Društvo teatrologov in kritikov

Sedanjost

Septembra 2008 se je sestal iniciativni odbor za ponovno oživitev društva.

• Predsednik Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije: Blaž Lukan
• Izvršilni odbor Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije: Alja Predan, Ana Perne, Primož Jesenko, Amelia Kraigher, Rok Vevar.

Občni zbor društva bo v začetku leta 2009, ko bodo sprejeli nov statut društva in program dela.

JAVNO PISMO DRUŠTVA GLEDALIŠKIH KRITIKOV IN TEATROLOGOV SLOVENIJE OB DNEVU GLEDALIŠČA, 2009

Člani Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ugotavljamo, da je odnos medijev in javnih zavodov do kritične in analitične misli ter refleksije umetnosti in kulture v Sloveniji v zadnjem obdobju dosegel kritično raven. Zato čutimo za svojo dolžnost, da se javno oglasimo prav na dan gledališča, ko je intonacija javnih sporočil navadno optimistična. Zaradi zmanjševanja proračunov, ki jih vodstva tiskanih in elektronskih medijev (tako državnih kot privatnih) namenjajo redakcijam za umetnost in kulturo, ter zaradi različnih varčevalnih ukrepov javnih zavodov (gledališč oz. radia in televizije) prihaja do kontinuiranega zmanjševanja števila honorarnih sodelavcev (kritikov, publicistov, dramaturgov in drugih strokovnjakov s področja scenskih umetnosti) oziroma do njihove podplačanosti. Člani društva in drugi ustvarjalci s tega področja občutimo situacijo kot nevzdržno, saj sta s tem ogrožena tako naša strokovna rast kot sámo preživetje. Hkrati se zavedamo, da je prihodnost, ki je podrejena enemu samemu vrhovnemu kriteriju (kriteriju trga) in ki se obeta institucijam s področja kulture in umetnosti, njihovim programom in izdelkom, brez ustrezne kritične refleksije klavrna.

Teza o pomanjkanju finančnih sredstev oz. varčevanju sicer izraža »naravna« prepričanja »dobrega gospodarjenja«, ki jih zastopajo vodstva omenjenih zavodov in družb. O tem govori tudi njihova trditev o (ne)zanimanju medijskih uporabnikov za vsebine, ki jih pokrivamo honorarni sodelavci, v veliki večini člani društva ter večinoma tudi samozaposleni v kulturi. Tu lastnikom, urednikom in vodstvom teh organizacij ni mogoče oporekati. Toda argument bi na ravni poslovanja oz. trženja vzdržal le v primeru, če ne bi vedeli, da se skupno število obiskov umetniških dogodkov na področju uprizoritvenih umetnosti po statistikah (objavljenih v Slovenskem gledališkem letopisu) vrti okrog enega milijona! Najbrž ni treba posebej opozarjati, da je med obiskovalci pretežen del bralcev slovenskih časopisov, gledalcev televizijskih programov in poslušalcev radia oz. kritiških, komentiranih in refleksivnih vsebin, ki zadevajo odrsko ustvarjalnost.

Vodstva omenjenih medijev bi se morala zamisliti nad naslednjim: ali so njihovi gledalci, poslušalci in bralci resnično pripravljeni pristajati na kakršno koli strokovno raven kritiških ali novinarskih izdelkov, povezanih z gledališko umetnostjo, in na njihovo načrtno zmanjševanje, ponekod že na popolno odsotnost? Ali z nižanjem proračunov za kritiške in novinarske prispevke s področja umetnosti in kulture, ki so skozi desetletja v slovenskih medijih dosegli visoko strokovno raven ter izoblikovali kriterije, na katere je navajeno tudi njihovo bralstvo, gledalstvo in poslušalstvo, ne nagovarjajo tistega občinstva, ki na umetniške in kulturne vsebine naleti po pomoti in mu je zanje v resnici vseeno? Ali medijske redakcije, s katerimi smo praviloma vedno dobro sodelovali, oziroma njihovi lastniki in nadzorniki sploh še vedo, kdo so njihovi bralci, gledalci, poslušalci? Ali vse to ne pomeni tudi pozabe na edukacijski moment, ki naj bi ga obsegala medijska obravnava kulture, in dolgoročne škode, ki jo utegne opustitev teh razsežnosti pustiti na slovenski kulturi v širšem smislu?

Ob tem pozivamo tudi uprave slovenskih gledališč, naj ponovno pregledajo ustreznost vrednotenja dramaturškega dela, ki si je v našem gledališču že zdavnaj izborilo soustvarjalno vlogo, in vrednotenje vseh drugih strokovnih prispevkov (avtorstvo člankov za gledališke liste in druge publikacije, uredniško in selektorsko delo, članstvo v strokovnih žirijah ipd.), ki so prav tako nujni za konstruktivno delovanje gledališča kot strokovne in umetniške ustanove.

Slovenski kritiki, teatrologi, samostojni novinarji in dramaturgi pričakujemo od medijskih hiš in javnih zavodov, prvič, da ponovno razmislijo o količini prostora, ki ga namenjajo za vsebine, ki jih pokrivamo, drugič, da nam za naše delo namenijo ustrezne honorarje in nam na ta način omogočijo kvalitetno in kontinuirano strokovno delo, ter, tretjič, da nam omogočijo ustrezno integriranost v kreiranje uredniških strategij. – Pri tem računamo na podporo sorodnih društev ter medijskih redakcij s področja umetnosti in kulture.

Člani Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije

V Ljubljani, 27. 3. 2009