Primož Bebler

Iz Geslo

Življenjepis

Primož Bebler (1951-2013) ima za seboj bogato ustvarjalno pot: v gledališču je delal 37 let, od tega polovico kot umetniški vodja v slovenskih gledališčih – v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, Primorskem dramskem gledališču oziroma SNG Nova Gorica, nato v Slovenskem stalnem gledališču Trst, vrsto let pa je oblikoval tudi program in produkcijo Primorskega poletnega festivala.


Njegovo delo v gledališču zaznamujejo popolna predanost, pretanjen in z izkušnjami izostren občutek za izbiro repertoarja in njegovo uresničevanje z združljivo in skladno umetniško ekipo posamezne uprizoritve, radovednost in inovativnost tudi v iskanju alternativnih prostorov za uprizoritve ter težnja po odpiranju v mednarodni prostor in hkrati posluh za okolje, v katerem gledališče deluje. Njegova maksima je nepopustljivo vztrajanje pri visoki umetniški ravni gledališča oziroma ozaveščenost o umetniškem poslanstvu gledališča ter v tem duhu upiranje njegovi banalizaciji in komercializaciji. Kot umetniški vodja in kot režiser je delavnost in ustvarjalnost vselej pričakoval in zahteval tudi od svojih sodelavcev. Ob tem se je vseskozi zavedal, da je umetniška stvaritev v svoji biti rezultat ljubezni in predanosti, ne prisile, zato se je trudil, da je igralcem in drugim umetniškim sodelavcem zagotovil kar najboljše pogoje za njihovo kreativnost, jim ponujal izzive in številne priložnosti ter jih pri njihovem delu spodbujal.


Primož Bebler je svetovljan in kot svetovljan vseskozi deluje tudi v gledališču – razume ga kot prostor svobode in dialoga, prostor, kjer se srečujejo in medsebojno oplajajo najrazličnejše ideje, kjer se krešejo mnenja in trkajo svetovi. Je eden redkih idealistov, ki trdno verjamejo, da umetnost lahko izboljša ali vsaj olepša naš svet.


Njegova prizadevanja so se razvidno odrazila v umetniški podobi vseh treh gledališč, ki jih je vodil, v zorenju ansamblov ter njihovem uveljavljanju v slovenskem prostoru in tujini. To potrjujejo sodelovanja na domačih in mednarodnih festivalih ter številna gostovanja v tujini, pozitivni kritiški odmevi in številne nagrade, bodisi uprizoritvam v celoti ali ustvarjalcem, ki so jih soustvarjali.

Primož Bebler, umetniški vodja in režiser

Rodil se je leta 1951 v New Yorku, osnovno šolo je obiskoval najprej v Parizu, nato v Beogradu in kasneje v ameriški šoli v Džakarti. V Indoneziji je spoznal ljubezen svojega življenja – gledališče. Rituali, sence, lutke, liki iz Mahabharate so naredili nanj tako močan vtis, da je po srednji šoli izbral študij gledališke režije na Fakulteti dramskih umetnosti Univerze v Beogradu. Zaključil ga je leta 1976 z uprizoritvijo Čudeža v Šarganu v Gledališču Kruševac. Nato je tri leta prav v tem gledališču delal kot režiser in umetniški vodja gledališča. Leta 1979 je postal upravnik Narodnega gledališča – Népsinház Subotica, ter tam bil tudi direktor Drame in režiser; dvojezično gledališče s 150 zaposlenimi mu je predstavljalo precejšen izziv, ne zgolj zaradi združenih funkcij umetniškega in poslovnega vodenja, temveč tudi zaradi zahtevne »mednarodne diplomacije« – gledališče je namreč združevalo dva ansambla, t. i. srbohrvaškega in madžarskega, ki sta si bila primorana deliti oder, finančna sredstva in administracijo.


Leta 1982 je v Beogradu s prijatelji ustanovil neodvisno zasebno gledališče »Avtorska delavnica Razkorak«. V njem so ustvarili dve odmevni in izzivalni predstavi (Anatomija dvojnega golaža, 1982 in Sodnik, 1984). Leta 1984 je postal upravnik in umetniški vodja beograjskega lutkovnega gledališča »Duško Radović«. V osmih letih ga je repertoarno razširil z ustanovitvijo večernega satiričnega odra, a je gledališče zaradi zaostrenih političnih razmer žal leta 1992 moralo prenehati s takšno programsko usmeritvijo.


Primož Bebler se je leta 1992 preselil v Slovenijo. Najprej je kot avtor več desetih oddaj s področja kulture in režiser radijskih iger sodeloval na Radiu Slovenija. Med leti 1994 do 1997 je umetniško vodil Slovensko ljudsko gledališče Celje, kjer je osnoval mali oder »Oder pod odrom« in po dolgih letih ansambel spet pripeljal do Borštnikove nagrade za najboljšo predstavo v celoti (Ukročena trmoglavka).


Jeseni 1998 je postal umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča, ki je leta 2004 ne samo spričo »geografske pozicije« pač pa tudi umetniške rasti in visoke ravni produkcije postalo Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Desetletje njegovega umetniškega vodenja novogoriškega gledališča so zaznamovali ambiciozen repertoar, pomlajen igralski ansambel, ki je skupaj z gostujočimi igralci sledil različnim gledališkim vizijam in avtorskim estetikam uveljavljenih domačih in tujih režiserjev, ter zbirka nagrad ustvarjalcem predstav, med njimi dve Borštnikovi nagradi za najboljšo uprizoritev v celoti, za Konec igre in Medtem. Nič manj pomembna je bila tudi razširitev mednarodne gledališke aktivnosti – številna gostovanja v tujini, na odrih nekdanje skupne države, Evrope, Rusije in Latinske Amerike, članstvo v Evropski gledališki konvenciji (European Theatre Convention / Convention Théâtrale Européenne in leta 2004 mednarodni gledališki festival MEJ NI FEST, ki je bil pomemben del slovesnosti ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Na njem se je zvrstilo 16 predstav iz Romunije, Srbije, Hrvaške, Italije, Francije, Španije, Švedske, Madžarske, Velike Britanije, Češke, Nemčije, Luksemburga, Avstrije, Slovaške, Norveške, Litve in Slovenije; med njimi so bile 4 svetovne praizvedbe.


Leta 2009 je prevzel dvoletni mandat umetniškega vodje Slovenskega stalnega gledališča Trst. Kljub hudi finančni krizi, ki je njegovo prvo tržaško sezono skrajšala skoraj za polovico, je z maloštevilno ekipo (sedem igralcev) realiziral deset premiernih uprizoritev (v dvanajstih mesecih), izvedenih ponovitev pa je bilo bistveno več kot jih je gledališče obvezno izpolniti po normativih italijanskih financerjev (v letu 2010 jih je bilo kar 174, kar je 93 odstotkov več od obveznih 90). Še večji uspeh je dosegel na umetniškem nivoju – v gledališče je pritegnil uveljavljene režiserje, kot so Paolo Magelli, Egon Savin, Janusz Kica, Vito Taufer in Dino Mustafić, v repertoar pa tehtno vključil dela, ki so ponujala ustvarjalne izzive, omogočala umetniško rast ansambla ter hkrati bila privlačna za specifično tržaško publiko. Čeprav je dvoletno obdobje prekratko, da bi lahko celovito preobrazil neko institucijo, je bilo delovanje Primoža Beblerja v Trstu vendarle prepoznano tako doma kot v tujini: Schimmelpfennigov Zlati zmaj je bila uvrščena v tekmovalni program Borštnikovega srečanja 2011 in je prejela nagrado tantadruj za najboljšo uprizoritev primorskih gledališč v sezoni 2010/2011; igralka Maja Blagovič je prejela nagrado ZDUS 2010, igralka Nikla Petruška Panzion nagrado tantadruj za najboljšo igralsko stvaritev v sezoni 2010/2011), predstava Uh, ljubezen je gostovala na mednarodnem festivalu MESS v Sarajevu 2010.


Primož Bebler je v obeh sezonah v abonmajsko ponudbo uvrstil tudi številne predstave drugih slovenskih gledališč in tako Slovensko stalno gledališče Trst vzpostavil tudi kot slovensko razstavno gledališko okno v Italiji. Z izbiro del, umetniških sodelavcev in podnapisi je v gledališče pritegnil tudi italijanske gledalce in tako doprimogel k promociji slovenske kulture ter k večji strpnosti in povezanosti tržaškega življa.


Primož Bebler je tudi soustanovitelj Primorskega poletnega festivala (1984). Leta 1997 je postal njegov izvršni producent, od leta 1998 pa ga umetniško vodi.


Aktiven je bil tudi na mednarodnem področju: med leti 2004 do 2009 je bil član Upravnega odbora mednarodne gledališke zveze Evropska gledališka konvencija (European Theatre Convention – Convention Théâtrale Européenne; od 2005 do 2007 blagajnik, od leta 2007 podpredsednik), leta 2008 je bil član strokovne žirije novosadskega festivala Sterijevo pozorje, leta 2009 pa selektor mednarodnega gledališkega festivala NETA (New European Theatre Action; Koper, Nova Gorica, Trst).

Režije

Nagrade

Viri in literatura

  • Arhiv SNG Nova Gorica

Zunanje povezave