Rokgre

Iz Geslo

Foto: Urška Lukovnjak, via Wikimedia Commons

Življenjepis

(*1968, Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je profesor likovne pedagogike, leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice. Nekaj let je bil zaposlen kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj, takorekoč kot »hišni avtor«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina Pač tejater iz Maribora, katere vodja je.

Neke noči, ko ga nosi luna, se hudo poškoduje. Poškodba leve roke ga primora, da postane desničar; takrat se začne zares – pisati, pisati in pisati. Že prvo leto napiše štiri drame.

Njegovo prvo izdano delo je sicer pesniška zbirka Sanje, ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z zbirko pravljic (Vesoljne pravljice, 2003) in dvema romanoma (Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?, 2001 in Deset let razmišljanja, 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z radijskimi in lutkovnimi igrami, leta 1998 pa je na odru SNG Maribor, (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama Zvezda. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot scenograf, kostumograf in kot režiser lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama To v režiji Lajle Kaikčije (obe igri, tako Zvezda kot To, sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo Blok. Istega leta kot To je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame Kleščar, po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski tv-film.

Do sedaj se je pripetilo več kot 20 premier rokgrejevih gledaliških tekstov doma in v tujini, dram, komedij, kabarejev in besedil za otroke: poleg že omenjenih Zvezda, To, Blok in Kleščar (Dule Vaupotič) še Enajsto čudo, Leticija in Silvester, Milan, Mravljinčar ali gozd rdečih sadežev, Pavlek, Othella, Kokolorek, O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni, Sirup sreče, Bonton, Učitelj, Smeti na Luni, Pika, kje je tvoja nogavica, Nevarno razmerje itd. Nekaj jih je ugledalo luč sveta tudi kot radijske igre npr. Legenda o človeku, Dež, Kleistovo pismo ...

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Še vedno se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« Kokolorek.

Za monodramo Pavlek je leta 2004 prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero, monodrama pa je bila tudi zmagovalka 5. tedna festivala monodrame na Ptuju, 2004/05. Leta 2008 se zgodi druga Nagrada Slavka Gruma za Smeti na Luni.

Širša javnost ga pozna po zasedbi Patetico, katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani. Pred kratkim je ugledal luč sveta njegov novi glasbeni projekt – glasbeni album ansambla Papir, ki je vodilni predstavnik gibanja Nova popevka iz Maribora.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke Neishe v slovenščino, piše pa tudi besedila za Bilbi in Severo Gjurin. Preživlja se tudi s pisanjem scenarijev za uspešno slovensko humoristično tv serijo Naša mala klinika ter Lepo je biti sosed. Napisal je scenarij za celovečerni film Babica gre na jug 2.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

Dramska besedila

Lutkovne igre

Dramatizacije

Libreta

Dramska besedila v tujih jezikih

Radijske igre

Celotna besedila

Režije

  • Leticija in Silvester, Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
  • Ljubezen v času pouka, Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
  • Pavlek, Mestno gledališče Ptuj, 2004.
  • Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta, Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

Scenografije

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

Kostumografije

  • Leticija in Silvester, Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
  • Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih, Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

Dramaturgije

Značilnosti dram

"dvojezičnost"

Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

verizem in problematika malega človeka

Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa monodrama, ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

Kleščar

V njegovi prvi monodrami Kleščar, ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama Kleščar je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

Pavlek

Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami Pavlek, za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama Pavlek je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

druge drame

Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami Blok ter v enodejanki Milan (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

poetičnost, poezija in glasba

Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji poetične drame. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami To, dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama Sanje (še neuprizorjena) ali pa drama Othella (2005), morda tudi drama Zvezda (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama Leticija in Silvester zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni in Sirup sreče (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

Sirup sreče kot dialog obeh govoric

Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« Sirup sreče pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno kabare. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

Kokolorek

S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka Kokolorek. Kokolorek je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

Nagrade

  • 2016 Grumova nagrada na 46. Tednu slovenske drame za tekst Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, Pdf.gif Obrazložitev Info.png
  • 2014 Glazerjeva listina za dosežke na področju kulture v zadnjih letih
  • 2008 Grumova nagrada za najboljše novo izvirno besedilo Smeti na luni na 38. Tednu slovenske drame, Pdf.gif Obrazložitev Info.png
  • 2004/2005 Zmagovalec 5. festivala monodrame na Ptuju z monodramo Pavlek
  • 2004 Žlahtno komedijsko pero sezone 2003/04 za monodramo Pavlek na Dnevih komedije v Celju
  • 2000 Grumova nagrada za dramo To na 30. tednu slovenske drame v Kranju

Bibliografija

  • poezija Sanje: pesmi. Maribor: samozaložba, 1994.
  • radijska igra To: (zabavna radijska igra). Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
  • radijska igra Kanta Barbara: (kratka radijska igra). Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
  • radijska igra Zvezda: (radijska igra). Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
  • radijska igra Dež: (radijska igra). Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
  • diplomsko delo Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
  • drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
  • radijska igra Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri). Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
  • roman Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
  • drama Blok 2002. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
  • drama Kleščar: monodrama. Maribor: Locutio, 2003.
  • pravljice Vesoljne pravljice. Maribor: Locutio, 2003.
  • poezija Pogrešanke: pesmi. Maribor: Locutio, 2004.
  • kratka proza Deset let razmišljanja. Maribor: Litera, 2005.
  • drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
  • drama Micka : komedija v dveh aktih : preplonkana po nemški Die feldmühle in na Ptuju igrana v letu 2006. Ptuj : Mestno gledališče Ptuj, 2005. Soavtor: Rene Maurin.
  • lutkovna igra Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk. Maribor: Aristej, 2006.
  • drama Sirup sreče: Majhna sejmarska opereta: (za eno igralko, ki lepo poje in peščico hudo kunštnih muzikantov). Maribor: samozaložba, 2006.
  • drama O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni: Burleska (po sledeh zgodb Raymonda Carverja). Maribor: samozaložba, 2007.
  • drama Smeti na luni. Kranj: Javni zavod Prešernovo gledališče, 2008.
  • drama Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev. ?, 200?.

Viri in literatura

  • Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
  • T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
  • Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
  • Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
  • Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
  • Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
  • Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
  • Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
  • R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
  • Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
  • zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.
  • Wikipedija

Zunanje povezave