Marinka Poštrak


Foto: Mare Mutić

Življenjepis

Marinka Poštrak je svoje igrivo otroštvo kot edinka preživela na Slovenski 36 v Mariboru v stari »olupljeni« rdeči hiši, ki je takrat, ko je še stala, stala nasproti mariborskega gledališča. Temu takrat seveda ni pripisovala kakšnega usodnega pomena. Njeno gledališče je bilo na sosednjem vrtu in dvorišču. Največkrat so bili na »repertoarju« prizori iz Winetouja in boj med indijanci in kavboji. Ko so ji do četrtega razreda lasje končno le zrastli za »vlogo« Ribane in si jih je lahko spletla v kiti, je bilo žal že prepozno, pa tudi vrt je bil predaleč, saj so medtem preselili na drugo stran Drave. Pa tudi za čas iger se je čas z vstopom v šolo za nekaj časa ustavil. V prvem razredu osnovne šole je v razredu še klepetala in nosila domov podpise o neprimernem vedenju, na poti iz šole pa reševala deževnike ... Toda ko je spoznala, da ne gre drugače, kot da se uči in postane pridna, je stisnila zobe, se začela učiti in postala pridna.

Gimnazija je bila popolnoma drugačen svet. Življenje je postalo spet bolj zanimivo, igrivo in zaljubljeno. Postalo je raziskovanje, odkrivanje in iskanje. Iskanje sebe, odkrivanje drugih in raziskovanje možnosti. V tem času je začela hoditi na koncerte klasične glasbe in v mariborsko gledališče na predstave, še posebej med Borštnikovim srečanjem. Njeno rdečo hišo so medtem že podrli. Na tistem mestu je zrasel blok. V gimnaziji je med drugim odkrila Beatle, Janis Joplin, Doorse in Pink Floyde, Rimbaudov Pijani čoln, Baudelairove Rože zla, Rilkejeve angele, Traklove oči … in ugotovila, da poezija govori jezik, ki ga razume in ki jo navdihuje. Začela je tudi sama pisati pesmi in v takem jeziku je bila napisana tudi Grumova Goga. Po njeni zaslugi je pristala na dramaturgiji. In tam poleg mnogih drugih spoznala tudi Artauda, Tarkovskega in Koruna, ki so ji – vsak po svoje – odkrivali gledališko in filmsko poezijo.

Vendar je na akademiji prav tako že kmalu spoznala, da gledališče ni samo prostor poezije, ampak da obvlada tudi jezik življenja in krute stvarnosti. Da je gledališče prostor neštetih podob. Tistih poetičnih in metaforičnih, igrivih, krutih, drastičnih in metafizičnih, o kakršnih je v svojih vizijah gledališča krutosti govoril Artaud, pa tudi tistih drugačnih, ko gledališče ostane ujeto v konvencije in zaprašeno rutino. Spoznala pa je tudi, da je v gledališki svet težko vstopiti in v njem še teže obstati. Da je gledališče tudi zverinjak. Vendar je hotela priti vanj in pri tem sta jo vodili velika želja, da bi iskala in se igrala, ter seveda tudi sreča.

Želja, da bi pisala kritike, ki jih tudi je. V Tribuni in nekajkrat v Mladini. Sreča, da jo je Matjaž Zupančič povabil v Eksperimentalno gledališče Glej, kjer se je razmahnila njena dramaturška domišljija in kjer je sodelovala pri nastajanju zanimivih in iščočih predstav. Sreča, da je lahko sodelovala pri predstavah Mileta Koruna najprej kot asistentka dramaturgjije in potem celo kot dramaturginja ter se pri tem o gledališču in dramaturgiji naučila veliko več kot vsa leta na akademiji. Sreča, da ji je režiser Eduard Miler zaupal prvo dramaturgijo in se ji je potem počasi »odpiral dramaturški prostor«. Sreča, da jo je umetniški vodja Blaž Lukan leta 1990 povabil v SLG Celje, kjer je prebila sedem dolgih let v želji, da bi tam kaj spremenila in premaknila. Sreča, da je sodelovala pri nekonvencionalnih predstavah režiserja Vita Tauferja, ki so bile vsakič znova vstop v nov in še neraziskan svet Gledališča. Sreča, da jo je po dveh letih krute »svobode« direktor Tomaž Kukovica povabil v Prešernovo gledališče Kranj, ker je lahko veliko uspešneje naredila tisto, kar si je želela že v Celju.

In tako je decembra 1998 Prešernovo gledališče Marinki postalo nekakšen drugi dom. Ki še zdaleč ni samo služba, ker če postane služba, je kreativnosti, iskanj in igrivosti hitro konec. In čeprav veliko časa presedi v pisarni za računalnikom in tipka najrazličnejše tekste, telefonira sem ter tja in opravlja tisoč najrazličnejših stvari in izvršuje najrazličnejše naloge in lahko daje tudi predloge, jo še vedno najbolj veseli, ko razmišlja, kaj in kako in kdo bi lahko uprizoril kakšno njej posebej ljubo dramo, in ko se začne iz hipnih utrinkov, idej in asociacij rojevati repertoar. Kot odgovor na njen notranji in tudi zunanji čas. In jo še vedno najbolj veseli, ko se na vajah pojavi ustvarjalni drget, ko predstava v svojem iskanju in tipanju seže nekam daleč naprej in nekam globoko vase. Prav tako jo veseli, ko se zgodi, da predstava začne govoriti »sama zase« in prebije tisti nevidni zid, ki nas loči od Skrivnosti, in vse to približa tudi občinstvu. Na tisti najbolj pretanjeni in pretresljivi način. Zelo jo tudi veseli posedanje z režiserji in pogovarjanje z njimi ter tipanje po njihovih svetovih in željah in razmišljanjih, kaj bi režirali, ter skupno fantaziranje o predstavi. In tako se ji celo zazdi (čeprav so taki trenutki žal bolj redki), da se v gledališču še zmeraj lahko igra, raziskuje in se izpoveduje. Včasih jo veseli tudi pisanje dramaturških analiz, čeprav je to težaško, a raziskovanja in užitka polno delo. Vendar ima zanj zmeraj manj časa, saj je treba v gledališču vsak dan postoriti toliko stvari, da ga komaj kaj ostane za mirna branja in pisanja. Od vseh vlog, ki jih je odigrala v gledališču, pa ji je bila v zadnjem času najbolj ljuba vloga Natakarice v Dramah princes Elfriede Jelinek. Mogoče ravno zato, ker je končno spet imela dolgi kiti, kakršni si je takrat na sosednjem vrtu tako zelo želela, in ker (se) je spet lahko igrala. Tako kot ves čas le sebe in z veliko mero samoironije.

(spisala © Marinka Poštrak. Vse pravice pridržane.)

Nagrade

Dramaturgije

2021-

2011-2020

2000 - 2010

  • 2010 Ivan Cankar Jakob Ruda, r. Sebastijan Horvat, Prešernovo gledališče Kranj
  • 2010 Martin Sperr Lovske scene iz spodnje bavarske, r. Ivica Buljan, Prešernovo gledališče Kranj
  • 2009 Nikolaj Vasiljevič Gogolj Revizor, r. Mateja Koležnik, Prešernovo gledališče Kranj
  • 2009 D. Muck: Blazno resno o seksu, r. Katja Pegan, PG Kranj
  • 2008 D. Muck - J. Ivanušič: Božični večer, r. Katja Pegan, Gledališče Koper
  • 2008 R. Rodgers, O. Hammerstein II, H. Lindsay, R. Crowe: Moje pesmi moje sanje, r. Matjaž Pograjc, PG Kranj in Delavnica Musiké
  • 2008 E. Peroci - D. Muck: Muca Copatarica, r. Katja Pegan, PG Kranj
  • 2008 A. Strindberg: Gospodična Julija, PG Kranj
  • 2007 E. Flisar: Akvarij, r. Dušan Mlakar, PG Kranj
  • 2006 D. Muck: Blazno resno slavni, r. Katja Pegan, PG Kranj
  • 2006 Saša Rakef: Dom, r. Jan van den Bosch; PG Kranj, Gledališče Glej in British Council
  • 2006 Gregor Strniša: Žabe, r. Jaka Ivanc, PG Kranj
  • 2005 Andersen-Stres: Pastirica in dimnikar, r. Špela Stres, PG Kranj
  • 2005 E. Jelinek: Drame princes, r. Ivica Buljan, PG Kranj
  • 2004 E. Flisar: Nora Nora, r. Dušan Mlakar, PG Kranj
  • 2004 B. Brecht: Malomeščanska svatba, r. Vito Taufer, PG Kranj
  • 2004 M. Kurat: Nekaj dragega in popolnoma neuporabnega, r. Jaša Jamnik, PG Kranj
  • 2003 W. Gombrowicz: Ivona – princesa Burgundije, r. Vito Taufer, PG Kranj
  • 2003 J. Radrigán: Hribovke, r. Marco A. Monsalve, PG Kranj in PDG
  • 2003 J. in W. Grimm: Sneguljčica, r. Vito Taufer, SMG Ljubljana
  • 2002 H. Pinter: Zabava za rojstni dan, r. Vito Taufer, PG Kranj
  • 2002 J. Accame: Benetke, r. Omar Viale, PG Kranj
  • 2001 A. T. Linhart: Županova Micka, r. Vito Taufer, PG Kranj
  • 2001 C. Serreau: Zoki Zajc, r. Matjaž Latin, PG Kranj
  • 2000 Drream, r. Vito Taufer, SMG Ljubljana
  • 2000 –Z. Kodrič: Vlak čez jezero, r. Mile Korun, PG Kranj

1990 - 1999

  • 1999 W. Shaespeare – A. Rozman Roza: Sen kresne noči, r. Vito Taufer, SMG Ljubljana
  • 1999 S. Beckett: Konec igre, r. Vito Taufer, PDG Nova Gorica
  • 1999 Molière: Skopuh, r. Vito Taufer, PG Kranj
  • 1998 Terrence McNally: Škrtanje, r. Primož Bebler, PG Kranj
  • 1998 G. Büchner: Woyzeck, r. Tomi Janežič, PDG Nova Gorica
  • 1998 A. Lindgren – A. Rozman Doukštumf: Pika, r. Vito Taufer, SMG Ljubljana
  • 1998 Sean O'Casey: Katastrofe, r. Eduard Miler, Café Teater
  • 1997 Eksplozija spomina II, r. Eduard Miler, SLG Celje
  • 1996 Silence Silence Silence, r. Vito Taufer, SMG Ljubljana
  • 1995 E. Ionesco: Plešasta pevka, r. Vito Taufer, PDG Nova Gorica
  • 1994 A. T . Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, r. Vito Taufer, SLG Celje
  • 1990 De Sade: Filozofija v budoarju, r. Damir Zlatar Frey Koreodrama Ljubljana
  • 1990 Wedekind: Lulu, r. Eduard Miler, SNG Drama Maribor

1980 - 1989

  • 1989 H. Müller: Srčna igra, r. Eduard Miler, Gledališče Glej
  • 1989 John Millington: Junak z zahoda, r. Eduard Miler, MGL
  • 1989 Molière: Tartuffe, r. Matjaž Zupančič, PG Kranj
  • 1988 M. Duras: Savannah Bay, r. Saša Jarh, Gledališče Glej
  • 1988 H. Müller: Stroj Hamlet, r. Matjaž Zupančič, Gledališče Glej
  • 1987 W. Shakespeare: Vihar, r. Mile Korun, SNG Drama Ljubljana
  • 1987 B. M. Koltès: Zahodni privez, r. Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana
  • 1987 S. Majcen: Apokalipsa, r. Matjaž Zupančič, Gledališče Glej
  • 1987 H. Müller: Opustošena obala, Medeja kot material, Pokrajina z Argonavti, r. Martin Kušej, Gledališče Glej
  • 1985 B. Brecht: Malomeščanska svatba, r. Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana

Bibliografija strokovnih člankov

  • Sodobnost, Ljubljana. Sodobnost 9–10, 2004 in VODNIKOVA ZALOŽBA, Sodobnost internacional, Ljubljana, 2006
  • Je dom res zatočišče?; GL PG Kranj, št. 6, sezona 2006/2007
  • Na sipki obali gledališča; Anketa Literatura in teater, revija Literatura 175-176, januar/februar 2006, letnik XVIII
  • O glasnem molku zloglasnih princes; GL PG Kranj, št. 3, sezona 2005/2006
  • Kdo se boji Nore Nore?; GL PG Kranj, št. 3, sezona 2004/2005, Revija
  • Princesa današnjega časa; GL PG Kranj št.3, sezona 2003/2004
  • Prospero (zelo osebno o Korunu). Zbornik o režiserju Miletu Korunu, Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2002
  • Zadnji tango v Benetkah; GL PG Kranj, št.2, sezona 2002/2003
  • Resnična zgodba ali dokler se ne vmešajo mame, GL PG Kranj, št. 4, sezona 2001/2002
  • Dinamit na azurni modrini neba, GL SNG Drama Ljubljana št. 3, sezona 1998/99
  • Potovanje skozi vrtinec umetnosti; GL PG Kranj št. 4, sezona 2000/2001
  • Sen; GL SMG Ljubljana, sezona 1998/99 (W. Shakespeare + Andrej Rozman – Roza: Sen kresne noči)
  • Konec igre; GL PDG Nova Gorica št. 4, sezona 1998/99
  • Kaj je tisto, kar v nas cipari, laže, krade in mori?; GL PDG Nova Gorica, št. 5, sezona 1997/98
  • Pikin in naš čudežni svet; GL SMG Ljubljana, sezona 1997/98
  • Prevara s čokoladnim poljubom; GL SLG Celje, št. 1, sezona 1997/98
  • Ta nori dan ali Ferdinand se ženi; GL SLG Celje, št. 6, sezona 1995/96
  • Kaj stori ženska, ko ji težita dva norca?; GL SLG Celje, št. 5, sezona 1995/96
  • Ko se srečata Anouilh in Marivaux; GL SLG Celje, št. 3, sezona 1995/96
  • Brecht contra Brecht; GL SLG Celje, št. 2, sezona 1994/95
  • Hiša strahov; GL SLG Celje, št. 5, sezona 1993/94
  • Nacionalizirani Figaro; GL SLG Celje, št. 4, sezona 1993/94
  • Največja slabost ljudi je ljubezen do življenja; GL SLG Celje, št. 2, sezona 1992/93
  • Korunovo pohujšanje Cankarja (odlomek); GL SLG Celje, št. 1, sezona 1990/91
  • Kako zabiti ta čudni čas življenja; SLG Celje, št. 5, sezona 1990/91
  • Svinčene zvezde socrealističnega undergrounda; GL SLG Celje, št. 7, sezona 1990/91
  • Odisejeva poslednja skušnjava; GL SMG Ljubljana, 1990
  • Estetika in poetika Mileta Koruna; revija za gledališče MASKE, leto 1990, št. 16-17
  • Nič ni pomembnejše kot zgodba o moškem in ženski; GL SNG Maribor, št. 3, sezona 1989/90
  • Nevarna igra projekcij; GL MGL, št. 3, sezona 1989/90
  • Moliėrovega Tartuffa, priloga Snovanja - Gorenjski glas, 22. 9. 1989
  • Komedija bleščečega triumfa despotizma; GL PG Kranj ob uprizoritvi
  • Mit kot usodna želja (esej o dramatiki H. Müllerja); EG Glej, Heiner Müller, sezona 1987/88 in RIVAL, ČASOPIS ZA KNJIŽEVNOST št. 3-4, Rijeka 1989
  • Paradoks samostanske ljubezni; GL PDG Nova Gorica 1987/88, John Pielmeier: Agnes Dei
  • Misliti svet v obliki razcepa ali Vizija sveta Gregorja Strniše; revija MASKE, št. 8/9, 1987/88
  • Vihar; GL SNG Drama Ljubljana, št. 8, sezona 1986/87
  • Nevarna metaforika Sna kresne noči; GL SNG Drama Ljubljana, št. 2, sezona 1985/86

Sodelovanje s festivali, članstvo v žirijah in komisijah

  • Članica žirije za Grün-Filipičevo priznanje na 36. tednu slovenske drame.
  • Članica žirije za nagrado Slavka Gruma na 35. in 36. tednu slovenske drame
  • Članica žirije za nagrado Slavka Gruma na 29. tednu slovenske drame
  • Članica žirije na Dnevih komedije v SLG Celje 1995

Drugo

  • Od leta 1998 opravlja funkcijo umetniškega vodje v PG Kranj
  • Razkosani angeli; objava poezije v reviji SODOBNOST, letnik 69, februar-marec 2005
  • V predstavi Elfriede Jelinek Drame princes (premiera 10. septembra 2005) odigra oz. odpoje vlogo Natakarice
  • Od leta 2004 idejna voditeljica in koordinatorka dramskih delavnic na Tednu slovenske drame v Kranju
  • Alkimija srca; objava poezije v reviji SODOBNOST, letnik 68, februar-marec 2004
  • Uročenost; objava poezije v NOVI REVIJI, letnik XXII, maj-junij 2004
  • Kot koscenaristka in dramaturginja sodeluje tudi pri filmih (Lojze se je zbudil tako kot ponavadi, rež. Brane Bitenc; Badjurova nagrada na Festivalu slovenskega filma) in televizijskih dramah v produkciji Televizije Slovenija (v režiji Braneta Bitenca).
  • Prevod drame Damirja Zlatarja Freya Kri in košute, 1993
  • V sezoni 1993/94 opravlja funkcijo v. d. umetniškega vodje SLG Celje
  • V uprizoritvi Wedekindove Lulu (SNG Drama Maribor, 1990) odigra oz.odpoje vlogo angela Gabriela

Literatura in viri

  • Lasten življenjepis avtorice

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Marinka_Poštrak&oldid=62297«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori