Kongres/Kongres - usoda drame v družbenem kontekstu, avtor: Gašper Troha

Kongres Primoža Kozaka je bil premierno uprizorjen v ljubljanski Drami l. 1968, štiri leta po Topli gredi, in predstavlja ponovni poskus neposredne kritike sodobnih razmer.

Konflikt poteka med predsednikom Univerzitetnega sveta Vincentom, ki predstavlja oblast na univerzi, in profesorjem Gabrijelom, ki zahteva spremembe, dopustitev opozicije ipd. Vincent je podobno kot Stari pri Rožancu predstavnik partizanske generacije, ki se je borila v NOB in ima neomajno vero v socializem in prihod zlate dobe. Kozak uvede še tretjo osebo, Justa, sekretarja Univerzitetnega sveta in inženirja kemije. Just je pragmatičen politik, ki dopušča vse možnosti, če mu te pomagajo vladati. On je tisti, ki onemogoči Gabrijela z inscenacijo neredov na njegovem zborovanju, hkrati pa si s spletko podredi tudi Vincenta. Just je edini, ki je pripravljen uporabiti fizično silo (skupino Benjaminovih pretepačev na Gabrijelovem zborovanju) in si zato pridobi oblast.

Kongres je doživel premiero v ljubljanski Drami februarja 1968. Kljub temu da obravnava propad liberalizma na univerzi, ki se je v Sloveniji zgodil ob študentskih nemirih l. 1964, ki so sovpadali z ukinitvijo Perspektiv in Odra 57, predstava ni sprožila nasprotovanja oblasti in je bila pri publiki zelo priljubljena.

»Na ozemlju Jugoslavije je bilo 42 predstav s 16.945 gledalci. V naslednji sezoni (1969/70) sta bili še dve predstavi na gostovanju v Sovjetski zvezi z 2.050 gledalci. Skupaj je torej imel Kongres 44 ponovitev, ogledalo si ga je 18.995 gledalcev« (Bibič 2003, 470).

Takšno popularnost dodatno osvetljuje ugotovitev Marijana Krambergerja v članku, ki je bil objavljen 20.4. 1968 v Naših razgledih kot del odmevov na Kozakov Kongres. »Avtor je ta učinek še zavestno okrepil z določeno obdelavo spopada, ki ga je razgrnil pred gledalcem v obliki skorajda senzacionalne inside story, zgodbe o zakulisnem boju za oblast, in ga v inteligentno odtehtani meri garniral s prvinami nekakšnega piece-a- clef, igre s ključem, po katerem je v posameznih osebah in dogodkih mogoče prepoznati resnične modele« (Kramberger, 229). Kramberger ne navaja, kdo naj bi bili ti resnični modeli, ne omenjajo pa jih tudi ostali pisci, čeprav vsi poudarjajo izredno aktualnost drame in se Taras Kermauner ob primerjavi Kongresa in Tople grede čudi, da Kozakov komad ni bil prepovedan, saj predstavlja ostrejšo kritiko oblasti.

O modelih torej lahko le ugibam, a zdi se, da Vincentu ustreza Stane Dolanc, Justu pa Stane Kavčič. Dolanc je bil med vojno pomočnik politkomisarja v Zidanškovi brigadi, v 60-ih pa je deloval na univerzi. L. 1961 je začel predavati na Visoki šoli za politične vede, kjer je bil pomočnik ravnatelja v letih 1967-69, v času študentskega gibanja pa sekretar Univerzitetne konference ZKS. O tem času navaja Božo Repe naslednjo Dolančevo izjavo. »'Prišel sem v posebno okolje: mladi ljudje, neobremenjeni, dinamični, svobodomiselni, pripravljeni iti v boj za vse mogoče in nemogoče, polni idealov, včasih pa tudi iluzij, pa akademski učitelji, spet s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi', je zapisal. Vmes pa bivši protiobveščevalec Stane Dolanc, ki jih je moral prepričati, 'da je resničen boj za napredek boj za našo samoupravno demokracijo« (Repe, 285-286).

Stane Kavčič je bil poleg Borisa Kraigherja glavni predstavnik slovenskega liberalizma in za socialistične razmere »nenavaden politik: dinamičen in uporniški, in – čeprav brez večje formalne izobrazbe – razgledan in spreten v komuniciranju z mediji, zlasti s televizijo« (Repe, 272). Kavčič je bil pragmatik, ki je v 60-ih skušal izpeljati gospodarske reforme in se ni kaj dosti menil, za »zahteve po večji intelektualni svobodi.« Slovenski intelektualci, med njimi bržkone tudi Primož Kozak, so mu zamerili, »ker je kot predsednik ideološke komisije CK ZKS leta 1964 obračunal z opozicijsko revijo Perspektive (...)« (Repe, 273). Kdo bi bolje ustrezal pragmatičnemu Justu, ki na začetku prinaša na videz liberalnejše razmere (dopušča vse opcije), a se na koncu izkaže za represivnejšega od starih revolucionarjev (Vincent).

Kljub temu je zgodovinski razvoj dogodkov med letoma 1968 in 1972 prinesel popolnoma nasproten rezultat, saj je prišlo do obračuna z liberalizmom, v katerem je oblast ponovno prevzela konservativna struja (v njenih vrstah je bil tudi Stane Dolanc), Stane Kavčič pa je zaradi pritiskov l. 1972 odstopil z mesta predsednika Izvršnega sveta SRS.

Drama je s Kongresom tekmovala na 13. Sterijevem pozorju v Novem Sadu (21.5. – 6.6. 1968). Izveden je bil 29.5., študentske demonstracije pa so se začele v Beogradu 3.6., torej le pet dni kasneje. Izvedba je povzročila razburjenje, ki pa so ga poročevalci v slovenskih medijih le bežno omenjali, saj predstava ni utrpela resnejših posledic in je na koncu dobila več nagrad (Primož Kozak nagrado za najboljši dramski tekst, Andrej Kurent Sterijevo nagrado za vlogo Gabriela, Duša Počkajeva nagrado Večernih novosti za vlogo Tereze).

Vasja Predan je v poročilu po predstavi zapisal. »Nekoliko drugačno podobo so dale prve kritike: ne moti, da nekatere med njimi z določenimi pridržki sprejemajo tip dramaturgije, ki se z njim srečujejo v Kongresu, manj spodbudno je, da nekateri niso razumeli ne besedila ne Kozakovih intencij. Soglašajo pa v spoznanju, da Kongres odpira nove možnosti in razsežnosti sodobne jugoslovanske dramaturgije« (Predan, 5).

France Vurnik je bil bolj določen, a je v svojih namigih dvoumen. Glede na to, da sta bili po njegovem mnenju najboljši predstavi festivala Strnišev Samorog in Erveheja Ahmeta Čirezija, ki postavljata svojo problematiko v zgodovino in na bolj splošno raven, je mogoče namige razumeti tudi kot nestrinjanje s kriteriji žirije. »Bolj kot kdaj doslej so v idejni in estetski svet Pozorja prihajali s svojo težo valovi dogodkov po svetu in v neposredni bližini. Študentska gibanja povezana s stavkami v velikih industrijskih podjetji (...) zahteve po moralno čistejši družbi v Novem Beogradu (...) vsi ti in podobni dogodki so ustvarjali dramatično zgodovinsko ozadje, ki ni bilo brez pomena tudi za Pozorje samo, saj je s svojo težo postavljalo določene kriterije za vrednotenje posameznih del na tekmovanju jugoslovanskih gledališč« (Vurnik Sodobnost 810-811).

Da je ob nagradi za najboljše besedilo, ki jo je dobil Kongres, res šlo za politično trgovino, se spominja tudi Vasja Predan. Po njegovem mnenju naj bi Kongres žirija nagradila namesto prezrte Afere – zaradi nestrinjanja z ideološkim vrednotenjem Afere je l. 1961 protestno zapustil sestanek žirije njen član Vladimir Kralj (telefonski pogovor avtorja z Vasjo Predanom z dne 12.10. 2004). Kongres je tako podprl tudi Slobodan Selenić, ki o njem v Borbi ni zapisal pozitivnega mnenja (Selenić).

Ne glede na posamezne ocene je iz pregleda kritiških odzivov v jugoslovanskih časopisih jasno, da je bil Kongres uprizorjen v skrajno napetem političnem ozračju, ki je pomenilo začetek obračuna z liberalizmom in je povzročilo različne reakcije v posameznih republikah. Beograjska poročevalca, Slobodan Selenić in Muharem Pervić, sta Kozakovo dramo ocenila kot neuspel poskus realističnega prikaza trenutne politične situacije in ji pripisala bolj značaj gogoljevske komedije (Selenić) oz. idejno-filozofske konstrukcije (Pervić). Zanimivo je, da za razliko od slovenskih in hrvaških piscev Kongresu oba odrekata neposrednost in realističnost njegove kritike. Slednje poudarjata Srečko Lipovčan v zagrebškem Telegramu in Dimitrij Rupel v ljubljanskem Dnevniku (prim. Lipovčan in "Kongres").

Jasno je torej, da so reformistične težnje v drami prepoznali in na tihem podprli predstavniki slovenskega in hrvaškega liberalizma, medtem ko jim je skušala beograjska, konservativnejša politična scena odvzeti ostrino s premestitvijo v komedijo oz. abstraktnejši filozofski traktat. Tiho podporo slovenske politike morda dokazujejo nekatere okoliščine, ki jih je v intervjuju z Jožetom Snojem omenil Gregor Strniša, ki je odklonil izredno Sterijevo nagrado za dramo Samorog. "Predvsem bi rad opomnil, da premiere v Srbskem narodnem gledališču (premiera je bila nekaj dni po premieri v MGL, ki je potovalo z njo na Pozorje, op. a.) v odličnem srbskem prevodu sploh ni omenil noben slovenski list (...) Sicer pa tudi o domači premieri niso pisali vsi pomembnejši listi. (...) Ko je v Novi Sad odhajala skupina iz ljubljanske Drame, so ji v tisku in na TV voščili srečno pot in veliko uspeha. Skupina Mestnega gledališča tega ob odhodu ni doživela" (Snoj).

--Gašper 04:41, 27 december 2006 (CST)

Citirana literatura

• "Kongres – v živem tkivu naše sedanjosti." Dnevnik. 2. Junij. (1968).
• "Pozorište i vlast u Jugoslaviji (1944-1990): druga strana medalje – obračuni i zabrane." Scena. 2/3 (1990).
• Bibič, Polde. »Kako sem doživljal Oder 57 pa še kakšna malenkost povrh.« Oder 57. Ur. Žarko Petan in Tone Partljič. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1988. 61-74.
• Bibič, Polde. Izgon. Ljubljana: Nova revija: Slovenski gledališki muzej, 2003.
• Kermauner, Taras; Kramberger, Marijan... "Kongres. Nekaj mnenj o drami Primoža Kozaka." Naši razgledi. 20. April. 8 (1968): 229-231.
• Lipovčan, Srečko. "Vid i previd ideje." Telegram. 31. Maj. (1968).
• Pervić, Muharem. "Savremena drama mišljenja." Politika. 29. Maj. (1968).
• Predan, Vasja. "XIII. jugoslovanske gledališke igre." Delo. 30. Maj. 147 (1968): 5.
• Repe, Božo. Rdeča Slovenija. Ljubljana: Sophia, 2003.
• Selenić, Slobodan. "Dokumant vremena." Borba. 28. Maj. (1968).
• Snoj, Jože. "Dramatik o svoji odločitvi." Delo. 8. Junij. (1968).
• Vurnik, France. "Kaj ostane od Pozorja?" Sodobnost. 7/8 (1968): 805-811.
• Vurnik, France. "V znamenju politične debate. Trinajste gledališke igre v Novem Sadu." Večer. 31. Maj. 127 (1968).

Vir

• Troha, Gašper. »Gledališče in oblast v Sloveniji : 1956-1981.« Literatura 167/168 (2005): 169-188.