Anja Bunderla: Dušan Jovanovič "RAZODETJA"

Iz Geslo

Dušan Jovanović: RAZODETJA

Avtorica: Anja Bunderla



Dušan Jovanović: Razodetja. Spremna beseda Tomaž Toporišič; intervju z avtorjem Gašper Troha. Ljubljana: Študentska založba, 2009. Knjižna zbirka Beletrina.


Sam naslov dramskega teksta Razodetja bralčev horizont pričakovanja zapolni z mislijo o odstiranju oz. razkrivanju nečesa skrivnega. Klasična pričakovanja se kmalu sesedejo, saj dramski svet ne posreduje sporočila nabožnosti in moraličnosti, na njuno mesto stopijo hedonistične, včasih sadistične uživancije, ki jih postrežejo iz Jovanovićevega že znanega teksta Karamazovi potegnjeni junaki in njihove usode med nekje po drugi vojni in danes. Spogledovanje postreže s citatnostjo in avtocitatnostjo, saj pisec koketira z lastnim že obstoječim delom, prevzame njegove dramske osebe, določene dele prizorov in osnovno fabulo, ki jo nadgradi z dodanimi »fleši« iz življenja dramskih oseb.

Klasična struktura dramskega teksta se sesuje. 43 prizorov je nanizanih v zaporedju, ki ne sledi vzroku ter posledici, niti ne teži k vrhuncu. Kar konkretno izgleda tako, da dramske osebe v eni situaciji pripadajo čisto drugim prostorskim in časovnim dimenzijam kot v naslednji. So situacije, ko smo skupaj z dramskimi osebami nekje v Srbiji in potem na primer v Angliji. Ponudi se cela paleta lokacij, kjer se odvija dogajanje, k temu pa sovpada še mnogoterost časov dogajanja. S perspektive iskanja konkretnega zgodovinskega časa, se dogajanje odvija v času začetkov povojnega, mogoče že jugoslovanskega medvojnega komunizma, in vse do mračnih in krvavih devetdesetih let prejšnjega stoletja na Balkanu, lahko pa bi govorili tudi o prizorih, v katerih bi se dogajanje dalo umestiti v okvirje aktualne kapitalistične sedanjosti. Poleg tega se v dramskem tekstu prehodi različnih dramskih realnosti dogajajo tudi znotraj dramske situacije, s tem ko dramski junaki predvidijo svojo prihodnost ali bodočnost ostalih članov, o njej v isti sapi govorijo kot iz distance do preteklosti, kot pripoved o nji, včasih se to stopnjuje do te mere, da se zdi, da dramske osebe s svojo besedo celo izstopijo iz dramske realnosti. Pride do kratkega stika, ki poudarja samo teatralnost dogajanja, ko se tekst igra na odru, zgolj z branjem pa nad situacijo razprostira širši razgled – dramski subjekt nase pogleda kot na dramski objekt; še širše je to pogled, v katerem se zdijo dramski akterji zgolj sem in tja premetavajoči se objekti v rokah zdaj takih in spet kvazi drugačnih ideoloških aparatov.

Zanimivo se zdi, da je dramatikov subjekt skrčen na minimum, saj zaobjema seznam oseb, naslove dramskih situacij, navedbo dramskih oseb pred začetkom govora ter tu in tam kakšne opise govora in gibanja, redko prostora. Vsa moč se prepusti besedi in dialogu, nedoločna mesta (Unbestimmtheitstellen), ki ostajajo za vsako dramsko situacijo oz. prizorom pa seveda pripisujejo pomembno vlogo bralcu/režiserju, ki v prepletu konstruira fiktivno resnico, v vsakem novem branju osvetljeno z novim pogledom in novimi spoznanji, ki jih dramatikov subjekt - hote ali ne – posreduje bralskim/gledalskim potrebnežem. Zgolj statistično gledano se za osrednjo dramsko osebo lahko postavi Olgo, saj se pojavi v največ dramskih situacijah. Olga je Slovenka, strojepiska, ki se zelo mlada poroči s Srbom Svetozarjem, ločencem z dvema sinovoma, Brankom in Dejanom. Gledano na ravni besede Olgo kot osrednjo označi tudi Svetozar, ko jo poimenuje za razodetje: »Ti si zame razodetje. Drugo razodetje v mojem življenju. Prvo je bil komunizem, drugo si ti.« Pomenljivost besede »razodetje« pri tem kaže že sam naslov dramskega teksta, zato se zdi temu primerno poudariti tudi Olgino mesto.

Olga zapusti rodno grudo, jo zamenja za roko komunista, za nagrado prejme njegova dva otroka iz prejšnjega zakona in še enega lastnega, po sladkih devetih mesecih zakona spravi moža, ki ga medtem utiševalci Stalina s prevzgojitvenim namenom ujamejo v zapor, v obliki posvečene podobe v svoje misli ter se šele na stara leta, v domu za ostarele začne spraševati o iluzornosti podobe, ki jo je determinirala do lastnega samodojemanja. Ob koncu dramskega teksta se ji odpre želja po vrnitvi domov v Log pod Mangartom, se pravi nazaj k tistemu, kar je bila, preden je zapadla v past Svetozarjevega ljubezenskega razodetja, vendar domačega loga ni več, ker ga je porušil potres.

Prvo razodetje – komunizem - pa je osrednja točka, ki pomembno zapečati usodo Karamazovih. Jovanović skozi usodo Svetozarja pokaže aparat komunističnega političnega sistema, ki se v teoriji lepo sliši in zato pri marsikomu pridobi status »razodetja«, po praktični strani pa prinaša še najmanj razočaranje. Tako Svetozarja njegovo nesrečno spoznanje pripelje v zapor, ko pa se reši Golega otoka in po letih pride domov, umre. Kot da bi ga Jovanović s tem kaznoval za napačno izbiro razodetja. Krutost Svetozarjeve kazni se stopnjuje do te mere, da najmlajši sin Janez svojega mrtvega očeta sploh ne prepozna, saj ga je skozi otroštvo srečeval samo ob tistih bore besedah v zaporu. Posledično na njegovem pogrebu ne more čutiti bolečine ob nastali praznini. Tudi ostala dva sinova do očeta ne kažeta močnih simpatij, sploh starejši Branko ne, ki očeta zaradi pretepanja sovraži že od malih nog.

Jovanović v Dejanu in Branku pokaže dve opciji razvoja otroka, eden gre po strani problemov in mimo zakona ter na koncu propade oz. še bolje: po Jovanoviću dobesedno razpade. Drugi, mlajši, postane zdravnik, se poroči, živi »pospravljeno« življenje, za brisanje problemov pa že od malega uporablja čarobno gumico, s katero se prepričuje, da je vse v redu. Vendar tudi njega balkanska vojna konec koncev pripelje do propada, sicer ne totalnega, ostane »samo« brez nog - dejstvo, pri katerem čudežna gumica ne pomaga kaj prida. Najmlajši Karamazov, Janez, je glasbenik, ki s svojo karamazovščino kot študent protestira proti vladajočemu sistemu, v svojih zahtevah se zdi blizu anarhizmu in gibanju hipijev. V protestih ga fizično kruto obdela policija, ki jo, recimo, kot eden izmed vladajočih vodi njegov stric Viktor.

Zdi se, da se zgodovina ponavlja, da veliki ideološki aparat pod sabo podira že drugo generacijo ljudi - če pogledamo samo primer očeta Svetozarja in njegovega sina Janeza. Slej ko prej pridejo na vrsto tudi tisti na najvišjih položajih, pri tem imam v mislih strica Viktorja, ki ga politika prisili v umik. Družba se zdi struktura, ki se kot taka pravzaprav ne spreminja, spreminjajo se le njene zunanje podobe, njeni akterji, notranja pravila pa ostajajo. Sploh v politiki. Danes si bil recimo med velikimi borci za svobodo in demokracijo, jutri pa se jim tvoja vera in zaslužnost zdita že nevarni in te po liniji najmanjšega odpora pošljejo na pranje možganov, kjer se boš v ponavljanju lepozvenečih krilatic učil razmišljati s svojo glavo. Pa naj se sliši še tako nonsensko povedano. Usmiljenja vredno pa je to, da tudi tretja generacija, se pravi Olgina vnukinja Katica, svojega časa, časa kapitalizma sprva ne vidi kot slabega, nasprotno, zdi se ji kot »permanentna loterija«, kjer »lahko zadeneš boga in pol«. Kar kot vračajoči se cikel spominja na dedka Svetozarja in njegovo prvotno navdušenost nad socializmom. Jovanovićevo preigravanje že preigravanih in že preigravanega z vso svojo neposrednostjo in krutostjo pri tem sovpada z delovanjem ideološkega motorja, ki s svojim brnenjem premetava vse, kar pride blizu.

Jovanović v literarni diskurz spravlja tudi diskurze področij, kot je na primer medicinski ali športni. S podrobnimi opisi poškodb in bolezni skrbi za objektivne vložke, ki zadušijo potek dogajanja, sploh, ko o njih govori oseba, ki se nahaja na drugem delu Evrope. Tako namesto pričakovanih emocij sledimo hladnemu poročilu o dogajanju v človeškem telesu. Kar po eni strani niti ni tako nenavadno, saj nobeden od njih ni sposoben ali permanentno deležen nežnih čustev. V času, ki ga prikazuje dramatikov subjekt, čustvena frigidnost sploh ni kaj čudnega. V enem izmed najbolj krutih dramskih prizorov prikaže bratomor v preobleki televizijskega prenosa športnega dvoboja, kjer si sodržavljana odrezujeta dele svojih teles – vse od očes pa do spolnih udov in notranjih organov. (Neokusno? No ja, mislim, da se v vojni težko najde kaj okusnega.) Dramatikov subjekt - dalje - z občutkom in seveda izkušnjo izpostavi intimne misli treh bratov Karamazovih v vojni, kjer priznajo, da jih je strah, da si ne bi mislili, da bodo kdaj lahko ubijali ljudi. In to za ceno v kapitalistično srajco oblečene »nove« družbe.

Jovanović ponovno sesuje mnoge klasične dramske predpostavke, vendar dramski tekst še vedno stoji in se gradi z vsakim novim branjem ali odrsko postavitvijo. Pri tem dramski tekst postavlja stvarnost različnih ideoloških aparatov in emotivnih zaslepljenosti, ki se vedno znova razodevajo z vsem šarmom, kar ga premorejo, se počasi razkrijejo in pokažejo svojo realno vsebino. Vendar nas kar in kar ne izuči, ker smo tako ljudje kot tudi besede ali zgolj znaki vedno znova določeni skozi različne kombinacije, kontekstualizacije, ki ne poznajo meja. Jovanovićeva pisava je pisava o času, ki mojemu branju ponuja drugačne predstave kot bralcu, ki je čas neznosne komunistične lahkosti so-doživljal. Vsekakor pa gre za pretres, ki ne pušča hladnega, vpije po vedno novem sestavljanju drobcev mozaika dramske realnosti, ki se zdi neskončno neskončen in zato tudi dober.