Balbina Battelino Baranovič: Razlika med redakcijama
| Vrstica 10: | Vrstica 10: | ||
Bila je izraziti predstavnik iskanja novega. S študijskimi obiski v tujino je ohranjala vez slovenske kulture s sodobnimi kulturnimi smernicami. Tako je v slovensko povojno gledališče pripeljala nove avtorje ter preizkušala sveže uprizoritvene pristope. Pri svojih režijah v Celju je uvedla tako imenovano gledališče v krogu, v EG Glej pa se je posvečala režijam tedaj sodobnih avtorjev Faulknerju, Thomasu in | Bila je izraziti predstavnik iskanja novega. S študijskimi obiski v tujino je ohranjala vez slovenske kulture s sodobnimi kulturnimi smernicami. Tako je v slovensko povojno gledališče pripeljala nove avtorje ter preizkušala sveže uprizoritvene pristope. Pri svojih režijah v Celju je uvedla tako imenovano gledališče v krogu, v EG Glej pa se je posvečala režijam tedaj sodobnih avtorjev Faulknerju, Thomasu, zaslužna je za prvi slovenski uprizoritvi Samuela Becketta ''Konec igre'' (1961) in ''O, lepi dnevi'' (1964). Režirala je tudi v drugih jugoslovanskih gledališčih, predvsem pa večje število radijskih igre v 70. in 80. letih. | ||
Kot piše v utemeljitvi nagrade veliki bršljanov venec ZDUS, ki jo je prejela leta 2015 za življenjsko delo, je njen opus kot eno ključnih gibal sredi 50. let sprožil strukturne spremembe v kontekstu spreminjanja gledališča v Sloveniji že z vpeljavo zavesti o ključni vlogi druge poti, kot tudi z vključevanjem koreografiranega giba ali izvirne glasbe v odrski jezik. | |||
Redakcija: 11:41, 31. oktober 2015
Življenjepis
Balbina Baranovič Battelino se je rodila 1. novembra 1921 na Dunaju. Najprej je študirala gledališko zgodovino in novinarske prakse na Dunaju, nato pa v prvi povojni generaciji slušateljev kot učenka Branka Gavelle diplomirala iz gledališke režije na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani leta 1951. Po tem se je takoj spopadla z vodenjem gledališč – umetniško je vodila Prešernovo gledališče v Kranju, ustanovila je Eksperimentalno gledališče Glej (1955) in oživila Viteško dvorano Križank kot njegovo prizorišče ter bila soustanoviteljica Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani (1956). Poleg navedenih gledališč je režirala v SLG Celje, ljubljanski Drami, v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.
Bila je izraziti predstavnik iskanja novega. S študijskimi obiski v tujino je ohranjala vez slovenske kulture s sodobnimi kulturnimi smernicami. Tako je v slovensko povojno gledališče pripeljala nove avtorje ter preizkušala sveže uprizoritvene pristope. Pri svojih režijah v Celju je uvedla tako imenovano gledališče v krogu, v EG Glej pa se je posvečala režijam tedaj sodobnih avtorjev Faulknerju, Thomasu, zaslužna je za prvi slovenski uprizoritvi Samuela Becketta Konec igre (1961) in O, lepi dnevi (1964). Režirala je tudi v drugih jugoslovanskih gledališčih, predvsem pa večje število radijskih igre v 70. in 80. letih.
Kot piše v utemeljitvi nagrade veliki bršljanov venec ZDUS, ki jo je prejela leta 2015 za življenjsko delo, je njen opus kot eno ključnih gibal sredi 50. let sprožil strukturne spremembe v kontekstu spreminjanja gledališča v Sloveniji že z vpeljavo zavesti o ključni vlogi druge poti, kot tudi z vključevanjem koreografiranega giba ali izvirne glasbe v odrski jezik.
Umrla je v septembru 2015.
Režije
Nagrade
Fotogalerija
Foto: Primož Jesenko
Foto: Zasebni arhiv
Foto: Zasebni arhiv
Viri in literatura
- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.