Edi Majaron

Življenjepis

Edi Majaron, spec., red. prof za lutkarstvo, rojen 1940 v Ljubljani, je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani in končal tudi podiplomski študij violončela na isti akademiji. Študijsko izpopolnjevanje na podiplomski stopnji je zaključil 1965 tudi na Akademiji lepih umetnosti - AMU - v Pragi, kjer mu je prorektor dr. Erik Kolar, znani lutkovni dramaturg in režiser, omogočil hospitiranje na katedri za lutkarstvo iste akademije.

Leta 1954 je ustanovil svoje prvo Lutkovno gledališče Dravlje, ki je že v nekaj letih preseglo lokalne okvire in se 1970 preimenovalo v Lutkovno gledališče Jože Pengov s stalnim odrom in dvorano ter sredi šestdesetih postalo najpomembnejše jugoslovansko komorno lutkovno gledališče, znano po vsej Evropi. Od 1955 pa do 1968 je sodeloval z režiserjem Jožetom Pengovom, najprej v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kasneje pa v Dravljah, kjer je Majaron deloval kot umetniški vodja, igralec - lutkar in režiser do leta 1975. Do leta 1979 je Majaron delal kot svobodni umetnik, nato pa prevzel mesto umetniškega vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana do izgradnje nove hiše l.1984, ko se spet zapiše svobodnjakom. V letu 1992 ustanovi in vodi neodvisno lutkovno skupino Freyer teater Ljubljana.

Režiral je preko 80 predstav v različnih profesionalnih lutkovnih gledališčih v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, Poljskem, Belorusiji in Italiji. Njegove režije so slonele na besedilih od Aristofana in Shakespeara do sodobnih, med njimi tudi pomembnih slovenskih avtorjev. Režiral je tako predstave za odrasle, kot za otroke, mnoge so po strogi selekciji gostovale na številnih pomembnih mednarodnih festivalih – Charleville-Mezieres, Bielsko-Biala, Minsk, Cervia, Perugia, Bochum, Magdeburg, Dordrecht, Tolosa, Segovia, Barcelona, Silkeborg, PIF-Zagreb, Festival otroka v Šibeniku, Bugojno, Jerusalem, Tokyo, Jokohama, Teheran, Toronto in vrsta drugih.

Njegove predstave so prepoznavne po sporočilu, ki ga želi posredovati občinstvu skozi izbor ustrezne lutkovne tehnike, največkrat v soigri igralca in lutke. Posebnost Majaronovih predstav je, da kot profesionalni glasbenik vselej zna uravnotežiti glasbeno govorico z ritmom animacije, glasba po postane del dramaturgije. Mnoge njegove predstave so bile nagrajene za režijo, scensko glasbo ali celoten vtis na tekmovalnih festivalih, kot so PIF v Zagrebu, Bugojanski bienale, Bekescsaba … Prejel je nagrado Prešernovega sklada republike Slovenije (1988) za dosežke na področju lutkovne umetnosti in plaketi mesta Ljubljana ter Mostar. Letos pa je prejel nagrado Bršljanov venec za ustvarjalni opus, ki jo podeljuje ZDUS. Za mednarodno delovanje na področju lutkovne umetnosti in povezovanje lutkovnih kultur je prejel mednarodno priznanje Sirenna d'Oro, ki ga podeljuje Centro Teatro di Figura iz Ravene in Pulcinella d'Oro, mednarodno priznanje gledališča iz Barija Casa di Pulcinella. 2006 je prejel še prestižno nagrado Mali princ, ki jo podeljuje za pomemben mednarodni prispevek k umetnosti za mladino Mednarodni festival v Subotici.

Bil je iniciator za mnoga mednarodna strokovna in znanstvena srečanja, vodja in selektor programa; med drugim: Mednarodno srečanje lutkarskih visokih šol in študijev s posvetom leta 1983 in 84, Lutke 88, UNIMA 92, Lutke 95, Lutke 97. Njegovo strokovno delo je povezano z mednarodno zvezo lutkarjev UNIMA: bil je član izvršilnega odbora od 1980 do 2000, podpredsednik mednarodne komisije za šolanje poklicnih lutkarjev od 1984, predsednik komisije za znanstveno in raziskovalno delo od 1992 do 2000 in predsednik mednarodne komisije za profesionalno delo z lutko v vzgoji od 1996, kjer še vedno aktivno sodeluje pri uveljavitvi lutke v procesu otrokovega razvoja. Majaron je avtor 20–ih izvirnih scenskih glasb za svoje predstave, ki jih »v živo« izvajajo sami igralci. Za Televizijo Slovenija je posnel kar nekaj lutkovnih in glasbenih serij. Med drugimi: Komorna glasba skozi stoletja, V znamenju dvojčkov, Pravljica o Carju Saltanu, Prgišče priljubljenih pravljic, itd. Edi Majaron je v omenjenih predstavah avtor scenarija, režije in montaže.

Je avtor člankov s področja lutkarstva. Piše o dramaturgiji, režiji, zgodovini lutkarstva in o lutki v vzgoji, članki pa so objavljeni v domači in tuji periodiki, od Češke, Belgije, Velike Britanije do ZDA . Pri Enciklopediji Slovenije je bil urednik za lutkarstvo od leta 1986 do zaključnega 16. zvezka 2003. Z Akademijo znanosti in umetnosti sodeluje v skupini, ki pripravlja Slovar gledaliških izrazov v več jezikih. Je soavtor in sourednik knjig Lutka iz vrtca v šolo (PeF 2002) ter The Puppet-what a Miracle! (UNIMA 2002), ki je izšla tudi v francoskem in hrvaškem jeziku.

Od leta 1991 predava na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Metodiko lutkovne, dramske in filmske vzgoje ter Scenografijo z lutkarstvom. Za vzgojiteljice in učiteljice v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji vodi seminarje z naslovom "Lutka med vrtcem in šolo". Na isto temo je predaval tudi finskim študentom univerze v Ouluju. V okviru Zagrebške gledališke akademije je v sezoni 1989/90 predaval lutkovne predmete študentom oddelka na Reki z zaključno predstavo. V letih 1995 do 1997 je pod pokroviteljstvom iste akademije v Splitu predaval in vodil delavnice o osnovi lutkovne animacije, dramaturgije in o zgodovini lutkarstva. V Bariju je v studiu za mlade lutkarje gledališča "Casa di Pulcinella" predaval o lutkovni režiji in pripravil s slušatelji zaključno predstavo Dr.Faust. Na univerzi v Bariju je vodil na oddelku za anglistiko več delavnic, npr. Shakespearova metafora, Prevod literarne metafore v vizualno (Wilde) itd. V Neaplju je na lutkarski šoli vodil delavnico o dramaturgiji pri tradicionalnem gledališču s Pulcinello. V Lutkovnem studiu Lutkovnega gledališča Ljubljana je od 1998 do 2000 predaval lutkovno zgodovino in dramaturgijo ter lutkovno animacijo s predstavo v tehniki senčnih lutk Pravljica v modrem Franeta Puntarja. Na lutkovni šoli v Bergamu je predaval lutkovno režijo (2002).

Predava redno tudi na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem v Kopru. Na Akademiji J.Srossmayera v Osijeku pa vodi na oddelku Gluma i lutkarstvo od ustanovitve 2004 kot gostujoči profesor predmete Lutkovna animacija, Lutkovna dramaturgija in zgodovina.

Z referati na temo vključevanja lutke v kurikulum v vrtcu in šoli je sodeloval tudi na evropskih kongresih združenj pedagogov ECERA in EECERA. Leta 2004 je prejel najvišje priznanje Republike Slovenije za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja.

Režije v gledališču

• 1994 Ivan Cankar Pohujšanje…; Freyer teater v koprodukciji s Cankarjevim domom Ljubljana
• 1992 Jakob in Wilhelm Grimm Trnjulčica, Freyer teater Ljubljana
• 1992 Darka Čeh Pepelka, Lutkovno gledališče Maribor
• 1992 Majaron Edi Čarobni studenec, Lutkovno gledališče Maribor
• 1988 Svetlana Makarovič Mi Kosovirji, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1987 Aristofan Lizistrata, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1986 Luko Paljetak Bajka o kraljevih češnjah, Lutkovno gledališče Maribor
• 1985 Aleksandr Sergeevič Puškin Pravljica o carju Saltanu, r. Edi Majaron in Matjaž Loboda, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1983 Svetlana Makarovič Igra o letu, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1982 Milan Pavlik Trije snežaki, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1982 Milan Dekleva Sanje o govoreči češnji, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1980 Zdenek Florian Tobija, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1980 Jiri Streda Pravljica o Janku in Metki, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1979 Jože Pengov Mali princ, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1978 Frane Puntar Gugalnica, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1978 Frane Puntar Pesem gre na zmenek, Lutkovno gledališče Maribor
• 1977 Pegam in Lambergar, Lutkovno gledališče Maribor
• 1977 Bela Bartok Leseni princ, Lutkovno gledališče Maribor
• 1976 Frane Puntar Hruške gor, hruške dol, Lutkovno gledališče Maribor

Glasbena oprema predstav

• 1992 Majaron Edi Čarobni studenec, Lutkovno gledališče Maribor
• 1987 Aristofan Lizistrata, Lutkovno gledališče Ljubljana
• 1978 Frane Puntar Gugalnica, Lutkovno gledališče Ljubljana

Prevodi in priredbe

• 1980 Zdenek Florian Tobija, Lutkovno gledališče Ljubljana- prevod in priredba
• 1978 Frane Puntar Pesem gre na zmenek, Lutkovno gledališče Maribor - adaptacija
• 1977 Pegam in Lambergar, Lutkovno gledališče Maribor- priredba
• 1975 Zdenek Florian Tobija, Lutkovno gledališče Maribor- prevod

Lutkovni teksti

• Čarobni studenec
• Ježek in ježon

Dramaturgije

• 1987 Aristofan Lizistrata, Lutkovno gledališče Ljubljana

Nagrade

• 2007 Bršljanov venec, priznanje, ki ga Združenje dramskih umetnikov Slovenije podeljuje za umetniške dosežke na področju področju režije, teoretične in praktične dramaturgije, scenografije, kostumografije, lektorstva, celotne likovne podobe lutkovne predstave, oblikovanja lutk in scenske glasbe, za življenjsko delo (obrazložitev).
• 1994 Nagrada Zlati Pulcinella gledališča Casa di Pulcinella v Bariju za njegov prispevek k evropskemu projektu lutkovnih junakov in mednarodno sodelovanje.

Zunanje povezave

Pogovor z Edijem Majaronom - www.sigledal.org