Neskončno ljubljeni moški
- Avtor: Desa Muck
- Leto nastanka: 2006
- Žanr: Drama
- Krstna uprizoritev: 23. 2. 2006, r. Boris Kobal, Mestno gledališče ljubljansko
- Dostopnost besedila: Gledališki list, Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana, 2006
- 4 ženske, 3 moške vloge + zbor mladcev (6)
Vsebina
Čas in prostor
Prostor v drami ni enoten, prav tako ne čas, saj le-ta ne poteka linearno od začetka do konca drame. Prisotne so retrospektive, ko se določena oseba spominja nekega dogodka v preteklosti. Dogajanje se odvija na dveh prizoriščih. Osrednji prostor je kuhinja, razširjena v dnevno sobo. Vsi predmeti v njej (razni gospodinjski aparati, televizija, glasbeni stolp ...) nakazujejo, da v tem stanovanju živi bogata meščanska družina. Ostalo dogajanje pa se odvija v spalnici, bifeju ... Pri uprizoritvi za to služi drugi, stranski prostor, ki je namenjen paralelnim (retrospektivnim) zgodbam in pojasnjevanju dogajanja na osrednjem prostoru. To prizorišče je sicer prazno, ko pa se tja preseli dogajanje, se mu namenskost določi z ustreznim kosom pohištva (na primer za kuhinjo kuhinjska miza, za dnevno sobo fotelj in televizija, za spalnico postelja in omara ...). Torej se scena oziroma rekviziti na stranskem prostoru stalno menjajo.
Osebe
Ženske:
Breda: 45-letna privlačna in urejena gospa, katere mož Dušan leži v bolnici zaradi možganske kapi. Je ukazovalna, agresivna, manipulira z ljudmi okoli sebe in jih čustveno izsiljuje, saj je namišljeno bolna in vsak trenutek opozarja na svoje »kritično« zdravstveno stanje, čeprav je le-to odlično. V hiši ima glavno besedo.
Pika: Bredina in Dušanova hči. Stara je 23 let, je negotova, skromna, po videzu nevpadljiva. Stalno menja študije, češ da se še ni našla. Z materjo ji iščeta dobro situiranega fanta, ki bi ji prinesel socialno varnost. Zelo je navezana na očeta (le ona ga ima resnično rada). Je pod materino oblastjo, nima lastne volje in mnenja.
Dragica: 38-letna Bredina soseda in Dušanova dolgoletna ljubica. Z Bredo prijateljuje, ker ima le tako občutek, da je del te družine in da si Dušana vsaj deli. Že 7 let zaman čaka, da se bo ločil in poročil z njo, a še vedno vztraja v razmerju.
Omica: 80-letna betežna in dementna starka na invalidskem vozičku. Čeprav ima sklerozo, se včasih zazdi, da ni tako neprištevna, kot deluje.
Moški:
Dušan: Bredin mož, ki zaradi kapi leži v bolnišnici (torej se pri uprizoritvi na glavnem prostoru ne pojavi nikoli, pojavi pa se v stranskem prostoru, ko se ga osebe na glavnem odru spominjajo). Star je okoli 50 let, je privlačen in šarmanten, a obenem je slabič. Stalno se izmika odgovornosti. Boji se žene, je pod njeno oblastjo. Naveličan je in utrujen ter prestrašen.
Igor: Dušanov ljubimec, star okoli 30 let. Je urejen in uspešen poslovnež, zasebno pa je zelo poženščen (govori v ženski osebi, je zelo čustven in sentimentalen).
Kogoj: Bredin zdravnik in ljubimec. Star je okoli 40 let.
Zbor mladcev: pri uprizoritvi imajo vlogo grškega zbora – v ključnih trenutkih torej v obliki recitacij napovedujejo ali komentirajo dogajanje na odru. Oblečeni so neobičajno, komično (lahko v irhastih hlačah, delovskih kombinezonih ...).
Dogajanje
Drama ima 2 dejanji in 8 vložkov (1. dejanje – 5, 2. dejanje – 3), ki služijo retrospektivnemu dogajanju.
Okvirna zgodba
Drama se začne, ko Breda in Pika izvesta, da je Dušana zadela kap. To izve tudi Dragica in prihiti k njima v stanovanje. Breda je, tako kot vedno, tudi takrat za lastno zdravje zaskrbljena bolj kot za Dušanovo. Pika je Dragici razložila, da so zdravniki na njegovem temenu našli dve podplutbi neznanega izvora, zaradi katerih se mu je verjetno zamašila žila in ga je zadela kap. Ko so tako obujale spomine nanj, je k njim prihitel tudi Igor, ki je bil ves zaskrbljen. Pika se je na prvi pogled zaljubila vanj in mati jo je napodila, da se je šla čim lepše obleč in uredit. Čeprav je prišla nazaj v mini krilu, je Igor ni niti pogledal in je še naprej spraševal o Dušanu. A kasneje se je po kratkem premisleku odločil, da se bo poročil z njo, da bodo ena sama srečna družina. Nato so klicali iz bolnice, da je Dušan umrl. Dragica je nezavestna padla po tleh, doktor Kogoj je skočil k njej in ji meril srčni utrip. Breda mu je ukazala, naj jo spusti, češ da hoče le zbujati pozornost. Vprašala se je: »Kaj pa je bil Dušan njej?« Dragica se je v hipu zbudila in ji zabrusila, da je bil 7 let njen ljubimec. Oglasil se je tudi Igor, ki je priznal, da sta bila z Dušanom skupaj 2 leti. Tako se je razdrla Igorjeva »zaroka« s Piko, saj je rekel, da si na glavo ne misli nakopati nobene od žensk, ki so v grob spravile njegovega Dušana. Razmerje z Bredo pa je končal tudi Kogoj: »Poslušaj, Breda. Prej, ko si bila poročena, je bilo v redu. V resnici se ne mislim vezati. Zaprisežen samec sem. Preveč podobnih reči vidim, kot so pri vas doma, da bi si takole zasral življenje. Kot ljubica si bila čisto v redu. Sicer pa ... ne mislim končati kot Dušan.« Najprej so si Breda, Pika, Igor in Dragica planili v objem in skupaj jokali za Dušanom, nato pa se je Breda spomnila, da je treba narediti seznam vseh samskih moških od 20. do 60. leta, saj življenje teče dalje. Zaradi prihajajočega lova na moške so postali veseli vsi, razen Pike, ki ji je bilo edini resnično hudo za očetom.
Vložne zgodbe – retrospektiva
V retrospektivah izvemo, kako je Dušan dobil podplutbi na temenu in zakaj ga je zadela kap. Na enem od srečanj Dragica nagovarja Dušana, naj se loči od žene in se poroči z njo. Pove mu, kako ga Breda pri njej opravlja (češ da je brez hrbtenice, da se ji gnusi, da ne krade in ne goljufa, čeprav je direktor, da se vsi podrejeni delajo norca iz njega ...). A Dušan se obotavlja, saj se žene očitno zelo boji, zato mu ljubica zagrozi, da ji bo povedala za vsa telefonska sporočila in elektronska pisma, saj jih ima shranjene. Tako se Dušan prestraši tudi nje in jo prosi za pol leta časa. Kasneje odide tudi k Igorju in mu pove, da se ne moreta več dobivati, saj ga dvojno življenje ubija. Le-ta ga skuša omehčati z jokom, a ko vidi, da tudi to ne bo pomagalo, mu zagrozi, da bo vse povedal njegovi ženi. Dušan tako ves nesrečen odide domov, ravno takrat pa sta v spalnici njegova žena Breda in doktor Kogoj. Kogoj se skrije v omaro, a Dušan jo odpre, ker se želi preobleči pred službenim sestankom. Kogoju ni preostalo drugega kot da je Dušana z obešalnikom udaril po glavi. Ko se je malo zatem prebudil, se mu ni zdelo nič čudnega, da je Kogoj pri njih, saj je le-ta redno hodil pregledovat njegovo ženo. Po ponovnem srečanju z Igorjem v baru je sprevidel, da se ljubice in ljubimca ne bo kar tako lahko otresel, zato je odšel domov, odločen, da naredi samomor. V kuhinji pripravi vrv, tahrat pa se oglasi omica: »Če se že misliš obesiti, pojdi v kopalnico. Nimam rada takih prizorov.« Nato sta se začela pogovarjati. Priznala mu je, da se noče spomniti, kako je »ubila« moža (ko ga je zadela kap, je počakala, da je umrl, šele nato je klicala rešilca) in da hoče vsak sproti pozabiti, kako to počne z njim Breda. Povedala mu je, da se z njegovim očetom nista razumela, ker je smrdel, bil je pijanec, varal jo je ... Ko jo je vprašal, zakaj se potemtakem ni ločila, mu je odvrnila: »Kam pa naj bi šla, sama z otrokom? Nisem hotela, da živiš v kakšni podnajemniški sobici, v revščini ... Preveč sem te imela rada.« Dušan ji je odvrnil, da ni imel tega občutka, saj ga ni nikoli crkljala, le nadirala, češ da nikoli ne stori ničesar dovolj dobro. Ona pa se mu je opravičevala in mu dajala prazne argumente – da se je preveč ustrašila silne ljubezni, ki jo je čutila do njega in da bi ga ta ljubezen lahko celo ubila, in zato se je odločila, da mu je pač ne bo kazala. Po tem pogovoru mu je naročila, naj se gre zdaj končno obesit, in naj vsaj nekaj naredi, kot je treba. Dušan je vzel stol in hotel zlesti nanj, a se je prijel za glavo in padel v nezavest.
Jezik
Vse osebe v drami govorijo vsakdanji, pogovorni jezik. Nekateri (na primer Igor ali Breda) se včasih izražajo vulgarno in prostaško. Zbor recitira pesmi in s tem povezuje dogajanje, a tudi tam so prisotni nižje pogovorni izrazi (prasec, bebec ...).
Interpretacija
Avtorica je dramo označila za komedijo, a kot pravi Manca Košir, je hkrati tudi ironizirana tragedija (v njej nastopa zbor, ki je bil značilen v antičnem gledališču, v grški tragediji). Pravi, da bi jo lahko označili kot burko (torej preprosto in grobo obliko komedije, v kateri so liki in dogajanje karikirani in v kateri je veliko akcijske komičnosti) ali pa kot grotesko (le-ta kaže realnost s pomočjo popačenih likov). Drama govori o medčloveških odnosih, predvsem o ljubezni. V ospredju je Dušan, nebogljen, prestrašen moški. Že kot otroku mu je primanjkovalo ljubezni, mati mu nikoli ni pokazala, da ga ima rada. Tudi oče ni bil nič drugačen, še huje – bil je pijanec in ženskar. Zato se je, čeprav je poročen (poročil se je zaradi ženine nosečnosti), zapletel v ljubezensko razmerje s sosedo in s svojim sodelavcem, saj je povsod iskal pozornost in se hranil s patološko ljubeznijo. Vendar pa so ga vsa ta razmerja kmalu pripeljala na rob obupa – žena ga je pretepala in ga žalila (klicala ga je kreten, usrane, kripelj, gnoj, stara kibla, izmeček človeštva ...), zanjo nikoli ni bil dovolj dober. Ljubimca, soseda Dragica in sodelavec Igor (ki pa en za drugega seveda nista vedela), pa sta začela pritiskati nanj, naj se končno loči in se preseli k njima. Poleg tega pa je imel doma še staro, dementno mamo, ki je ždela v invalidskem vozičku in živela v čisto svojem svetu, in pa hčerko, ki je bila prav tako nebogljena kot on – bila je negotova, prepisovala se je s fakultete na fakulteto, češ da se še ni našla. Ko je imel vsega zadosti, se je odločil, da bo naredil samomor. Ko je pripravljal vrv, ga je opazila mama, in mu rekla: »Vstani in se obesi, če si se že namenil. Kot se za Slovenca spodobi. Samo ne pred mojimi očmi. V kopalnico pojdi.« in pa: »Vsaj nekaj naredi, kot je treba.« Pomislil je tudi, da bi pobegnil stran od vsega, a mu je mati na to odvrnila: »Nimaš kam pobegniti, povsod boš pezde.« Poleg Dušana pa vara tudi njegova žena Breda. Tudi ona ni imela lahkega otroštva – oče je njo in mamo zapustil, ko je imela 3 leta. Za ljubimca ima zdravnika, doktorja Kogoja. Ko se je Dušan nekega dne predčasno vrnil iz službe, ju je skoraj zalotil v spalnici. Kogoj se je skril v omaro, in ko jo je Dušan odprl, zdravniku ni preostalo drugega, kot da ga z obešalnikom udari po glavi. Dušan je padel v nezavest, in ko se je prebudil, se ni spomnil ničesar. Vendar pa je udarec povzročal strdke, in tako ga je, ko se je hotel obesiti, zadela kap in kasneje je v bolnišnici umrl. Vsi zbrani na njegovem domu (žena, ljubica in ljubimec, ki so si vmes že priznali svojo intimno povezanost z Dušanom) so za njim žalovali le kratek čas, nato pa so se vsi srečni začeli pripravljati za lov na moške, ki se bodo udeležili pogreba, češ da mora iti življenje naprej. Resnično je za njim žalovala le hčerka, ki ga je imela edina zares in iskreno rada.
Tako avtorica v tej drami prikaže probleme sodobne družbe. Kaže na to, da težko otroštvo odseva v karakterju posameznika. Dušan kot otrok nikoli ni doživel starševske ljubezni, zato se zdaj zaplete še v dve razmerji. V zakonu z ženo Bredo ni srečen, saj ga le-ta neprestano podcenjuje in muči, poleg tega pa je še namišljena bolnica in zato nič ne dela. Ima zelo slabo mnenje o njem, pravi, da se ji gnusi, ker je brez hrbtenice. Tako tudi ona uteho najde v ljubimcu, doktorju Kogoju. Ker jo je še majhno zapustil oče, zdaj bolezensko izsiljuje pozornost s svojimi namišljenimi boleznimi. Večina njenih stavkov se začne z »jaz«: »Jaz potrebujem nekoga ob sebi«, »jaz sem tako krhka«, in celo ko Dušan leži v bolnišnici, pravi: »Dohtarji itak nič ne vedo. Če bi kaj vedeli, bi takoj opazili, kakšna razvalina sem. Vsaj pritisk bi mi izmerili. Tako pa samo o Dušanu govorijo, kot da mene ni, in najbrž sem težje bolna kot on. Ko se bo zbudil iz kome, bo vsaj spočit.« Antijunaki pa so tudi Dragica, Igor in Pika. Dragica že 7 let čaka, da bo Dušan zapustil ženo in se poročil z njo. Čeprav na tihem verjetno ve, da se to ne bo zgodilo, še vseeno vztraja z njim. Če drugega ne, ima vsaj to »čast«, da Dušanu skuha lonec ričeta, njegovo najljubšo jed, ki mu je žena že dolga leta ne kuha več. Prav tako pa je tudi Igor bolezensko navezan na Dušana. Ko ga le-ta skuša zapustiti, ga prepričuje na vse možne načine – z jokom, grožnjami ... Pika, Dušanova in Bredina hči, pa je bolezensko odvisna od mame. Ker je ona glavna in odloča o vsem, Pika nima lastnega mišljenja in volje. Čeprav ima očeta zelo rada, si tega materi ne upa priznati. Odnos mati–otrok se tako pokaže za problematičnega v dveh primerih, Dušanovem in Pikinem, saj na obeh pusti psihološke posledice, postala sta »čustveno pohabljena«. Poleg odvisnosti od odnosov pa Desa Muck v drami odkrije tudi druge stereotipe oziroma probleme Slovencev: alkoholizem (pil je Dušanov oče, pije tudi Dragica), ki uniči odnose v družini, samomorilnost (Dušan ne najde več izhoda iz situacije, zato se hoče obesiti), homoseksualnost (Igor je pretirano sentimentalen, včasih govori v ženski osebi), vztrajanje v razmerju z nasilnim, pijanim in nezvestim možem »zaradi otroka« (v takem razmerju je vztrajala Dušanova mati); ruši pa stereotip slovenske matere (mati tu ni uteha, na katero se lahko zaneseš, temveč čustvena manipulatorka). Avtorica tako s karikiranimi liki pokaže na pereče probleme sodobne družbe, nad katerimi se moramo vsaj malo zamisliti.
Dosedanje uprizoritve
- 23. 2. 2006, Mestno gledališče ljubljansko, premierna uprizoritev, r. Boris Kobal
Knjižne izdaje
- Gledališki list, Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana, 2006