty; Družinska zadeva, r.: Jaša Jamnik), Regijsko 49. Linhartovo srečanje, Ljubljana
  • 2010 PRIZNANJE za stransko žensko vlogo, Meta Černe (Yolanda; Družinska Zadeva, r.: Jaša Jamnik), Regijsko 49. Linhartovo srečanje, Ljubljana
  • 2010 PRIZNANJE za stransko moško vlogo, Mario Dragojević (Agador; Tičja Kletka, r.: Gašper Tič), Regijsko 49. Linhartovo srečanje, Ljubljana
  • 2009 LINHARTOVA PLAKETA, Danijel Šmon; JSKD RS
  • 2009 SEVERJEVA NAGRADA, Ana Lavrinc (Lampret), Škofja Loka, 18. december
  • 2009 MATIČEK za žensko vlogo, Ana Lavrinc (Lampret), (Elizabeth Bennet; Prevzetnost in pristranost, r.: Zvone Šedlbauer), 48. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2008 MATIČEK za moško vlogo, Boris Car (Igralec/Diabetes/Phidipides; Bog, r.: Gašper Tič), 47. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2007 SEVERJEVA NAGRADA, Saša Klančnik
  • 2007 SEVERJEVA NAGRADA, Tatjana Rebolj
  • 2007 ČUFARJEVA PLAKETA za glavno moško vlogo, Saša Klančnik (Švejk; Prigode dobrega vojaka Švejka, r.: Gojmir Lešnjak - Gojc), Čufarjevi dnevi, Jesenice
  • 2007 MATIČEK za moško vlogo, Saša Klančnik (Švejk; Prigode dobrega vojaka Švejka, r.: Gojmir Lešnjak - Gojc), 46. Linhartovo srečanje, Postojna
  • 2007 SREBRNA PLAKETA JSKD RS, Sonja Pavčič
  • 2006 LINHARTOVA LISTINA JSKD RS, Tatjana Rebolj
  • 2005 ČUFARJEVA PLAKETA za glavno moško vlogo, Bojan Vister (Harry Domin; R.U.R, r.: Jaša Janull), Čufarjevi dnevi, Jesenice
  • 2003 ČUFARJEVA PLAKETA za glavno moško vlogo, Bojan Vister (Dr. Anton Grozd; Za narodov blagor, r.: Tijana Zinajič), Čufarjevi dnevi, Jesenice
  • 1997 SEVERJEVA NAGRADA, Anica Šinkovec
  • 1990 ZLATA LINHARTOVA ZNAČKA za žensko vlogo, Mileva Sovdat (starka Sigrid; Dediščina, r.: T. Tomšič), Linhartovo srečanje, Postojna
  • 1985 SEVERJEVA NAGRADA, Vlado Zupančič
  • 1985 FESTIVALSKA DIPLOMA, Vlado Zupančič, XXIX. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje
  • 1984 FESTIVALSKA DIPLOMA, Mileva Sovdat, za najboljšo žensko vlogo, XXVIII. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje
  • 1981 RED DELA Z ZLATIM VENCEM, Drago Razboršek
  • 1981 RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO, Ida Marinčič
  • 1981 RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO, Sonja Pavčič
  • 1981 RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO, Lojze Sadar
  • 1981 RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO, Milena Simončič - Hren
  • 1981 RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO, Jože Zakrajšek
  • 1979 SEVERJEVA NAGRADA, Sonja Pavčič
  • 1978 SEVERJEVA NAGRADA, Drago Razboršek
  • 1978 ZLATA FESTIVALSKA MASKA, Drago Razboršek, XXII. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje
  • 1978 ZLATA FESTIVALSKA MASKA, Saša Pavček, XXII. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje
  • 1971 RED DELA Z ZLATIM VENCEM, Danilo Bučar
  • 1971 RED DELA Z ZLATIM VENCEM, Metka Bučar
  • 1971 RED DELA Z ZLATIM VENCEM, Savo Klemenčič
  • 1971 RED DELA Z ZLATIM VENCEM, Viktor Markič
  • 1971 RED DELA Z ZLATIM VENCEM, Drago Pogorelec - Karus
  • 1971 RED DELA S SREBRNIM VENCEM, Jože Čuk
  • 1971 RED DELA S SREBRNIM VENCEM, Bogomil Gornik
  • 1971 RED DELA S SREBRNIM VENCEM, Ervina Petrovčič
  • 1971 RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO, Kazimir Drašler
  • 1970 FESTIVALSKA DIPLOMA, Dušan Skok, XIV. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar
  • 1965 FESTIVALSKA DIPLOMA, Gita Drenovec Kuhar, IX. srečanje dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar
  • 1965 FESTIVALSKA DIPLOMA, Mirko Mahnič, IX. srečanje dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar
  • 1965 FESTIVALSKA DIPLOMA, Franc Penko, IX. srečanje dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar
  • 1965 FESTIVALSKA DIPLOMA, Drago Pogorelec - Karus, IX. srečanje dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar
  • 1965 FESTIVALSKA DIPLOMA, Drago Razboršek, IX. srečanje dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar

Odlikovanja

Galerija

  • Šentjakobsko gledališče 100 let.jpg
  • Šentjakobsko gledališče.jpg

Video - Šentjakobsko gledališče praznuje

Viri

  • Spletna stran Šentjakobskega gledališča (www.sentjakobsko-gledalisce.si)

Kontakt

Šentjakobsko gledališče Ljubljana, Mestni dom, Krekov trg 2, 1000 Ljubljana

Telefon in fax: (01) 231 28 60 in 031/225 230

E-pošta: info@sentjakobsko-gledalisce.si

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Šentjakobsko_gledališče&oldid=61559«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori