Marinka Poštrak
Življenjepis
Marinka Poštrak je svoje igrivo otroštvo kot edinka preživela na Slovenski 36 v Mariboru v stari »olupljeni« rdeči hiši, ki je takrat, ko je še stala, stala nasproti mariborskega gledališča. Temu takrat seveda ni pripisovala kakšnega usodnega pomena. Njeno gledališče je bilo na sosednjem vrtu in dvorišču. Največkrat so bili na »repertoarju« prizori iz Winetouja in boj med indijanci in kavboji. Ko so ji do četrtega razreda lasje končno le zrastli za »vlogo« Ribane in si jih je lahko spletla v kiti, je bilo žal že prepozno, pa tudi vrt je bil predaleč, saj so medtem preselili na drugo stran Drave. Pa tudi za čas iger se je čas z vstopom v šolo za nekaj časa ustavil. V prvem razredu osnovne šole je v razredu še klepetala in nosila domov podpise o neprimernem vedenju, na poti iz šole pa reševala deževnike ... Toda ko je spoznala, da ne gre drugače, kot da se uči in postane pridna, je stisnila zobe, se začela učiti in postala pridna.
Gimnazija je bila popolnoma drugačen svet. Življenje je postalo spet bolj zanimivo, igrivo in zaljubljeno. Postalo je raziskovanje, odkrivanje in iskanje. Iskanje sebe, odkrivanje drugih in raziskovanje možnosti. V tem času je začela hoditi na koncerte klasične glasbe in v mariborsko gledališče na predstave, še posebej med Borštnikovim srečanjem. Njeno rdečo hišo so medtem že podrli. Na tistem mestu je zrasel blok. V gimnaziji je med drugim odkrila Beatle, Janis Joplin, Doorse in Pink Floyde, Rimbaudov Pijani čoln, Baudelairove Rože zla, Rilkejeve angele, Traklove oči … in ugotovila, da poezija govori jezik, ki ga razume in ki jo navdihuje. Začela je tudi sama pisati pesmi in v takem jeziku je bila napisana tudi Grumova Goga. Po njeni zaslugi je pristala na dramaturgiji. In tam poleg mnogih drugih spoznala tudi Artauda, Tarkovskega in Koruna, ki so ji – vsak po svoje – odkrivali gledališko in filmsko poezijo.
Vendar je na akademiji prav tako že kmalu spoznala, da gledališče ni samo prostor poezije, ampak da obvlada tudi jezik življenja in krute stvarnosti. Da je gledališče prostor neštetih podob. Tistih poetičnih in metaforičnih, igrivih, krutih, drastičnih in metafizičnih, o kakršnih je v svojih vizijah gledališča krutosti govoril Artaud, pa tudi tistih drugačnih, ko gledališče ostane ujeto v konvencije in zaprašeno rutino. Spoznala pa je tudi, da je v gledališki svet težko vstopiti in v njem še teže obstati. Da je gledališče tudi zverinjak. Vendar je hotela priti vanj in pri tem sta jo vodili velika želja, da bi iskala in se igrala, ter seveda tudi sreča.
Želja, da bi pisala kritike, ki jih tudi je. V Tribuni in nekajkrat v Mladini. Sreča, da jo je Matjaž Zupančič povabil v Eksperimentalno gledališče Glej, kjer se je razmahnila njena dramaturška domišljija in kjer je sodelovala pri nastajanju zanimivih in iščočih predstav. Sreča, da je lahko sodelovala pri predstavah Mileta Koruna najprej kot asistentka dramaturgjije in potem celo kot dramaturginja ter se pri tem o gledališču in dramaturgiji naučila veliko več kot vsa leta na akademiji. Sreča, da ji je režiser Eduard Miler zaupal prvo dramaturgijo in se ji je potem počasi »odpiral dramaturški prostor«. Sreča, da jo je umetniški vodja Blaž Lukan leta 1990 povabil v SLG Celje, kjer je prebila sedem dolgih let v želji, da bi tam kaj spremenila in premaknila. Sreča, da je sodelovala pri nekonvencionalnih predstavah režiserja Vita Tauferja, ki so bile vsakič znova vstop v nov in še neraziskan svet Gledališča. Sreča, da jo je po dveh letih krute »svobode« direktor Tomaž Kukovica povabil v Prešernovo gledališče Kranj, ker je lahko veliko uspešneje naredila tisto, kar si je želela že v Celju. In tako je decembra 1998 Prešernovo gledališče Marinki postalo nekakšen drugi dom. Ki še zdaleč ni samo služba, ker če postane služba, je kreativnosti, iskanj in igrivosti hitro konec. In čeprav veliko časa presedi v pisarni za računalnikom in tipka najrazličnejše tekste, telefonira sem ter tja in opravlja tisoč najrazličnejših stvari in izvršuje najrazličnejše naloge in lahko daje tudi predloge, jo še vedno najbolj veseli, ko razmišlja, kaj in kako in kdo bi lahko uprizoril kakšno njej posebej ljubo dramo, in ko se začne iz hipnih utrinkov, idej in asociacij rojevati repertoar. Kot odgovor na njen notranji in tudi zunanji čas. In jo še vedno najbolj veseli, ko se na vajah pojavi ustvarjalni drget, ko predstava v svojem iskanju in tipanju seže nekam daleč naprej in nekam globoko vase. Prav tako jo veseli, ko se zgodi, da predstava začne govoriti »sama zase« in prebije tisti nevidni zid, ki nas loči od Skrivnosti, in vse to približa tudi občinstvu. Na tisti najbolj pretanjeni in pretresljivi način. Zelo jo tudi veseli posedanje z režiserji in pogovarjanje z njimi ter tipanje po njihovih svetovih in željah in razmišljanjih, kaj bi režirali, ter skupno fantaziranje o predstavi. In tako se ji celo zazdi (čeprav so taki trenutki žal bolj redki), da se v gledališču še zmeraj lahko igra, raziskuje in se izpoveduje. Včasih jo veseli tudi pisanje dramaturških analiz, čeprav je to težaško, a raziskovanja in užitka polno delo. Vendar ima zanj zmeraj manj časa, saj je treba v gledališču vsak dan postoriti toliko stvari, da ga komaj kaj ostane za mirna branja in pisanja. Od vseh vlog, ki jih je odigrala v gledališču, pa ji je bila v zadnjem času najbolj ljuba vloga Natakarice v Dramah princes Elfriede Jelinek. Mogoče ravno zato, ker je končno spet imela dolgi kiti, kakršni si je takrat na sosednjem vrtu tako zelo želela, in ker (se) je spet lahko igrala. Tako kot ves čas le sebe in z veliko mero samoironije.