Topla greda/Topla greda - vprašanje odnosa med gledališčem in oblastjo

Dramski feljton, kot je Rožanc podnaslovil svojo Toplo gredo, se dogaja v zadružno kmetijskem gospodarstvu z dvema obratoma – živinorejskim in vrtnarskim.

Čas dogajanja je neposredna sedanjost, kar avtor poudari z uvodnim navodilom režiserju. »V drugem dejanju, v katerem gre za sestanek delovnega kolektiva kmetijske zadruge, rabi predstavi ves gledališki prostor. Razen vodilnih uslužbencev, ki sedijo za mizo na skrajnem koncu odra, vsi drugi člani kolektiva oz. kmetijski delavci sedijo med gledalci. Novo pri vsem tem je samo to, da ne gre toliko za deziluzijo samega gledališča, kolikor za vsebinski poudarek, da so udeleženci sestanka in dogajanja tako rekoč vsi navzoči« (Rožanc 1990, 59).

Spor se odvija med Starim, revolucionarjem, ki slepo verjame v nezmotljivost socialističnega sistema in vse težave gospodarstva razume kot prehodne, in delavci zadruge. Slednjim socializem ni prinesel izboljšanja. Živijo v slabih razmerah, imajo pa tudi slabe odnose z ostalimi vaščani, ki jim zadruga predstavlja nelojalno konkurenco, da bi jih prisilila v prostovoljno kolektivizacijo. V drugem dejanju delavci na sestanku predstavijo svoje poglede na delovanje zadruge, zahtevajo vrnitev k izvorom revolucije in socializem po meri malega človeka. Delavec Zoltan konča z besedami »Pridite bliže še drugi! Dekleta, zakaj se držite kot stare device! Takoj sem! Udarili se bomo!« Sledi še didaskalija. »Dvorana se do kraja razsvetli. Med vstajanjem gledalcev se vtis splošnega seljenja na oder, v središče dogajanja, še stopnjuje. Igralci se strnejo na odru v skupino in čakajo, dokler se tisti, ki so še ostali med vrstami, ne spustijo v razgovor z gledalci« (Rožanc 1990, 114).

Aktivna participacija gledalcev se je spreobrnila v uničujoče nasprotovanje delavcev Agrokombinata KZ Grosuplje, ki so 31.5. 1964 prekinili premiero, oblast pa je kasneje tudi sodno prepovedala uprizarjanje in tiskanje drame, kar je obenem pomenilo konec Odra 57.

Vzrokov za miniranje Tople grede je več. Najprej dejstvo, da so le teden dni prej (23.maja) ukinili revijo Perspektive, ki je združevala isti kolektiv. Spor med Perspektivami in oblastjo je med drugim povzročil članek Jožeta Pučnika O dilemah našega kmetijstva. Sam sicer nisem našel Rožančeve eksplicitne potrditve vpliva, a zdi se, da so bili vanj prepričani tako tedanji kulturniki kot predstavniki oblasti.

»Tematika drame je zadevala probleme v socialističnem kmetijstvu, kritično in ironično. Domneval sem, da je na njen nastanek vplival tudi moj članek o kmetijstvu, natanko pa tega ne vem in tudi Rožanca nisem nikoli direktno vprašal« (Pučnik, 229).

»Topla greda je šla oblastnikom na živce seveda že zaradi snovi, ki jo je postavljala na oder. Rožančev 'dramski feljton' so direktno povezovali z inkriminiranim Pučnikovim člankom O dilemah našega kmetijstva v Perspektivah. Zveze med obema tekstoma so že na prvi pogled več kot očitne, avtor igre jih tudi danes prav nič ne taji. Kakor pripoveduje, je Topla greda nekakšna 'dramatizacija' glavnih ugotovitev iz Pučnikove razprave« (Inkret, 158-159).

Način sabotaže je oblasti ponudil Andrej Inkret na plakatu (gledališkem listu) za premiero. »Gledalec se mora aktivno vključiti v igro, sprejeti nase konfliktno situacijo ter se v njej opredeliti. (...) Delavci se začno – kot pravimo – socializirati, nič več zadovoljni s pozicijo vodenih, začno sami jemati vodstvo zadruge v roke« (Inkret, 166). Vsem tem nesrečnim okoliščinam se je pridružilo še naključje, da je bil direktor grosupeljskega agrokombinata Jaka Perovšek, ki je organiziral obisk predstave za svoje delavce in jim dal znak za začetek demonstracij, brat republiškega ministra za kmetijstvo Janeza Perovška (Inkret, 182-83). Politične angažiranosti svojega komada se je nedvomno zavedal tudi Rožanc, saj je zapisal, da je družbeno in politično bitje in je Topla greda rezultat te angažiranosti. Z njo je skušal Odru 57 dodati aktualno in angažirano noto, kar mu je spričo še danes veljavne sodne prepovedi tiskanja in igranja – gre za edini tak primer v nekdanji Jugoslaviji – vsekakor uspelo (Rožanc 1988, 191).

--Gašper 04:42, 27 december 2006 (CST)

Citirana literatura

• Inkret, Andrej. »Vroča pomlad 1966.« Oder 57. Ur. Žarko Petan in Tone Partljič. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1988. 139-188.
• Pučnik, Jože. Članki in spomini 1957-1985. Maribor: Obzorja, 1986.
• Rožanc, Marjan. "O Topli gredi." Oder 57. Ur. Žarko Petan in Tone Partljič. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1988. 189-192.
• Rožanc, Marjan. Topla greda. Ljubljana: Karantanija, 1990.

Vir

• Troha, Gašper. »Gledališče in oblast v Sloveniji : 1956-1981.« Literatura 167/168 (2005): 169-188.