Jože Pengov
Življenjepis
Jože Pengov je bil rojen v Ljubljani 19. februarja 1916. Po maturi je šest semestrov študiral rudarstvo na tehnični fakulteti v Ljubljani. Obenem se je že zelo dolgo ukvarjal z amaterskim in marionetnim gledališčem in po lastni navedbi sodeloval pri raznih amaterskih odrih. Leta 1937 je začel s Franetom Milčinskim sodelovati v lastni oddaji na radiu, imenovani Jožek in Ježek. Leta 1938 se je pridružil Niku Kuretu in njegovi "Pavlihovi druščini". Sodelovanja je bilo zaradi vojne konec.
Med vojno je Pengov delal kot vodja arhiva plošč na radiu. Doma je imel še majhen oder ročnih lutk, ki ga je uporabljal skoraj izključno za zasebne uprizoritve v domačem krogu. Edino javno predstavo je imel pod pritiskom kulturnega referenta okrožne uprave, večidel za otroke in invalide domobrancev. Ta predstava pa je imela po vojni hude posledice, saj je s tem ravnal v nasprotju s pozivom Osvobodilne fronte za splošni kulturni molk. Leta 1946 je bil postavljen pred sodišče; 17. septembra 1946 je bila obtožba proti njemu zavrnjena z utemeljitvijo, da gre za enkratno, ki ne po obsegu ne po stopnji ne pomeni nič tehtnega, zato sodi pod zakon o amnestiji. Gotovo je bila to zanj olajševalna okoliščina, da med vojno ni politično deloval.
Bil je direktor in umetniški vodja, režiser, dramaturg, igralec, pisec, prevajalec, publicist in pedagog, promotor lutkovne umetnosti doma in po svetu, ki je s svojim raziskujočim in natančnim, trdim delom in prefinjenim občutkom za poetiko predmetnega sveta postavil temelje sodobnemu slovenskemu lutkovnemu gledališču in mu visoko dvignil ceno na svetovni lutkarski sceni. Leta 1948 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Mestno lutkovno gledališče in v njem je Jože Pengov leta 1950 prevzel položaj direktorja in umetniškega vodje – to je pomenilo začetek vzpona omenjenega gledališča. Prelomna uprizoritev je bila leta 1951 znamenita igra Jana Malika Žogica Marogica; predstava, ki kot poseben fenomen še danes navdušuje malo in veliko publiko.
Z marionetnimi igrami Mojca in živali, Zlata ribica in Obuti maček je gledališče popeljal najprej med mednarodno občinstvo gledališkega festivala v Dubrovniku (1955). Svoje zadnje predstave je Jože Pengov pripravljal in uresničeval pod težo hude bolezni. Zaradi nesporazumov z vodstvom je leta 1968 zapustil Mestno lutkovno gledališče in v Lutkovnem gledališču Dravlje kot svoj labodji spev pripravljal Trdoglavčka Jana Wilkowskega. Žal premiere ni dočakal, malemu gledališču, ki je pozneje prevzelo njegovo ime, pa je dal najboljšo popotnico za pot v svet. Kot režiser je gostoval tudi v drugih okoljih (Beograd, Zagreb), kot lutkovni igralec je v Mestnem lutkovnem gledališču ustvaril vrsto imenitnih vlog, bil je selektor Jugoslovanskega festivala otroka v Šibeniku, opravljal je pedagoško delo, pisal študije s področja lutkovne teorije in praks; čeprav je pustil sledi tudi v slovenskem filmu in na televiziji, je bil predvsem "absolutni lutkar", kot ga je poimenoval kritik in teoretik Milan Čečuk.
Režije
Vloge
Prevodi
Režija filma
- 1965 Zvezdica zaspanka, kratki lutkovni film
Viri in literatura
- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.