Slovensko ljudsko gledališče Celje

Iz Geslo

(Preusmerjeno s strani SLG Celje)
SLG Celje, foto: Arhiv SLG Celje

Osnovni podatki

Ustanoviteljica: Mestna občina Celje
Število sedežev na Velikem odru: 360
Število sedežev na Oderpododrom: 55
Abonmajsko gledališče, dramsko gledališče, gledališče za otroke in mladino
Prireja Festival Dnevi komedije z bienalnim natečajem za Žlahtno komedijsko pero, Decembrski direndaj in Gledališko vzgojo.
Upravnica: mag. Tina Kosi

Predstavitev gledališča

Slovensko ljudsko gledališče Celje je edino profesionalno gledališče v Savinjsko-Šaleški regiji. Ustanovljeno je bilo 6. decembra 1950, ko je Mestni ljudski odbor Celje izdal odločbo o ustanovitvi mestnega gledališča. Prva premiera poklicnega ansambla je bila 17. marca 1951, in sicer uprizoritev Mire Puc-Mihelič Operacija v režiji Toneta Zorka. Prva in edina zaposlena igralka v sezoni 1950/51 je bila Nada Božič. Od prve sezone profesionalnega delovanja gledališča se je igralski ansambel SLG Celje povečal na 22 profesionalnih igralk in igralcev.


V SLG Celje ustvarjajo vrhunski gledališki ustvarjalci, tako igralci kot režiserji in drugi sodelavci. Umetniški del sestavlja 22 profesionalnih igralcev z akademsko izobrazbo, hišni režiser, stalna dramaturginja, lektor in upravnica, ki skrbi tudi za repertoar gledališča. Igralci celjskega gledališča so prejemniki številnih nagrad; med drugim so dobitniki Borštnikovega prstana Zlatko Šugman (1986), Ivo Ban (1996), ki je v SLG Celje dobil prvo zaposlitev in bil štipendist celjskega gledališča, Janez Bermež (1998), Sandi Krošl (2000), Anica Kumer (2003), Milada Kalezić (2011), ki je svojo profesionalno pot začela v SLG Celje v sezoni 1977/78 in ostala do sezone 2002/03, najvišje priznanje je prejel tudi Vlado Novak (2014), ter igralka Ljerka Belak (2015), ki je bila v SLG Celje zaposlena med leti 1971 in 1993.


V SLG Celje lahko predstave spremljate na dveh prizoriščih, in sicer v Veliki dvorani in na Odrupododrom. Po velikosti Velike dvorane (ki sprejme 360 obiskovalcev) in odra (ta je širok 11,80 m in globok 11,60 m) se SLG Celje uvršča med velika gledališča. Njihovo največje poslanstvo je zadovoljno občinstvo, zato se bodo še naprej trudili, da se bo o njih govorilo le v presežnikih. Letno jih obišče 45 tisoč obiskovalcev, ki si ogledajo okoli 170 predstav domačih in tujih gledališč v SLG Celje ter 60 predstav na gostovanjih po vsej Sloveniji in v tujini.


Kot edino gledališče v svoji regiji pokrivajo vse gledališke žanre, domačih in tujih avtorjev, tako klasična dela kot novitete, zato je njihov repertoar zmeraj zelo raznolik in pester, preplet sodobnih del in dramske klasike je v zadnjih sezonah postal stalnica repertoarja.

Zgodovina

Tina Kosi: »Tradicija slovenske gledališke dejavnosti v slovenskem jeziku v Celju pred ustanovitvijo profesionalnega gledališča«


Prve predstave v slovenskem jeziku v Celju pod vodstvom Janeza Jeretina in Josipa Drobniča
Na celjskem se je gledališka dejavnost začela razvijati postopno. Že leta 1791 so se pojavljali prvi zametki nemškega gledališča. Večino predstav so uprizorili diletantje ali potujoče igralske skupine in so večinoma služile le zabavi meščanstva.


16. septembra 1849 so odprli železniško progo Celje–Ljubljana; to je bil povod za prvo predstavo v slovenskem jeziku v Celju. Uprizorjena je bila Linhartova Županova Micka, za kar je imel največje zasluge tiskar Janez Jeretin skupaj s profesorjem Josipom Drobničem. V spomin na ta dogodek so ob 100-letnici prve uprizoritve Županove Micke leta 1949 na stolp postavili spominsko ploščo, ki krasi gledališko stavbo še danes. Drobnič je bil duhovnik, ki je imel željo, da bi izdajal literarno glasilo. Tako je 3. januarja 1850 izšla Slovenska Čbela. Istega leta je bila ustanovljena tudi prva dramatična šola. Uprizorili so Kotzebujevo veseloigro Raztresenca. V tem času so se slovenske predstave lahko igrale le, če so bile uprizorjene za dobrodelne namene. V tej sezoni so uprizorili še veseloigro Goljufani starec in igro Tat v mlinu; ob tem dogodku je Bleiweis je v svojih Novicah poročal: »Slava in hvala verlim Celjanom, ki se tako pridno obnašate v gledišu domorodnem, memo Ljubljane, ki sedaj tako sladko spi.« (Fedor Gradišnik: Dva spominska simbola celjske predvojne gledališke dejavnosti in kažipot povojnim generacijam; v: Gledališki list Mestnega gledališča Celje, Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, sezona 1953/54, št. 7, str. 235) 7. marca 1852 je bila prav tako v Celju zadnja predstava v slovenščini Županova Micka v korist pogorelcem v Levcu. Nato je gledališko delovanje zamrlo za dolgih dvanajst let.


Celjska čitalnica
Od leta 1861 dalje so se po slovenskih mestih začele ustanavljati čitalnice, v katerih naj bi se predvsem bralo in zbiralo Slovence k »besedam«. Tam sta se z glasbo, petjem, plesom in igrami gojili narodna zavest in družabnost. Leta 1862 je bila ustanovljena celjska čitalnica pod vodstvom dr. Štefana Kočevarja in njegovih najožjih sodelavcev Frana Kapusa, Ivana Žuže in Andreja Pirnata. Čitalnica je postala izhodišče in središče vsega narodnega gibanja. Edvard Jeretin je z veliko požrtvovalnosti nasledil delo očeta Janeza Jeretina, ki je uprizarjal predstave v slovenskem jeziku, in tako je bila 18. decembra 1864 uprizorjena prva gledališka predstava celjske čitalnice z naslovom Dobro jutro avtorja V. K. Kliepera. V letih od 1864 do 1868 so uprizorili celo vrsto predstav. Čitalnica je bila takrat brez vsakršne odrske opreme, brez kulis, brez kostumov, med njenimi člani je bil problematičen tudi jezik, saj jih večina ni znala pravilne slovenščine. Prav tako jih je pestilo pomanjkanje iger v domačem jeziku. Leta 1866 je bila odigrana zadnja predstava – veseloigra Le naravnost v slovenskem jeziku v prostorih gledališča. Ostale igre, ki so jih uprizarjali v čitalniškem obdobju, so bile uprizorjene v Tapajnerjevi hiši pri kolodvoru, ki je imela tudi malo dvorano. Igre v slovenščini so se sicer še igrale v prostorih celjske čitalnice, ki pa je imela zelo resne finančne težave, saj je vsako leto izgubljala več članov, ki so plačevali članarino. Zato so 25. novembra 1873 sprejeli sklepe, da za najemnino prostorov čitalnice ni več sredstev in da se vse njeno premoženje proda po polovični ceni. Po smrti Edvarda Jeretina je delovanje čitalnic v gledališkem smislu popolnoma zamrlo, saj nikakor niso zmogli zbrati zadostnega števila ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati v gledališki igri. Kljub težavam je Ivanu Jermanu leta 1887 uspelo uprizoriti še dve predstavi, ki pa sta bili le kratki komični enodejanki.


Celjsko pevsko društvo z doktorjem Vladimirjem Ravniharjem in Rafkom Salmičem
Iz čitalniških vrst so se v devetdesetih letih formirala razna društva, ki so prevzela nase gledališko dejavnost: Sokol, Slovensko delavsko podporno društvo in Celjsko pevsko društvo. Dogovarjali so se celo za gostovanja predstav iz Ljubljane, ki pa jih žal ni bilo mogoče prenesti v premajhne prostore čitalnice. Nemci svojega gledališča zaradi političnih trenj tudi niso hoteli prepustiti slovenskim predstavam. Vsi so čakali na dograditev Narodnega doma in čitalnica je ponovno postala le mesto za branje in razpravljanje. Celjsko pevsko društvo je nastalo leta 1894 pod vodstvom dr. Vladimirja Ravniharja, ki je ustanovil močen igralski ansambel in z njim uprizoril številne igre, predvsem burke in veseloigre. Po njegovem odhodu v Ljubljano leta 1901, ga je nasledil Rafko Salmič, ki je prevzel vso gledališko dejavnost do leta 1919. Pomembna predstava iz tega obdobja je Jurčič-Govekarjev Deseti brat (januar 1902), kjer je Salmič blestel v vlogi Krjavlja. Opogumljeni po tem uspehu, so se takoj lotili še uprizoritve Rokovnjačev (marec 1902). Ob zabavnih igrah so se postopoma začeli ukvarjati tudi z resnejšo repertoarno politiko. Pri tem so imeli težave z občinstvom, saj so si ljudje želeli zgolj zabave, financiranje gledališke dejavnosti pa je bilo odvisno izključno od inkasa predstav. Leta 1906 je prišlo do velike krize znotraj Celjskega pevskega društva zaradi nesoglasji in tekmovalnosti za prevzem vodstva. Na občem zboru leta 1919 je bil soglasno sprejet sklep o ustanovitvi samostojnega dramatičnega društva.


Dramatično društvo in Ivan Prekoršek, kratko, vendar pomembno obdobje Milana Skrbinška, čas do konca 2. svetovne vojne
Dramatični odsek Celjskega pevskega društva se je osamosvojil v Dramatično društvo (1910) pod vodstvom Ivana Prekorška. Dramatično društvo je želelo postaviti nove temelje gledališča s stalnim igralskim ansamblom, režiserjem, pametno repertoarno politiko in disciplino. Prekoršek je v ekipo pritegnil tudi mladino, ki se ni več zadovoljila zgolj s starokopitnim repertoarjem, temveč so zahtevali modernejše gledališko ustvarjanje. S pričetkom prve svetovne vojne je delovanje Dramatičnega društva zamrlo za štiri leta. Prva svetovna vojna je uničila večino dokumentov stoletne tradicije celjskega gledališkega delovanja. Po propadu Avstro-Ogrske pa so stavbo poklicnega gledališča že zgradili gledališčniki okrog Ivana Prekorška, Stanka Gradišnika, Milana Skrbinška in Adolfa Pfeiferja.


Slovenske predstave so se v prostore gledališča vrnile šele po koncu prve svetovne vojne, ko so Slovenci postali lastniki gledališke zgradbe in se je Dramatično društvo preselilo v prostore Mestnega gledališča. 1. februarja 1919 je bila na odru Mestnega gledališča ponovno (po 53 letih) igrana predstava v slovenskem jeziku Legionarji. V tem času so jih pestili hudi kadrovski problemi ter osebna in politična trenja. Igrali so pretežno burke in veseloigre po okusu občinstva, občasno pa tudi resnejša dela. Leta 1920 je prišel v Celje kot ravnatelj Mestnega gledališča Celje Milan Skrbinšek. Skrbinšek je želel postaviti v Celju poklicno gledališče in je ustanovil dramatično šolo za pridobivanje novega kadra. S svojo dramatično šolo, z reorganizacijo celotnega tehničnega, administrativnega in umetniškega področja takratnega Dramatičnega društva je Skrbinšek že ustvaril pogoje za poklicno gledališče. Nezdrave strankarske razmere, zastarelost in nezrelost takratne malomeščanske publike pa so onemogočili njegov načrt. »Kratka, a umetniško bogata je bila sezona Skrbinškovega delovanja v Celju, ki ga je moral zapustiti zaradi nerazumevanja vladajočih političnih faktorjev, katerim je bilo gledališče v prvi vrsti zavod, ki naj bi služil njihovim ciljem, ne pa umetnosti ...« (Fedor Gradišnik: Milan Skrbinšek v Celju; v: Gledališki list Mestnega gledališča Celje, Friedrich Schiller: Marija Stuart, sezona 1951/52, št. 1, str. 4) Skrbinška je nasledil Adolf Pfeifer, ki se mu je leta 1922 pridružil igralec in režiser Fedor Gradišnik, ki je postal v obdobju med obema vojnama ključna osebnost gledališkega življenja v Celju. Fedor Gradišnik je v času od 1922 do 1962 (z izjemo časa med okupacijo, ko je bil izseljen v Srbijo) vodil gledališko dejavnost in poskušal ustanoviti poklicno gledališče skupaj z Milanom Skrbinškom, Radom Železnikom, Hinkom Nučičem, Vekoslavom Jankom, Milanom Kovičem, Valom Bratino in Adolfom Pfeiferjem.


Druga svetovna vojna je ponovna zaustavila delovanje slovenskih gledališčnikov, uničil pa se je tudi precejšen del stavbe gledališča.


Obdobje po 2. svetovni vojni do profesionalizacije gledališča leta 1950
30. maja 1945 je režiser Hinko Leskovšek sklical avdicijo v veliki dvorani Narodnega doma. Med igralkami se je avdicije udeležila tudi Nada Božič. Po avdiciji jim je razdelil vloge za Borovo igro Raztrganci, premiera je bila 8. julija 1945 v Narodnem domu. Nato se je iz izgnanstva v Srbiji vrnil Fedor Gradišnik, ki je bil eden najpomembnejših predvojnih gledališčnikov v Celju. Gledališče je takrat delovalo kot ljudskoprosvetna dejavnost pod okriljem oddelka za ljudsko prosveto okrožnega odbora OF in se nato poimenovalo Ljudskoprosvetno društvo.


Novembra 1945 so se zbrali predstavniki oblasti, sindikatov, predstavniki različnih organizacij in zastopniki okrožnega gledališča z namenom začetka kampanje za obnovo porušenega gledališča. Leta 1946 je stekla obnova gledališča, ki je trajala dolgih 8 let.


6. decembra 1950 je bilo ustanovljeno poklicno gledališče z imenom Mestno gledališče Celje, ki se je kasneje preimenovalo v Ljudsko gledališče Celje z odločbo, ki jo je izdala MLO po del. št. I/1 – 1160/1. Kmalu potem se je sprejel sklep o ustanovitvi samostojnega amaterskega gledališča Ljudski oder iz želje po igralskem udejstvovanju, saj je veliko igralcev ostalo zunaj poklicnega gledališča.


Po vojni se je pojavilo tudi vprašanje obnove gledališča. »Že takoj po osvoboditvi je bila zahteva vseh Celjanov, da se prične z obnovitvenimi deli. Kmalu so se res dela tudi pričela in celjski obrtniki so se živahno zavzeli za stvar, a dela so bila kmalu ustavljena z motivacijo, da obstoječi načrti, ki jih je pustil okupator, ne ustrezajo. Za tem so nastopile nove ovire, ker smo morali zaradi informbirojevske gospodarske blokade napeti vse sile, da na gospodarskem polju vzdržimo. Z uspešno borbo naše oblasti v razvoju našega gospodarstva in z reorganizacijo in demokratizacijo vsega našega javnega življenja in hkrati z njim pospešenega razmaha na področju kulture in prosvete se spet pojavi splošna zahteva po nadaljevanju obnove.« (Anton Aškerc: Celje ima svoje gledališče, Gledališki list Mestnega gledališča v Celju, 1952/53, št. 8, str. 171)


Na zahtevo OF, množičnih organizacij in delovnih kolektivov je prišlo do ustanovitve odbora za obnovo gledališča. Odbor je dobil 27. 10. 1950 od Ministrstva gradbeno dovoljenje, da lahko z obnovitvijo nadaljuje. Uveden je bil samoprispevek in gledališki dinar na vstopnice v kinopodjetjih. Glavnino stroškov so nosili delovni kolektivi, predvsem Tovarna emajlirane posode, Cinkarna in Beton. Imeli so težave pri nabavljanju materiala, obnova se je zavlekla in se končala v letu 1952/53. Ob tem je Anton Aškerc, ki je bil predsednik Sveta za kulturo in prosveto Mestnega ljudskega odbora iz Celja, zapisal: »Naš obnovljeni gledališki dom, rezultat naših skupnih naporov, dokaz naše ljubezni do kulture, nam je danes v ponos in zadoščenje po uspešno zaključenem delu, biti pa nam mora predvsem pobuda za naše nadaljnje napore in uspehe na področju preobrazbe in rasti našega novega, vedrega in ponosnega socialističnega človeka, ki mu je ta hram namenjen.« (Anton Aškerc: Celje ima svoje gledališče, Gledališki list Mestnega gledališča v Celju, 1952/53, št. 8, str 172) Obnovljeno gledališko stavbo so odprli s predstavo Kreftovih Celjskih grofov.


6. decembra 1950 je izdala MLO Celje odločbo o ustanovitvi Mestnega gledališča Celje.

Viri

  • Fedor Gradišnik: Dva spominska simbola celjske predvojne gledališke dejavnosti in kažipot povojnim generacijam, v: Gledališki list Mestnega gledališča Celje; Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, sezona 1953/54, št. 7, str. 235.
  • Fedor Gradišnik: Pregled gledaliških tvornosti v Celju od prvih začetkov leta 1948 do 1953, v: Gledališki list Mestnega gledališča v Celju; Bratko Kreft: Celjski grofje, sezona 1952/53, št. 8.
  • Fedor Gradišnik: Milan Skrbinšek v Celju, v: Gledališki list Mestnega gledališča Celje; Friedrich Schiller: Marija Stuart, sezona 1951/52, št. 1, str. 4.
  • Anton Aškerc: Celje ima svoje gledališče, Gledališki list Mestnega gledališča v Celju, sezona 1952/53, št. 8, str 171.
  • Anton Aškerc: Celje ima svoje gledališče, Gledališki list Mestnega gledališča v Celju, sezona 1952/53, št. 8, str 172.
  • Ivan Prekoršek: Dramatično društvo v Celju, v: Gledališki list Mestnega gledališča v Celju; Bratko Kreft: Celjski grofje, sezona 1952/53, št. 8.

Upravniki

Umetniški vodje

Sedanji člani ansambla

Nekdanji člani ansambla

Nada Božič (1950- ), Peter Božič (1951-1956), Marija Goršič (1951-1976), France Mirnik (1951-1956), Neda Sirnik (1951-1955), Janez Škof (1951- 1965), Bogdana Vrečko (1951-1953), Milan Brezigar (1953- 1954), Marjan Dolinar (1953 - 1973), Pavle Jeršin (1953 - 1971, 1973-1976, 1978-1979), Marjana Krošl (1953-1982), Vladimir Novak (1953-1958), Slavko Strnad (1953-1963), Janez Albreht (1953-1954), Mara Černe (1954 - 1959), Janez Eržen (1954 - 1955; 1956-1962),Aleksander Krošl (1954- 1957, 1959-1975, 1977-1980), Klio Maver Ciuha (1954-1959), Avgust Sedej (1954-1959), Belak Slavko (1956-1958, 1959-1961), Jeraj Marija Minca (1954-1956), Angela Hlebce-Grün (1956- 1961), Albin Penko (1956-1959), Anton Trpin (1956-1959), Vera Per (1957 - 1962), Volodja Peer (1957- 1965), Breda Pugelj (1957-1959), Jože Pristov (1958), Marjan Bačko (1957-1959), Demeter Bitenc (1957- 1958), Zlatko Šugman (1958-1961), Slavko Belak (1959), Maja Šugman (1959-1961), Anton Petje (1959-1960), Breda Gostič (1960-1962), Zora Hudales (1961-1963), Stane Potisk (1961-1963, 1970-1977), Anton Šolar (1961-1963), Janez Bermež (1962), Marjan Breznik (1962 -1964), Franci Gabrovšek (1962-1971), Jana Šmid (1962), Mija Mencej (1963), Brane Grubar (1964 - 1975), Drago Kastelic (1964- 1968, 1976), Minu Kjuder (1964 -1971), Štefan Volf (1964-1965, 1966 - 1973 - prevzel tehnično vodstvo), Bruno Baranovič (1966- 1968, 1969), Borut Alujevič (1966), Andrej Nahtigal (1966- 1968), Marko Simčič (1968-1974), Bogomir Veras (1968 - 1976, 1977-1984), Jadranka Tomažič (1970-1981), Ljerka Belak (1971), Ivo Ban (1972-1975), Janez Starina (1974-1982), Matjaž Arsenjuk (1976), Milada Kalezić (1977), Peter Boštjančič (1977), Zvezdana Mlakar (1982-1985), Anica Kumer(1966-2009), Iztok Valič (1983), Tjaša Železnik, Vladimir Vlaškalić, Barbara Vidovič, Luka Cimprič (2007/2008 - 2009/2010), Kristijan Guček (2005-2007), Nina Ivanišin (2007/2008), Miro Podjed (1968-2012), Suzana Grau (2010 - 2011), Nina Rakovec (2010-2013), Ana Ruter (2009-2013), Blaž Setnikar (2010-2014), Vid Klemenc (2012-2013), Pia Zemljič (2010-2016), Zvone Agrež

Nagrajene uprizoritve

  • 2014 Nagrada zlata pika za najboljšo predstavo 25. Pikinega festivala v Velenju (Astrid Lindgren Pika Nogavička, r. Anđelka Nikolić)
  • 2013 nagrada za najboljšo otroško predstavo po izboru strokovne žirije in nagrada za najboljšo otroško predstavo po izboru otroške žirije na 15. festivalu uprizoritvenih umetnosti za otroke in mladino Zlata paličica (Jacqueline Wilson Skrivnosti, r. Mateja Koležnik)
  • 2013 Žlahtna komedija in Žlahtna komedija po izboru občinstva na festivalu Dnevi komedije 2013 (Ken Ludwig Sleparja v krilu, r. Boris Kobal)
  • 2012 Velika nagrada občinstva na 7. Slovenskem festivalu komornega gledališča SKUP (Anton Pavlovič Čehov Jaz vas ljubim, r. Nikola Zavišić)
  • 2011 Grand prix za najboljšo predstavo in nagrada občinstva za najboljšo predstavo na mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu (Anton Pavlovič Čehov Jaz vas ljubim, r. Nikola Zavišić)
  • 2009 Zlati lev za najboljšo predstavo v celoti (F.G.Lorca Hiša Bernarde Alba, r. Diego de Brea) - obrazložitev
  • 2008 Zlata pika za najboljšo predstavo na Pikinem festivalu v Velenju (Kajetan Kovič Maček Muri, r. Matjaž Latin)
  • 2004 Zlata pika za najboljšo predstavo na Pikinem festivalu v Velenju (Astrid Lindgren, Annina Enckell Ronja, razbojniška hči, r. Tijana Zinajić)
  • 2004 Žlahtna komedija po izboru občinstva na festivalu Dnevi komedije v Celju (Vinko Möderndorfer Na kmetih, r. Dušan Mlakar)
  • 1999 Žlahtna komedija po izboru strokovne žirije in najboljša predstava po izboru občinstva na festivalu Dnevi komedije v Celju (Vinko Möderndorfer Vaja zbora, r. Franci Križaj)
  • 1998 Celje - Dnevi komedije, Žlahtna komedija po izboru strokovne žirije (Ray Cooney Minister v škripcih, r. Dušan Mlakar)
  • 1997 Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo v celoti (W. Shakespeare Ukročena trmoglavka, r. Janusz Kica)
  • 1996 nagrada zlata paličica na Festivalu otroških predstav poklicnih gledališč za najboljšo predstavo v celoti (Tatjana Ažman Trnuljčica)
  • 1978 Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo v celoti (Rudi Šeligo Čarovnica iz Zgornje Davče, r. Dušan Jovanović)

Posebni članki

Festivali

Bibliografija

Zunanje povezave

Fotogalerija