Srečko Fišer
Življenjepis
Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov.
Prevajalsko delo
Prevodi dram
- Ettore Petrolini: Chicchignola
- Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja, 1984, 2001
- Pier Paolo Pasolini: Orgija, 1985
- Eduardo De Filippo: Velika magija, Gledališki list, 2001/02
- Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih
- John Webster: Vojvodinja Malfijska, 1987
- Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor, 1989
- Carlo Goldoni: Pahljača
- Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota, skupaj z I. Mlakarjem, 1990
- Luigi Pirandello: Henrik IV.
- Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš
- Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta
- Howard Barker: Ljubezen dobrega moža, 1994
- Eugène Ionesco: Plešasta pevka
- Eugène Ionesco: Delirij v dvoje
- Sam Shepard: Misel lažnivka , 1995
- Jim Cartwright: Dva, 1997
- Pierre de Marivaux: Disput, 1996
- Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda
- Samuel Beckett: Konec igre, 1998
- Neil Simon: Jetnik Druge avenije, 1998
- Angelo Beolco Ruzante: Muhca, skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990
- Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev, 1999
- David Ives: Zadet pravi čas, 1990
- Carlo Goldoni: Beneška dvojčka, 2003
- Ken Ludwig: Ti nori tenorji
- Carlo Gozzi: Zeleni ptiček, 2004
- Christopher Marlowe: Edward Drugi, 1997
- Oscar Wilde: Saloma, 2006
- Arturo Annecchino: Alica, 2005
- Aldo Nicolaj: Monologi
- Luigi Pirandello: Seminčè
Prevodi proze
- Henry James: Obrat vijaka, 1982
- Umberto Eco: Ime rože, 1984, 1985, 1999, 2004, 2006
- Virginia Woolf: Valovi, 1986
- Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje, 1988
- Italo Calvino: Nevidna mesta
- Italo Calvino: Grad prekrižanih usod, 1990
- Elsa Morante: Aracoeli, 1993
- Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva, 1995
- William Faulkner: V smrtni uri, 1996
- Antologija Odgrnjena tančica: iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s "fantastično" tematiko, 2000
- Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje, izbrana proza, 1988
- Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka, izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983
Prevodi poezije
- William Shakespeare: Soneti, 2005
- izbor poezije Torquata Tassa z naslovom Ljubezen je duša sveta, 2004
Prevodi esejistike
- Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II., prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988
- Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi, 1993
- Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja, 1995
Naslovi dram
- Lucija in Ambrozij. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989
- Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka. Mladinska basen, 1994
- Tistega lepega dne. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988
- Prihodnje, odhodnje. Komedija, melodrama, 2003
- Kraljica Margot. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988
- Medtem. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004
Nagrade
Za prevajalsko delo
- 1997 Sovretova nagrada za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva
- 2001 Bevkova nagrada za prevajalske dosežke
Za dramsko ustvarjanje
- 2005 nagrada Dominika Smoleta za dramsko besedilo na Borštnikovem srečanju za dramo Medtem
- 2004 nominacija za Grumovo nagrado za dramo Prihodnje, odhodnje
Značilnosti Fišerjevega opusa
Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.