Balbina Battelino Baranovič: Razlika med redakcijama
| Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
<div style="float: right">[[Slika:Balbina_Battelino_Baranovič-zasebni_arhiv400px.jpg|Foto: Zasebni arhiv]]</div> | <div style="float: right">[[Slika:Balbina_Battelino_Baranovič-zasebni_arhiv400px.jpg|Foto: Zasebni arhiv]]</div> | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
Balbina Baranovič | Balbina Battelino Baranovič (1. 11. 1921, Dunaj – 1. 9. 2015, Reka) je študirala gledališko zgodovino in novinarske prakse na Dunaju, leta 1951 pa diplomirala iz gledališke režije v prvi povojni generaciji slušateljev na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, kot učenka dr. [[Branko Gavella|Branka Gavelle]]. Organizacijsko in umetniško je vodila ter režirala v [[Prešernovo gledališče Kranj|Prešernovem gledališču Kranj]], nato je režirala v Mestnem gledališču Celje in tam v času umetniškega vodenja [[Lojze Filipič|Lojzeta Filipiča]] kot prva v Sloveniji (in Jugoslaviji) preizkusila uprizoritveno obliko gledališča v krogu. Po prenosu svoje dejavnosti v Ljubljano je ob naklonjenosti mestne oblasti v Viteški dvorani Križank, ki jih je obnovil Jože Plečnik, leta 1955 ustanovila Eksperimentalno gledališče. Konec leta je ustanovila tudi Mladinsko gledališče, ki se je leta 1958 preselilo na na t. i. totalnemu gledališču bolj primeren (od centra pa bolj oddaljen) oder Kina Soča v Akademskem kolegiju za Bežigradom. Leta 1963 je Mladinsko predvsem zaradi nestrinjanja s pripojitvijo k Pionirskemu domu zapustila. | ||
Ob nekaj študijskih bivanjih v tujini je začrtala vez slovenske kulture s sodobnimi kulturnimi smernicami. V Eksperimentalnem gledališču je uprizarjala sodobne avtorje (W. Faulkner, S. Beckett, E. Albee, D. Thomas) in s posameznimi uprizoritvami (npr. ''Poslednji dnevi Sokrata'', 1957) dosegla velik uspeh. Julija 1959 je v preddverju Križank pripravila odmevno postavitev ''Fausta'' J. W. Goetheja. Gledališko uprizarjanje je razumela kot celostno kombinacijo izraznih sredstev, ki so bile pred tem uporabljene zgolj kot sredstvo ilustracije: v odrski izraz je vpeljevala pomen koreografiranega giba in vabila k sodelovanju plesalce in koreografe (T. in K. Piccoli, H. Neubauer, M. Paulin, [[Živa Kraigher|Ž. Kraigher]], M. Šuštar, [[Ksenija Hribar|K. Hribar]]), ki so rahljali togi odrski izraz. V predstave je redno vključevala delež izvirne glasbe (avtorjev kot M. Vodopivec, V. Ukmar, J. Jež, D. Božič, C. Cvetko). Režirala je tudi v drugih gledališčih po Sloveniji: v [[SNG Drama Ljubljana|Drami SNG Ljubljana]], [[Mestno gledališče ljubljansko|Mestnem gledališču Ljubljana]], v [[Drama SNG Maribor|Drami SNG Maribor]], v [[Slovensko stalno gledališče Trst|Slovenskem gledališču Trst]]. Leta 1960 je bila med ustanovitelji Festivala malih in eksperimentalnih odrov (MESS) v Sarajevu. | |||
Že od leta 1957 je delovala na slovenskem Radiu Trst, kjer je napisala, priredila in režirala več radijskih iger za otroke in odrasle, kot tudi cikel Slovenska žena v življenju in boju s temo izstopajočih zgodovinskih osebnosti in ustvarjalk. Z načrti za prekvalifikacijo komornega uprizoritvenega stila EG v Gledališki atelje z gledališko-opernim profilom (prvi poskus v tej smeri je bila postavitev komične opere ''Služabnica-gospodarica'' G. B. Pergolesija) ni naletela na naklonjen odziv kulturne politike. Leta 1965 je s Fordovo štipendijo prepotovala gledališka prizorišča po Združenih državah Amerike. Po vrnitvi se je soočila s pomanjkanjem sredstev za kulturo in z mnogimi reorganizacijami, zaradi česar preizkušanje tehnoloških možnosti in nadaljnje izpopolnjevanje doseženega nista bila mogoča. Ko je zavrnila spremljanje predsednika Tita na državniški obisk v ZDA, je finančnih sredstev za njeno dejavnost zmanjkalo. Konec šestdesetih let je tako prenesla svojo dejavnost na Radio Trst, kjer je delovala do leta 1984. Zatem je živela v hrvaški Istri, v Lovranu. | |||
Kot ustvarjalka je Balbina Battelino Baranovič z vztrajnostjo in odločnostjo zarezala v svoj čas. Njen opus je kot eno od ključnih gibal sprožil strukturne spremembe v kontekstu spreminjanja gledališča v Sloveniji že z vpeljavo zavesti o ključni vlogi druge poti. | |||
Marca 2015 je prejela Veliki bršljanov venec ZDUS za življenjsko delo. | |||
==Režije== | ==Režije== | ||
Redakcija: 15:52, 24. februar 2016
Življenjepis
Balbina Battelino Baranovič (1. 11. 1921, Dunaj – 1. 9. 2015, Reka) je študirala gledališko zgodovino in novinarske prakse na Dunaju, leta 1951 pa diplomirala iz gledališke režije v prvi povojni generaciji slušateljev na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, kot učenka dr. Branka Gavelle. Organizacijsko in umetniško je vodila ter režirala v Prešernovem gledališču Kranj, nato je režirala v Mestnem gledališču Celje in tam v času umetniškega vodenja Lojzeta Filipiča kot prva v Sloveniji (in Jugoslaviji) preizkusila uprizoritveno obliko gledališča v krogu. Po prenosu svoje dejavnosti v Ljubljano je ob naklonjenosti mestne oblasti v Viteški dvorani Križank, ki jih je obnovil Jože Plečnik, leta 1955 ustanovila Eksperimentalno gledališče. Konec leta je ustanovila tudi Mladinsko gledališče, ki se je leta 1958 preselilo na na t. i. totalnemu gledališču bolj primeren (od centra pa bolj oddaljen) oder Kina Soča v Akademskem kolegiju za Bežigradom. Leta 1963 je Mladinsko predvsem zaradi nestrinjanja s pripojitvijo k Pionirskemu domu zapustila.
Ob nekaj študijskih bivanjih v tujini je začrtala vez slovenske kulture s sodobnimi kulturnimi smernicami. V Eksperimentalnem gledališču je uprizarjala sodobne avtorje (W. Faulkner, S. Beckett, E. Albee, D. Thomas) in s posameznimi uprizoritvami (npr. Poslednji dnevi Sokrata, 1957) dosegla velik uspeh. Julija 1959 je v preddverju Križank pripravila odmevno postavitev Fausta J. W. Goetheja. Gledališko uprizarjanje je razumela kot celostno kombinacijo izraznih sredstev, ki so bile pred tem uporabljene zgolj kot sredstvo ilustracije: v odrski izraz je vpeljevala pomen koreografiranega giba in vabila k sodelovanju plesalce in koreografe (T. in K. Piccoli, H. Neubauer, M. Paulin, Ž. Kraigher, M. Šuštar, K. Hribar), ki so rahljali togi odrski izraz. V predstave je redno vključevala delež izvirne glasbe (avtorjev kot M. Vodopivec, V. Ukmar, J. Jež, D. Božič, C. Cvetko). Režirala je tudi v drugih gledališčih po Sloveniji: v Drami SNG Ljubljana, Mestnem gledališču Ljubljana, v Drami SNG Maribor, v Slovenskem gledališču Trst. Leta 1960 je bila med ustanovitelji Festivala malih in eksperimentalnih odrov (MESS) v Sarajevu.
Že od leta 1957 je delovala na slovenskem Radiu Trst, kjer je napisala, priredila in režirala več radijskih iger za otroke in odrasle, kot tudi cikel Slovenska žena v življenju in boju s temo izstopajočih zgodovinskih osebnosti in ustvarjalk. Z načrti za prekvalifikacijo komornega uprizoritvenega stila EG v Gledališki atelje z gledališko-opernim profilom (prvi poskus v tej smeri je bila postavitev komične opere Služabnica-gospodarica G. B. Pergolesija) ni naletela na naklonjen odziv kulturne politike. Leta 1965 je s Fordovo štipendijo prepotovala gledališka prizorišča po Združenih državah Amerike. Po vrnitvi se je soočila s pomanjkanjem sredstev za kulturo in z mnogimi reorganizacijami, zaradi česar preizkušanje tehnoloških možnosti in nadaljnje izpopolnjevanje doseženega nista bila mogoča. Ko je zavrnila spremljanje predsednika Tita na državniški obisk v ZDA, je finančnih sredstev za njeno dejavnost zmanjkalo. Konec šestdesetih let je tako prenesla svojo dejavnost na Radio Trst, kjer je delovala do leta 1984. Zatem je živela v hrvaški Istri, v Lovranu.
Kot ustvarjalka je Balbina Battelino Baranovič z vztrajnostjo in odločnostjo zarezala v svoj čas. Njen opus je kot eno od ključnih gibal sprožil strukturne spremembe v kontekstu spreminjanja gledališča v Sloveniji že z vpeljavo zavesti o ključni vlogi druge poti.
Marca 2015 je prejela Veliki bršljanov venec ZDUS za življenjsko delo.
Režije
Nagrade
Fotogalerija
Foto: Primož Jesenko
Foto: Zasebni arhiv
Foto: Zasebni arhiv
Viri in literatura
- Jesenko, Primož. »Eksperiment kot prostorski odmik; Ob devetdesetletnici, Balbina Battelino Baranovič«. Delo 53. 253 (2. 11. 2011). str. 16.
- Jesenko, Primož. »Ozko usmerjeni in enostransko izobraženi ljudje niso v posebno korist, kultura in umetnost zahtevata široko oblikovanega človeka. Takih v tistem času ni bilo veliko.«; Intervju z Balbino Battelino Baranovič. Dialogi 48. 3–4 (2012). Str. 6–27.
- Jesenko, Primož. Rob v središču: Izbrana poglavja o eksperimentalnem gledališču v Sloveniji 1955–1967. Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut, 2015.
- Jesenko, Primož. »The Edge in the Centre: Theatre Experimentation in the Knight's Hall in the Križanke Complex 1955–1972«. V: Occuppying Spaces: Theatre Architecture in Central Europe 1950-2010. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2010.
- »Pogled nazaj (ali pričevanje o prvih letih obstoja Mladinskega gledališča v Ljubljani)«; Pismo Balbine Battelino Baranovič Tonetu Pavčku, 7. 10. 1970. Tipkopis. Arhiv Slovenskega mladinskega gledališča.
- Radošević, M. »Žena koja je stvarala pozorišta; Balbina Baranovič, redatelj i dramaturg, osnovala je nekoliko pozorišta u Sloveniji.« Politika (Beograd), 17. 9. 1978.
- Šuklje, Rapa. »Mladinsko gledališče v Ljubljani«. V: Živo gledališče I: Pogledi na slovensko gledališče v letih 1945–1970, Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1975. Knjižnica MGL; 63. Str. 265–79.
- Taufer, Veno. »Avantgardna in eksperimentalna gledališča; Opis tiskane dokumentacije«. V: Živo gledališče III, Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 1975. Knjižnica MGL; 65. Str. 7–62.