Drago Jančar

Iz Geslo


Življenjepis

(*13. 4. 1948, Maribor) Je otrok mariborskega delavskega predmestja, Studencev. Svet literature je odkril že kot deček, bral je Karla Maya, Stevensona, Sienkiewicza, Jurčiča, Scotta. Pisati je začel pri osemnajstih, svojo prvo novelo je objavil v Mladini.


Po končani višji pravni šoli v Mariboru je bil urednik pri študentskem časopisu Katedra. Leta 1969 so ga odstavili z mesta urednika, zaposlil se je kot novinar pri Večeru. Zaradi »razširjanja sovražne propagande« so ga leta 1974 zaprli. Neposredni povod za obtožnico je bila knjiga o pokolu slovenskih domobrancev v Kočevskem rogu V rogu ležimo pobiti, ki jo je Jančar prinesel iz Avstrije in jo nekaj kolegom posodil v branje. Izgubil je službo pri časniku Večer in bil obsojen na zaporno kazen enega leta. Društvo slovenskih pisateljev je organiziralo podpisovanje peticije za Jančarjevo izpustitev iz zapora, sam pa je napisal prošnjo za pomilostitev in po treh mesecih so ga izpustili. »V istem zaporu je bil, da je bila ironija še večja, zaprt tudi moj oče. Zaprl ga je Gestapo.«  V zaporu je začel pisati roman Galjot. Istega leta so ga poslali na služenje vojaškega roka v Srbijo. To je bila še ena grenka izkušnja, ki je pripomogla k odločitvi, da se bo ukvarjal samo še s pisateljevanjem. Tri leta je bil svobodni umetnik, nato pa se je ponovno zaposlil pri časniku Večer, kjer je lahko samo še lektoriral, prevajal in korigiral. »To, da sem šel znova v službo v tisto hišo, je bila ena najhujših napak v mojem življenju. Delal sem v fotoarhivu, kjer sem izrezoval sličice … Potem sem nekaj časa delal v knjižnici, dokler nisem napredoval v prevajalca Tanjugovih vesti, in to štiri ure dopoldne in štiri popoldne. Kupe in kupe. Takrat se mi je res zdelo, da me bo infarkt.« 


Zamisel za roman Severni sij pa je Drago Jančar dobil prav v času, ko je delal v arhivih, kjer je naletel na članek o krutem, a nemotiviranem umoru v Mariboru. Pri Večeru je dal odpoved in se preselil v Ljubljano. V letih 1978–1980 je bil dramaturg pri Viba filmu. Zaradi težav pri filmu Nasvidenje v naslednji vojni in zaradi filma Dražgoška bitka, ki ga v dramaturškem oddelku niso hoteli delati, je zapustil Viba film. Leta 1981 je sprejel službo tajnika in urednika pri Založbi Slovenske matice. Leta 1982 je bila ustanovljena Nova revija, pri rojstvu katere je Jančar aktivno sodeloval in bil tudi njen urednik. Leta 1985 je bil v ZDA s Fulbrightovo štipendijo za umetnike, v naslednjih letih pa v Nemčiji in Avstriji s štipendijami bavarske deželne vlade in Avstrijske literarne družbe. Med letoma 1987 in 1991 je bil predsednik Slovenskega centra PEN. Leta 1995 je postal član SAZU.


Drago Jančar je v svojem širokem pisateljskem opusu, ki zajema prozo in dramatiko, eseje, filmske scenarije, radijske igre, scenarij za televizijsko nadaljevanko in številne članke, že dobrih trideset let eden najbolj prepoznavnih in plodovitih sodobnih slovenskih pisateljev. Veliko njegovih proznih del je bilo prevedenih v tuje jezike, dramski teksti pa so bili uprizorjeni na številnih odrih doma in po svetu.

Dramska besedila

Dramatizacije

Dramska besedila v tujih jezikih

Scenariji

Video

  • SNG Drama Ljubljana, Drago Jančar Niha ura tiha, režiser Eduard Miler, premiera 13. december 2008

Nagrade

  • 2011 Prix Européen de Littérature, Strasbourg
  • 2011 Kresnik za najboljši slovenski roman To noč sem jo videl
  • 2009 Mediteranska nagrada v Cosenzi za italijanski prevod romana Severni sij
  • 2009 Nagrada Hemingway v Lignanu
  • 2007 Nagrada Jean Améry za evropsko esejistiko, Frankfurt
  • 2005 Nagrada glavnega mesta Ljubljana
  • 2003 Herderjeva nagrada za književnost
  • 2002 Glazerjeva nagrada za življenjsko delo
  • 2001 Kresnik za najboljši slovenski roman Katarina, pav in jezuit
  • 1999 Kresnik za najboljši slovenski roman Zvenenje v glavi
  • 1995 Rožančeva nagrada za esej Egiptovski lonci mesa
  • 1995 Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Halštat, na Tednu slovenske drame Kranj
  • 1994 Evropska nagrada za kratko prozo mesta Augsburg
  • 1993 Rožančeva nagrada za esej Razbiti vrč
  • 1993 Prešernova nagrada za pripovedna, dramska in esejistična dela
  • 1989 Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Zalezujoč Godota, na Tednu slovenske drame Kranj
  • 1985 Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Veliki briljantni valček, na Tednu slovenske drame Kranj
  • 1982 Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Disident Arnož in njegovi, na Tednu slovenske drame Kranj
  • Sterijeva nagrada za najboljšo jugoslovansko dramo (Veliki briljantni valček)
  • Sterijeva nagrada za najboljšo jugoslovansko dramo (Dedalus)

Viri in literatura

  • Wikipedija
  • Spletna stran DSP

Zunanje povezave