Karamazovi/Usoda drame Karamazovi in vprašanje umetniške svobode, avtor: Gašper Troha

Iz Geslo

Na usodo Jovanovičeve drame je močno vplivala splošna politična situacija na začetku 80-ih let. Določala jo je ustava iz l. 1974, ki je skušala odgovoriti na dve vprašanji.

  1. Kako preprečiti, da bi obračun z liberalizmom (koncem 60-ih op.a.) ne pomenil vrnitve sovjetskega modela in ortodoksnih komunistov?
  1. Kako ob spoznanju, da se življenje legendarnega predsednika Tita izteka, nadomestiti legendo s takim sistemom vodenja države, ki bo vzdržal pritiske njene heterogene nacionalne sestave?« (Kulturna politika 1997: 64)?

Nova ustava je dokončno utrdila samoupravljanje in je temeljila na federativnem principu, ki je zagotavljal vsakemu narodu pravico do samoodločbe in odcepitve. Tej stopnji federalizacije so ugovarjali predvsem v Srbiji zaradi večjih pristojnosti obeh avtonomnih pokrajin in v JLA. Na ekonomskem področju je bila uvedena t.i. dogovorna ekonomija, v kateri naj bi se podjetja med sabo dogovarjala, kar je povzročilo upad konkurenčnosti jugoslovanskega gospodarstva na tujih trgih in višanje cen na domačem. Po vsej Jugoslaviji so spodbujali razvoj panog, ki so temeljile na nekvalificirani delovni sili, kar je za Slovenijo pomenilo povečano priseljevanje iz drugih republik. V politiki je bil uveden delegatski sistem, v katerem so delavci v podjetjih in občani v krajevnih skupnostih volili predstavniška telesa, ki so nato iz svoje sestave volila širša telesa vse do republiške oz. zvezne ravni. Sistem je bil nepregleden in ni deloval, tako da je večino odločitev sprejemal ozek krog ljudi v oblastnem vrhu, krepila pa se je vloga uradnikov, ki so bili v nasprotju z delegati zaposleni za daljše obdobje in so imeli boljši pregled nad dogajanjem. Kardeljev sistem pluralizma samoupravnih socialističnih interesov je bil še vedno nedemokratičen in enopartijski, a je prav zaradi svoje nepreglednosti in posledičnega umanjkanja odgovornosti omogočal relativno svobodo in odprtost (Nečak 2003: 302-304).


Spremenila se je tudi upravljavska struktura v kulturi, ki je po novem temeljila na delavskem zboru (vsi delavci) in delavskem svetu (predstavniki delavcev) ter svetu kulturne organizacije, ki so ga sestavljali predstavniki delavcev in predstavniki širše družbene skupnosti v enakem razmerju. Dvodomnost sveta je vodila v neskončna dogovarjanja, a si je ustanovitelj (republika, občina) pridržal pravico, da v nemogočih situacijah posreduje (Kulturna politika 1997: 77).

Usoda drame Karamazovi

Karamazovi so razdeljeni na dva dela, ločuje ju časovni preskok dvajsetih let, in obravnavata dve generaciji. »Prvi del se godi v času od 1946 do 1956, drugi leta 1968« (Jovanovič 1981: 324). Svetozar Mitić, ločeni novinar z dvema sinovoma, se poroči z Olgo in živi mirno družinsko življenje, dokler na partijskem setanku ne podvomi v spremenjeni odnos do SSSR po sporu z informbirojem. Zaradi tega ga zaprejo in pošljejo na prevzgojo, kjer se uči pisati prorežimske govore in pesmi. Kljub svoji kasnejši družbeni rehabilitaciji Svetozar svoje travme ne razreši, zato se ta prenese na njegove sinove, katerih svet je uničen in brez perspektive. Dejan postane zdravnik in beži v konformizem ter socialni uspeh, Branko se v Londonu udinja četnikom in pravoslavni cerkvi ter na koncu naredi samomor, najmlajši Janez postane rock zvezdnik in beži v ekstazo popularnosti.

Karamazove je v Narodno pozorište iz Slovenije prinesel njegov upravnik Velimir Lukić in jo naknadno uvrstil v program za sezono 1979/80. Slednje je bilo možno »na osnovi splošne odobritve programskega sveta, da gledališče lahko brez njegovega soglasja uvrsti v že sprejeti repertoar vsako sodobno domače delo, če to izpolnjuje splošne programske opredelitve Narodnega gledališča« (Radovanović 1990: 125). Premiera je bila napovedana za torek 11.3. 1980, v nedeljo 9.3. dopoldne pa je bila generalka za programski svet, ki bi moral po predstavi premiero odobriti. Na sestanku po generalki so bili, kot je razvidno iz zapisnika, vsi zunanji člani mnenja, da je treba premiero odpovedati, notranji člani pa so predstavo večinoma podprli (Radovanović 1990: 127-131). Naslednji dan je bil formalno sprejet sklep, da premiere ne bo, čemur so botrovali tako »argumenti zunanjih članov sveta kot tudi popolna pasivnost večine notranjih članov« (Radovanović 1990: 131).

Neslavni začetek je za Karamazove pomenil le uvod v kasnejši jugoslovanski uspeh. Jovanovičeva drama je namreč še istega leta (12. 12. 1980) doživela svoj krst v SLG Celje. Naslednje leto so jo uprizorili v Sarajevu – Kamerni teatar 55, 12. 2. 1981, ki je Kramazove igral tudi na Sterijevem pozorju in zemunski sceni Narodnega gledališča v Beogradu – in Zagrebu – KPGT, 8. 12. 1981, ki je predstavo igral od 12.12. 1981 tudi na odru Študentskega kulturnega centra v Beogradu. Jovanovič je za svojo igro prejel nagrado Slavka Gruma l. 1979 in junija 1980 Gavellino nagrado (najvišjo nagrado za dramsko delo na Hrvaškem). Na Slovenskem je odmevala predvsem uprizoritev v Celju, okrog katere se je razvila polemika med slovenskimi kulturniki in beograjskim kritikom Milutinom Mišićem. Slednji je po premieri objavil celostransko kritiko v Borbi, v kateri je najprej ugotovil, da je »Jovanovič postavil trditev, da se je KPJ v času informbiroja in tudi v daljšem zgodovinskem obdobju vse do danes postavljala nad intimne opredelitve posameznika in celega naroda,« in zaključil, da »'Prevzgoja srca' (spremenjeni naslov drame, op. a.) ob vešči dramski formi in scenski interpretaciji vendarle ostaja izmišljeno izkrivljanje zgodovinske vloge KPJ v razvoju jugoslovanske skupnosti« (Mišić 1980). Če ob tem upoštevamo, da si urednik časnika NIN ni upal objaviti pozitivne kritike Dragana Klaića z iste premiere (informacija Dragana Klaića avtorju z dne 24.3. 2004) in da so bili najbolj udarni deli Mišićevega članka že naslednji dan ponatisnjeni v Večernjih novostih, težko izključimo vlogo srbskih oblasti pri odpovedi premiere in kasnejši polemiki. Slednja se je razvila med Milošem Mikelnom, takrat direktorjem Cankarjeve založbe, in Mišićem. Mikeln in ostali slovenski kulturniki so se postavili na stališče, da v Sloveniji »obstaja absolutna pravica, da se ustvarjeno delo da v javnost. Javnost pa ima pravico, da do njega zavzame kritično stališče« (Kritičari ili diverzanti 1981), zato so nasprotovali Mišiću, ki naj bi dramo napačno razumel. Mišić je v svojem zagovoru slovensko stran napadel kot nacionalistično in se branil s pozicij jugoslovanstva. Nasprotje med nacionalizmom in jugoslovanstvom je povzel tudi Komunist, ki je poudaril, »da je vsaka nacionalna kultura obenem tudi jugoslovanska in naša« in da moramo biti na te pojave partikularizma še posebej pozorni, saj spodbujajo nacionalizem (Zafirovski 1981).

Zaključek

Spor z informbirojem in njegove posledice so bile mitična točka komunistične oblasti, na kateri je gradila t.i. tretjo pot, ki se je najbolj jasno izrazila z ustanovitvijo gibanja neuvrščenih. Jovanovič je z dramo Karamazovi postavil na oder občutljivo temo in jo obdelal s stališča posameznika ter njegove svobode, kar je bilo v l. 1980, ko je umiral Josip Broz, nedvomno provokativno. Na odkrito nasprotovanje je drama naletela v Beogradu, ki se je zavzemal za nastanek enotne jugoslovanske kulture, jezika in naroda, saj bi zaradi svoje številčne premoči v njem prevladovali prav Srbi. Temu so v Sloveniji vseskozi ostro nasprotovali zaradi specifičnih ekonomskih in kulturnih razmer. Jovanoviču je v Karamazovih šlo za kritiko Komunistične partije in družbenega sistema, a se je debata ob krstni uprizoritvi prenesla na pereče vprašanje mednacionalnih odnosov in centralizacije. Srbska podpora centralističnim stališčem je na Slovenskem utrdila zavezništvo med kulturniki in oblastjo. Oblast je umetnike podprla v prizadevanjih po ohranitvi jezika in kulture ter uveljavljanju svobode govora, da bi s tem utrdila svojo povezanost s slovensko javnostjo in se obenem distancirala od Beograda. Dopustila je torej jugoslovansko premiero Karamazovov v Celju in ni posredovala v polemiki Mikeln – Mišić. Še bolj jasno se je to zavezništvo pokazalo l. 1987 ob zapletih okrog 57. številke Nove revije in plakata Novega kolektivizma za dan mladosti, ko republiški javni tožilec kljub pritiskom zveznih oblasti in javnim pozivom k discipliniranju kulturnikov ni našel razlogov za tožbo (Gabrič 2000: 30-34).

--Gašper 05:11, 26 december 2006 (CST)

Citirana literatura

  • GABRIČ, Aleš, 2000: Cultural Activities as Political Action. V: Leopoldina Plut-Pregelj: The Repluralization of Slovenia in the 1980s: New Revelations from Archival Records. The Donald W. Treadgold Papers 24. 16-35.
  • JOVANOVIČ, Dušan, 1981: Osvoboditev Skopja in druge gledališke igre. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Kritičari ili diverzanti, 1981: NIN 25. Januar.
  • Kulturna politika v Sloveniji, 1997: Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
  • MIŠIĆ, Milutin, 1980: Po »srcu«, a ne po istini. Borba 16. December.
  • MIŠIĆ, Milutin, 1980: Po »srcu«, a ne po istini. Večernje novosti 17. December.
  • NEČAK, Dušan, 2003: Oris sodobne obče in slovenske zgodovine : učbenik za študente 4. letnika. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino.
  • RADOVANOVIĆ, Aleksandar, MRKŠIĆ, Ljiljana, 1990: Sudbina predstave »Karamazovi« u Narodnom Pozorištu u Beogradu. V: Pozorište i vlast u Jugoslaviji (1944-1990): druga strana medalje – obračuni i zabrane. Scena 2/3. 125-131.
  • ZAFIROVSKI, Panče, 1981: Stranci i međe duha. Komunist. 23. Januar.

Vir

  • Troha, Gašper. »Večkulturnost in umetniška svoboda v SFRJ - primer drame Karamazovi Dušana Jovanoviča.« Večkulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi : zbornik predavanj. Marko Stabej (ur.). Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2005. 194-197.