Šentjakobsko gledališče: Razlika med redakcijama
| Vrstica 50: | Vrstica 50: | ||
*[[Zvone Šedlbauer]] | *[[Zvone Šedlbauer]] | ||
*[[Jaša Jamnik]] | *[[Jaša Jamnik]] | ||
==Nagrade in priznanja== | ==Nagrade in priznanja== | ||
Redakcija: 09:26, 13. december 2020
.gif)
Šentjakobsko gledališče je prostor za vaša srca s toplino duha, ki ga vsak šentjakobski član ima! – Šentjakobsko gledališče sodi med stebre ljubljanske in slovenske kulturne identitete in simbolizira veliko predanost in strast do gledališke igre.
Predstavitev
Že Jože Strgar (nekdanji ljubljanski župan) je dejal: "Ljubljana bi bila siromašnejša, če ne bi bilo tega gledališča." Najbrž res, siromašnejši bi bili številni ljubitelji iz Ljubljane in bližnje ter daljne okolice, ki pridejo v Ljubljano študirat ali delat ali vstopajo v Šentjakobsko gledališče, tam delujejo nekaj let, odidejo in spet pridejo novi ... prav gotovo pa v srcih odnesejo tudi nekaj vrednot, ki so jih doživeli v Šentjakobskemu gledališču. Ansambel se v vseh letih nenehno menja, dosega vrhunec in uprizarja težja in zahtevnejša dela. To pa opazi in potrjuje tudi strokovno oko.
Skozi skoraj stoletje obstoja je gledališče doživljalo številne bolj ali manj svetle, pa tudi burne trenutke. Iz njegovih vrst so izšla tako imenitna igralska imena kot so Stane Sever, Mira Danilova, Fran Milčinski – Ježek, Rudi Kosmač, Bine Matoh in v zadnjem času Dragica Potočnjak, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Maja Martina Merljak in Jurij Zrnec ter mnogi drugi.
Danes je ŠGL organizirano kot prostovoljno društvo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Njegov glavni financer je MOL. Redno sodeluje z JSKD in ZKD Ljubljana. Nekakšno posebnost med sebi enakimi ŠGL predstavlja zaradi profesionalne uprave ter abonmajskega načina delovanja, zaradi česar velja za najstarejše ljubiteljsko repertoarno gledališče v Sloveniji in verjetno tudi v Evropi. Običajno na sezono pripravi 5-6 premier, katerih ponovitve si doma in na gostovanjih na leto ogleda več kot 30.000 gledalcev.
Kljub vse bolj neprijaznim časom za prostovoljne ljubiteljske dejavnosti, Šentjakobsko gledališče Ljubljana že od leta 1921 vztraja pri svojem poslanstvu. Organizirano kot društvo združuje okrog 150 članov, ki v sodelovanju s poklicnimi gledališkimi ustvarjalci in mentorji vsak trenutek svojega prostega časa posvečajo odrskemu ustvarjanju in prijetnemu druženju v okviru svojega kulturnega udejstvovanja. V svoje vrste leto za letom sprejemajo številne nove, predvsem mlajše člane, katerim njihova dejavnost nudi raznolike možnosti za aktivno in kakovostno preživljanje prostega časa, mnogim pa pomeni tudi prve ustvarjalne korake na njihovi kasnejši poklicni poti. Bilo bi premalo prstov na obeh rokah, če bi hoteli našteti vse izjemne gledališke ustvarjalce, ki so zrasli prav iz šentjakobskih vrst.
Programsko je bilo Šentjakobsko gledališče vedno naravnano v bolj lahkotne, komedijske vsebine, zadnja desetletja pa je njihov program veliko bolj širokopotezen, saj vključuje tudi eksperimentalne, performativne in ambientalne projekte in tudi tiste, ki iz takih ali drugačnih razlogov ne najdejo prostora v drugih gledališčih. Bili so tudi eni prvih, ki so se upali spoprijeti s tako zahtevnim žanrom, kot je muzikal. S svojimi predstavami sodelujejo tudi na Tednu slovenske drame v Kranju in v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja.
Zgodovina
Po prvi svetovni vojni je bil kot zapuščina Gospodarsko naprednega društva za šentjakobski okraj ustanovljen Šentjakobski oder. Ustanovili so ga nekdanji čitalničarji in spremenili v repertoarno gledališče. Prva lokacija je bilo otroško zavetišče na Florjanski ulici, v sezoni 1932/34 pa so se preselili v Mestni dom in delovali do leta 1941. Po kulturnem molku med vojno, ko je italijanski okupator porušil oder, je teater leta 1946 spet začel delovati. Z gradnjo novega odra se je začelo polpoklicno obdobje gledališča. Kar 12 igralcev je bilo stalno angažiranih, ob svojem igralskem delu pa so opravljali tudi za gledališče nujno potrebna opravila. Drugi igralci so za odigrane predstave prejemali skromen honorar.
Šentjakobsko gledališče je doživljalo več obdobij: leta 1922 je prevzel mesto režiserja Milan Skrbinšek in kar nekaj sezon je potekalo v znamenju absolutnega vodstva tega znamenitega režiserja in igralca. Skrbinšek je uprizoril skoraj vsega Cankarja na tem odru in upravičeno je zapisal v Jutru 25. 4. 1925 Srečko Kosovel: "Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni." Skrbinškovo obdobje se je leta 1929 končalo, ker je ta veliki umetnik moral zaradi nerazumevanja takratnega vodstva Narodnega gledališča odpovedati vsako sodelovanje. Gledališče je ostalo odvisno samo od svojih moči. Tako so poprijeli ustanovitelj Viktor Markič, Drago Pogorelec-Karus in Milan Petrovčič (ki je režiral več kot sto gledaliških del, umetniško vodil teater v polpoklicno dobo in doživel ponovno ljubiteljsko obdobje).
Gledališče je bilo v svojem prvotnem času za današnje pojme prav avantgardno-eksperimentalno. Ljudsko igro so igrali za blagajno in za vzdrževanje. V obdobju po drugi svetovni vojni pa je bilo v Ljubljani delo razdeljeno drugače: SNG Drama Ljubljana je igrala klasiko in sodobno problemsko dramo, na novo ustanovljeno Mestno gledališče ljubljansko meščansko dramo in komedijo, Šentjakobsko gledališče pa je v načelu moralo gojiti ljudsko igro in komedijo. Le včasih so skrenili z dogovorjene programske smeri in zaigrali še kaj drugega. Kulturni politiki pa so trdili, da vendar potrebujemo gledališče za občinstvo, ki še ni zadosti zrelo za Dramo. To je Šentjakobčane precej peklilo, saj so mu oponašali tudi z javno kritiko in mu zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih strigli peruti in ga večkrat hoteli preprosto ukiniti.
Statistika
v prvi sezoni leta 1921/22 je bilo uprizorjenih kar 16 premier s 56 ponovitvami.
V osemdesetih letih je Šentjakobsko gledališče uprizorilo blizu 10.000 predstav. Naštudiranih je bilo čez 500 iger – od tega 165 domačih del. Slovenski avtorji so doživeli kar 61 krstnih uprizoritev, tuji pa so bili prvič na Slovenskem na tem odru blizu sedemdesetkrat. Nastopilo je blizu 1000 igralcev in igralk, plesalk in plesalcev, glasbenikov. Sodelovalo je 70 režiserjev.
Čez 1000 prestav so Šentjakobčani uprizorili tudi na gostovanjih – pa pri naših zamejcih v Italiji in Avstriji in zdomcih v Švici. Tudi v nekdanji naši "širši domovini" je bilo Šentjakobsko gledališče reden gost.
Umetniški vodje
Nagrade in priznanja
- Priznanje na regijskem 49. Linhartovem srečanju, Ljubljana, za glavno moško vlogo Phillipa v Družinski zadevi, Borisu Carju
- Priznanje na regijskem 49. Linhartovem srečanju, Ljubljana, za glavno žensko vlogo Betty v Družinski zadevi, Katji Fajdiga
- Priznanje na regijskem 49. Linhartovem srečanju, Ljubljana, za stransko žensko vlogo Yolandi v Družinski zadevi, Meti Černe
- Priznanje na regijskem 49. Linhartovem srečanju, Ljubljana, za stransko moško vlogo Agadorju v Družinski zadevi, Mariu Dragojević
- 2010, festivalska diploma, 50. Festival hrvatskih amaterskih kazališta in Festival Jadran, Hvar
- 2009, Matiček za najboljšo predstavo po izboru strokovne žirije, 49. Linhartovem srečanju, Postojna,(Prevzetnost in pristranost)
- 2009, Severjeva nagrada (Ana Lavrinc)
- 2009, Najboljša predstava po izboru publike na Čufarjevih dnevih 2009, Jesnice (Družinska zadeva)
- 2009, Linhartova plaketa JSKD RS (Danijel Šmon)
- 2009, Matiček za žensko vlogo po izboru strokovne žirije, 48. Linhartovo srečanje, Postojna (Ana Lavrinc)
- 2008, Čufarjeva plaketa za najboljšo predstavo po izboru strokovne žirije, Jesenice, (Bog)
- 2008, Matiček za moško vlogo na 47. Linhartovem srečanju po izboru strokovne žirije, Postojna (Boris Car)
- 2007, Severjeva nagrada (Tatjana Rebolj in Saša Klančnik)
- 2007, Srebrna plaketa JSKD RS (Sonja Pavčič)
- 2007, Matiček za moško vlogo na 46. Linhartovem srečanju po izboru strokovne žirije, Postojna (Saša Klančnik)
- 2006, Linhartova listina JSKD RS (Tatjana Rebolj)
- 1997, Severjeva nagrada (Anica Šinkovec)
- 1985, festivalska diploma, XXIX. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje (Vlado Zupančič)
- 1985, Severjeva nagrada (Vlado Zupančič)
- 1979, Severjeva nagrada (Sonja Pavčič)
- 1978, zlata festivalska maska, XXII. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje
- 1978, zlata festivalska maska, XXII. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje (Saša Pavček, Drago Razboršek)
- 1978, Severjeva nagrada (Drago Razboršek)
- 1970, festivalska diploma, XIV. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar (Dušan Skok)
- 1970, srebrna medalja, XIV. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar
- 1965, zlata medalja, IX. srečanje dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar
- 1965, festivalska diploma, IX. srečanje dramskih amaterjev Jugoslavije, Hvar (Gita Drenovec Kuhar, Mirko Mahnič, Franc Penko, Drago Pogorelec, Drago Razboršek)
Odlikovanja
- 1996, Častni znak svobode RS
- 1981, Nagrada mesta Ljubljana
- 1981, Red zasluge za narod s srebrno zvezdo (Ida Marinčič, Sonja Pavčič, Lojze Sadar, Milena Simončič – Hren, Jože Zakrajšek)
- 1981, Red dela z zlatim vencem (Drago Razboršek)
- 1971, Red zasluge za narod s srebrnimi žarki
- 1971, Red dela z zlatim vencem (Danilo Bučar, Metka Bučar, Savo Klemenčič, Viktor Markič, Drago Pogorelec)
- 1971, Red dela s srebrnim vencem (Jože Čuk, Bogomil Gornik, Ervina Petrovčič)
- 1971, Red zasluge za narod s srebrno zvezdo (Kazimir Drašler)
Viri
- Spletna stran Šentjakobskega gledališča (www.sentjakobsko-gledalisce.si)
Kontakt
Šentjakobsko gledališče Ljubljana, Mestni dom, Krekov trg 2, 1000 Ljubljana
Telefon in fax: (01) 231 28 60 in 031/225 230
E-pošta: info@sentjakobsko-gledalisce.si