Vesna Slapar

Redakcija dne 03:32, 11. oktober 2006 od Tamara (pogovor | prispevki)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)



Biografija

Rojena julija 1974 v Kranju, kjer je obiskovala tudi osnovno šolo, gimnazijo pa v Škofji Loki. Po gimnaziji začne leta 1993 študij na AGRFT pri profesorju Cavazzi in diplomira leta 1997. V času študija sodeluje z različnimi slovenskimi gledališči (sodelovanje::SNG Drama Ljubljana, Gledališče Ptuj), po diplomi se zaposli v Prešernovem gledališču Kranj. Sodeluje tudi pri produkcijah predstav izven PG Kranj, pa tudi pri snemanju filmov, nadaljevank, vodenju oddaj in sinhronizaciji risank.

Nagrade

Skupinske nagrade:

BREZNO, Nagrada občinstva na Festivalu Slovenskega filma, 1998

SNEGULJČICA, Zlata paličica za najboljšo predstavo festivala

MATILDA, posebna nagrada žirije mladi ekipi na festivalu Zlata paličica

KAKO SEM SE NAUČILA VOZITI, nagrada za najboljšo uprizoritev na festivalu

Zlati lev v Umagu 2001

ZABAVA ZA ROJSTNI DAN, velika nagrada Borštnikovega srečanja 2003

Vloge v gledališču

SEZONA 2005/2006 V PG KRANJ

SEZONA 1995/96

SEZONA 1996/97

SEZONA 1997/98

SEZONA 1998/99

SEZONA 1999/00

SEZONA 2000/01

SEZONA 2002/03

SEZONA 2003/04

SEZONA 2005/06


Film, televizija

TV film: POLETNA IDILA, 1995

TV film: TRIPTIH AGATE SCHWARZKOBLER, 1997

Celovecčerni film: BREZNO, 1998

TV oddaja: LAHKIH NOG NAOKROG, 1999,2000

Celovečerni film: ODA PREŠERNU, 2000

TV nadaljevanka: PETA HIŠA NA LEVI, 2000


Iz medijev

Pogovor v Maski

Maska, 70/71, poletje/jesen 2001 Avtorja intervjuja: Matej Bogataj in Amelia Kraigher

Maska: Kot rojena Kranjčanka si takoj po končani akademiji prišla v Kranjsko gledališče in se tukaj zaposlila. Kako se je pravzaprav to zgodilo: da si pravzaprav "ostala" v Kranju?

Vesna: Kot absolventka AGRFT sem igrala v dveh predstavah, eni tukaj v Kranju in eni na Ptuju. Kranj pa se mi je zdel zelo dobra opcija za začetek, za prvo službo, ker se tukaj zelo veliko igra in ustvarja tudi zelo različne predstave, kar je bilo zame kot mlado igralko ugodno. Nabiranje igralske kilometrine je v štartu zelo pomembno. Moja služba se je kot nalašč pokrila tudi z repertoarjem, in sicer s Teto Magdo in Sneguljčico, kjer so me zasedli v vlogah, ki so mi bile pisane na kožo. Zato so me potem z veseljem zaposlili in tudi sama sem rada vstopila v to gledališče, se preselila Kranj.

Maska: Kot mlada igralka si v Kranjskem gledališču že odigrala tudi precej vidne vloge; katere izmed njih bi izpostavila kot presežke, v katerih si se dobro počutila?

Vesna: Otroške predstave so zame čisto nekaj posebnega. V vseh otroških predstavah sem zelo rada igrala, predvsem v O tem se ne govori, ki je imela čisto posebno formo, lahko bi rekla, da je bila celo negledališka z veliko komunikacije z otroci, zato je bila mnogo bolj pristna od ostalih otroških predstav, ki so postavljene na oder. Med predstavami za odrasle pa moram reči, morda zato, ker je bila za zdaj moja zadnja in jo imam najbolj v spominu, da sem zelo rada delala v Vlaku čez jezero kot Adil. Tokrat sem prvič tudi sodelovala z Miletom Korunom in sem pri delu z njim preprosto uživla. Zato mi je žal, da se ni tako "prijela" in več igrala, kmalu sem odšla tudi na porodniški dopust, najbrž se tudi zato ni več igrala. Zelo rada sem igrala tudi na Ptuju v predstavi po Kobelijevem besedilu Sobo oddam v režiji Sama Strelca

Maska: Kakšen tip gledališča ti je blizu? V katerih vlogah se najbolj vidiš?

Vesna: Najraje imam komorni tip gledališča. Ta mi predstavlja največji izziv. Morem reči, da v eksperimentalnih predstavah žal nisem imela prave priložnosti nastopati - če bi, bi morda vzljubila tudi ta tip gledališča. Sicer pa se najdem bolj tukaj, kjer sem. Torej prej sodobnejši dramski teksti kot pa klasičen verz, ter preproste, vsakdanje, navadne in intimne zgodbe - v tem najbolj uživam. Nekaj časa sem si želela nastopiti v vlogi Julije. Ta želja se zdaj odmika, mogoče predvsem zato, ker sem zdaj kot mamica stopila v neko drugo življenjsko obdobje in me trenutno zaposlujejo čisto druge stvari.

Maska: Pred dvema letoma smo te videli v Milerjevi predstavi Eksplozija spomina, kar je bila najbrž dovolj močna izkušnja.

Vesna: Zelo lepo mi je bilo delat z Milerjem, ampak moram pri tem takoj pristavit, da se v predstavi, tekstualnih predlogah zanjo, nisem najbolj našla. Iskreno si želim z Eduardom še sodelovati, ampak bi z njim delala na bolj oprijemljivih temeljih, z enotnim tekstom naprimer. Poleg Eduarda mi je bila v predstavi zelo pomembna Ann Papoulis. Vlila mi je poguma in samozavesti, da zmorem delati tudi na ta način in da mi svet giba in neverbalnega teatra ni tako daleč. Kot pravim: z Eduardom bi še sodelovala, vendar v malce manj "avtorski" režiji, potem bi mi bilo lažje. Zato mi je po svoje žal, ker se letos še ne bom vrnila z dopusta, ko bo tukaj postavljal Vero, ljubezen, upanje.

Maska: Kako vidiš svoj igralski poklic, kaj tebi pomeni biti igralka?

Vesna: Trenutno sem na porodniškem dopustu in sem veliko doma s svojo družino, mi je blazno lepo in sem se za malenkost odmaknila od gledališkega sveta. Gledališče je del mojega življenja in upam, da nikoli ne bo postalo vse moje življenje. Biti igralec je zame nekaj, kar me neverjetno napolnjuje, ki mi veliko daje, a hkrati jemlje. Zaenkrat si še znam poiskati ravnovesje med obojim. Iskreno povedano, ne dovolim, da bi me gledališče posrkalo v celoti. Resnica je, da sem zelo rada v gledališču, še prav posebej v Kranjskem, ker se imam tukaj zelo lepo. Rada imam prijetno vzdušje tega gledališča. Gledališče vendarle ni samo tisto, kar vidimo na odru, ampak je rezultat tega, kako se ekipa dva meseca sodelovanja ob nastajanu predstave počuti. Če se dobro počutiš tudi v garderobi, greš s soigralci z veseljem na kavo, lahko predstava in gledališče v celoti zaživita. Vendar sem v obdobju, ko komaj čakam, da se sezona dobro začne, da si bom spet vzela čas obiskovati gledališče in predstave, ne samo kranjske, saj sem zdaj tri leta toliko nastopala, da za to niti približno nisem imela časa, ne vem, kaj delajo moji kolegi po drugih gledališčih.

Maska: Kako pa se kot igralka vidiš čez dvajset let?

Vesna: Po prihodu v kranjsko gledališče nisem celi dve leti niti enkrat pomislila o tem kako naprej. Zdelo se mi je, da je to vse, kar sem si želela in drugih želja nimam. V zadnjem času pa sem se že večkrat zalotila ob misli: je to res to? Ali bi bilo bolje iti kam naprej? Zdi se mi in vem, da sem do sedaj šele malo naredila in malo izkusila, da si še vedno želim, naj ostane, tako kot je. Rada pa bi seveda pokukala še v kakšno drugo hišo, predvsem zaradi drugačnega okolja, drugih soigralcev, da bi si baterije napolnila z drugimi energijami. Rada bi kdaj delala z mladimi, morda kakšnjo otroško televizijsko oddajo. Kje se torej vidim čez dvajset let? Iskreno povedano: ne vem.

Fotogalerija

Fotogalerija Vesne Slapar1

Fotogalerija Vesne Slapar2

Fotogalerija Vesne Slapar3

Fotogalerija Vesne Slapar4

Fotogalerija Vesne Slapar5

Zunanje povezave

Satirikon