Bojan Stupica

Življenjepis

(*1.8.1910, † 22.5.1970) Med slovenskimi dramskimi umetniki so mnogi razdajali velik del moči na tujih odrih – od Nollija in Borštnika do naših sodobnikov z Delakom. Prav tako pa vemo, da so se pri nas ustavljali številni tujci – od Inemanna do Gavelle – in odločilno pomagali soustvarjati podobo slovenskega gledališča.

Zelo zgovoren primer je tudi Bojan Stupica, ki je namenil svoji rojstni Ljubljani le manjše število – vendar zelo značilnih – ustvarjalnih let. Režiral je v Mariboru in v trstu, v Zagrebu in v Beogradu, pa tudi v manjših središčih skupne države in pogosto celo na tujem. Na eni strani je šlo za iskanje zaposlitev, kadar jih v domačih razmerah ni mogel dobiti ali pa se je zapletal v nesporazume, pa tudi za na pogled vabljive priložnosti, ki so se ponujale našemu umetniku npr. ob ustanavljanju »zveznega« gledališča v državni prestolnici – tega je celo odprl s Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi. Velikokrat je odločala tudi nemirna gledališka kri (njegova ali njegove odrske spremljevalke). V poznejših obdobjih pa so se mu ponudile tudi številne priložnosti kot »gostujočemu režiserju« - pripravil je vrsto zanimivih dramskih predstav v Pragi in na Dunaju, v Budimpešti in v Varšavi, celo v švicarskem Baslu, v Moskvi in v drugih središčih takratne Sovjetske zveze.

Za nas so kajpada najbolj vabljiva režiserjeva ljubljanska obdobja, četudi so bila krajša od tistih, ki jih je prebil zunaj doma. Občinstvo v slovenski prestolnici, še prav posebej pa tisto na dijaškem stojišču je vznemiril že v davnem letu 1935: najprej kot igralec Puškinovega Don Juana (Kamniti gost), še v istem tednu pa kot režiser, scenograf in spet kot igralec v mladi ruski komediji Tuje dete. V prvem ljubljanskem obdobju (1935 – 1938) je na novo uprizoril tudi Cankarjevo satirično komedijo o narodovem blagru in literarno ne visoko, vendar odrsko vabljivo uspešnico Pesem s ceste. Vrh tega obdobja pa sta bili njegovi interpretaciji Brechtove posodobitve stare angleške igre Beraška opera; veliki teater, v katerem se je spet uveljavil kot režiser, scenograf in igralec. In potem domiselna uprizoritev moderne ameriške tragedije Kaufmana in Ferberjeve Večerja ob osmih, ki jo je simbolično prekrstil v Simfonijo 1937. Pripravil je tudi krstno predstavo Kreftove Velike puntarije in jo pripeljal do generalke, srečanje z občinstvom pa mu je cenzura onemogočila. Šestnajst premier v treh letih, tak je bil obračun prvega srečanja z ljubljansko Dramo. Z njimi je prevetril naš oder in si pridobil veliko simpatij, vendar je mesto po treh sezonah nenada zapustil.

Po prvem intermezzu v Beogradu in Zagrebu, ko ga je Ljubljana močno pogrešala, se je vrnil v prvi vojni sezoni, vendar je bilo njegovo delo kmalu nasilno prekinjeno. Takrat je še uprizoril slovensko različico Držićevega Dunda Maroja (Boter Andraž v jeziku Janeza Svetokriškega), uresničil je izvirno zamisel Molierove Šole za žene in pripravil uprizoritev Pirandellove igre Nocoj bomo improvizirali, ki se je zdela napisana prav zanj (bil je režiser in je hkrati igral režiserja – na odru, pred rampo in na samem avditoriju). Ob uprizoritvi Molierove komedije, ki jo je uprizarjal »brez čipkastih čičkarij in pisanih pentelj«, je objavil tudi razsežno razmišljanje o teatru, ki mu je bil »čarobna stvar«, hkrati pa se je prvikrat izpovedal: »povprečnemu okusu ne strežem«.

Po vojni je bil prvi ravnatelj ljubljanske Drame, vendar je želel ostati predvsem režiser. Obnavljal je svoje priznane predstave (Blagor, Šola, tudi svoj čas prepovedano Puntarijo); prav poseben uspeh pa je dosegel z igrivo, skrbno pretehtano, literarni predlogi zvesto in hkrati z iskrivimi domislicami pretkano uprizoritvijo komedije Ostrovskega Še tak lisjak se nazadnje ujame. Posnel je tudi enega prvih slovenskih filmov (Jara gospoda, 1953). Poslej se je vračal le še kot gost: žal ne prepogosto in ne vselej prijazno sprejet.

Stupica je bil predvsem domiseln režiser, igriv improvizator in žlahten komedijant: hkrati je (po osnovnem poklicu arhitekt) vselej poskrbel za scenski okvir svojih predstav; v mlajših letih je tudi nastopal in skušal uveljaviti preprost igralski izraz. In, ne nazadnje, bil je spreten organizator – krmaril je v kočljivem obdobju ljubljansko Dramo, bil je umetniški vodja in pozneje celo upravnik Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu. Vselej pa je ostajal njegov pravi svet – dramska režija.

Prispevek iz: Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov. 2001. Ljubljana, Prešernova družba.

Režije

Zunanje povezave

Neubauer, H., Barbieri, M., Hećimović, B.: Slovenski umetniki na hrvaških odrih

Galerija

• 

  Bojan Stupica, portret

• 

  Bojan Stupica in Sava Sever : Valentin P. Kataev: Kvadratura kroga v Drami Narodnega gledališča v Mariboru, 1935 / foto: Mirko Japelj

• 

  Gledališki par Sava Sever in Bojan Stupica

• 

  Bojan Stupica kot študent arhitekture, portret

• 

  Bojan Stupica na ljubljanski tržnici

• 

  Bojan Stupica, portret

• 

  Bojan Stupica, portret