Dragica Draga Potočnjak


Draga Potočnjak, gledališka in filmska igralka, pisateljica (predvsem) dramskih tekstov in mentorica dramske igre

Dragica Draga Potočnjak

Življenjepis

Rojena je bila 29. maja 1958 v Prelogu na Hrvaškem, a se je nato leta 1964 z družino preselila v Ljubljano. Vpisala se je na študij dramske igre na AGRFT, ga leta 1981 končala in se v istem letu zaposlila kot dramska igralka v Slovenskem mladinskem gledališču. Deluje tudi v drugih poklicnih in eksperimentalnih gledališčih po Sloveniji. Do leta 1991, ko se je začela na Balkanu vojna, je delala tudi v gledališčih na Hrvaškem, v Srbiji, Črni gori in Makedoniji. Sodelovala je s pomembnimi slovenskimi in tujimi režiserji, kot so Tomaž Pandur, Rahim Burhan, Dušan Jovanović, Janez Pipan, Matjaž Berger, Dragan Živadinov … Redno sodeluje z umetniškim programom Radia Slovenija. Med drugim se ukvarja s pedagoškim delom. Bila je mentorica dramske igre na GILŠ (1996–1999); delala je s pregnanci kot vodja skupine Nepopravljivi optimisti, sodelovala pri gledališki skupini na ZU Janeza Levca (2001–2002 in od 2003–2006 dalje) in na OŠ Prežihovega Voranca (1998–2002 in od 2005/6 dalje) itd. Je članica Gibanja za pravičnost in mir. Trenutno zaključuje specialistični študij dramske terapije na PF v Ljubljani.

Vloge v gledališču

Imela je glavne in pomembnejše gledališke vloge v predstavah: Britanicus (1979), Rdeči mlin (1979), Peržani (1980), Missa in a minor (1981), Svatba (1980), Medejina otroka (1981), Romeo in Julija – Komentarji (1983), Ana (1984), Bolna nevesta (1984), Carmina burana (1984), Vojna skrivnost (1985), Lepotica in zver (1985), Blodnje (1986), Antigona, Ojdip, Ojdip na Kolonu (1987), Pisma Jožefini (1987), Balkon (1988), Krokar (1991), Prebujenje pomladi (1993), Ruska misija (1994), Lepa Vida (1995), Slepe miši (1996), Deklica in kontrabas (1998), Glas (1999), Matilda (2001), Ime rože (2002), Kekec (2004), Che Guevara (2005).

2001–

1991–2000

  • 2000 Mama, Gospa Kori, Kristina; Pamela Lyndon Travers – Maruša Geymayer-Oblak Mary Poppins, r. Maruša Geymayer-Oblak, SMG in LGL, 2001 prevzame SMG
  • 1999 Vojvodinja, Alisa, Katarinina dvorna dama, Margareta; William Shakespeare Glas (Rihard II., Henrik V., Rihard III.), r. Matjaž Berger, SMG
  • 1998 Deklica; Deklica in kontrabas, r. Barbara Novakovič Kolenc, SMG
  • 1998 Zbor; Sofokles Kralj Ojdipus, r. Tomi Janežič, SMG
  • 1997 Nikoli me ne vidiš tam, kjer te jaz vidim, r. Matjaž Berger, SMG v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto
  • 1996 Hči; Dragica Potočnjak Slepe miši, r. Jan Zakonjšek, SMG
  • 1995 Lepa Vida, Milena; Damir Zlatar Frey Lepa Vida, r. Damir Zlatar Frey, koprodukcija SMG in Koreodrame Ljubljana
  • 1993 Kaća Čelan Živalski kabaret, r. Kaća Čelan, SMG
  • 1991 Veter, pesek in zvezde, r. Matjaž Farič, SMG
  • 1991 Mati, Desdemona, Ligeia; Edgar Allan Poe – Janez Pipan Krokar, r. Janez Pipan, SMG

1981–1990

1971–1980

  • 1980 Danilo Kiš – Ljubiša Ristić Missa in a minor, r. Ljubiša Ristić, SMG
  • 1980 Protizbor; Ajshil Peržani, r. Ljubiša Ristić, SMG

Vloge v filmu in na televiziji

Pomembne so tudi njene filmske in televizijske vloge v igrah: Razseljena oseba (1982), Dih (1983), Dražgoška bitka (1984), Prestop (1977), Iskanja (1998), Praznovanje pomladi (1987), Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Babica gre na jug (1990), Jerca (1979), Brucka (1980), Rdeči gardist (1981), Pepelnica (1982), Ko poje čuk (1979), Dosjeji (1996), Želim vse (2005).

Vloge na radiu

Od leta 1981 kot igralka redno sodeluje pri realizacijah literarnih in dramskih tekstov na Radiu Slovenija.

Drame

Vse drame razen zadnjih dveh, ki sta novi, so bile uprizorjene. Za drame Sanje in strah; Metuljev ples; Alisa, Alica; Kalea in Vse lepo in prav je bila Draga Potočnjak nominirana za Grumovo nagrado.

Celotna besedila

DRAMSKO BESEDILO V KONKURENCI ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA 2007

Gledališki teksti v bosanskem jeziku

  • 1995 Mirna Bosna
  • 1994 Pridi vsaj k sebi, če nimaš kam
  • 1993 Hiša brez strehe
  • 1991 Srečen čas otroštva

Vse drame so bile napisane za gledališko skupino bosanskih priseljencev v Sloveniji z imenom Nepopravljivi optimisti, ki jo je med letoma 1992 in 1996 vodila. Igre so bile uprizorjene v KUD France Prešeren, gostovali so tudi v Italiji, Avstriji in Bosni.

Radijske igre

  • dolge: Medina ali ena od tisočih (1991), Sanje in strah (1992), Metuljev ples (1994), Ne danes, ubij me jutri (1995) – vse igre so bile posnete v istem letu, kot so bile napisane
  • kratke: Rodion Romanovič, Za prijatelje Rado, Rudi, Rajko, Šepetanje (vse napisane in posnete l. 1991), Za srečo, Ločitve (obe iz leta 2000)
  • za otroke: Ciganček (2001)

Igra Sanje in strah je bila prevedena tudi v angleščino in leta 1993 predvajana na mednarodnem festivalu Grand Prix Italia.

Kratke zgodbe

  • 1999 Nepremičnost
  • 1999 Emir iz Srebrenice
  • 1999 Pregnanci
  • 1999 Otroci
  • 1997 Molčanja

Objavljene so bile na Radiu Slovenija ali v literarnih revijah Sodobnost, Dialogi, Drugačnik.

Publicistično delo

  • 1998/9 esej Gledališče pregnancev ali nepopravljivi optimisti, ki govori o vlogi in pomenu gledališča v času vojne; objavljen v Dialogih
  • 1999 esej Reševanje uganke, govori o kulturi priseljencev v Sloveniji; objavljen v Zborniku o slovenski kulturni politiki
  • nekaj člankov na temo gledališča in gledališke umetnosti ter slovenske dramatike, objavljenih v dnevnih časopisih

Značilnosti

Draga Potočnjak je ena redkih slovenskih avtoric (avtorjev), ki se lotevajo prikaza sveta deprivilegiranih, ki so z vidika družbe neuspešni in nepomembni. Postavi jih v središče svojih zgodb, ki so – lahko bi rekli – sredstvo, s katerim prikazuje in razgalja stiske in bolečine, pred katerimi si običajno zatiskamo oči.

Tako je v drami Alisa, Alica izpostavila medsebojno zatiranje in oteževanje življenja, posesivnost; vsemu skupaj pa dodala še pridih vojne v nekdanji skupni domovini.

V drami Kalea je izpostavila usodo genialnega romskega dečka, ki se mu kljub talentu in močni želji ne uspe iztrgati usodi in uresničiti svojo željo postati pevec – vpliv okolja je namreč prevelik in junak se zlomi.

V drami Metuljev ples imamo v ospredju na videz uspešne osebe, ki imajo dobro plačane službe, a so v sebi prazne, nesrečne in razočarane – temu pa ne znajo uiti.

Zadnja avtoričina drama Za naše mlade dame pa posega v tabuizirano temo družinskega spolnega nasilja nad otrokom, ki se prepleta s problemom alkoholizma in nasilja nad šibkejšimi člani družine. Deklica je v stiski sama, zaman upa, da ji bo mati pomagala, in jo zaradi tega smrtno zasovraži. Drama se konča tragično.

Lahko bi naštevali še dalje in ugotovili, da je v vseh dramah zasnova podobna. Gre za hrepenenje, ki ni uresničeno, gre za življenje, ki ni »holivudsko« srečno, ampak realno in še kako kruto. Avtorica poskrbi, da so osebe njenih dram psihološko in kompleksno opredeljene, zaradi česar je drama globoka, večplastna predstavitev problema in jo lahko dojemamo v več razsežnostih. Samo površnemu bralcu se ne odkrije globina dram, ki je včasih zakrita z navidezno lahkotnostjo. Situacije so do skrajnosti zapletene – lep primer te trditve je obravnavano besedilo. Ni dovolj, da se Adela ločuje od nezvestega moža, s katerim ljubimka njena sestra Ana, v ozadju je še družinska tragedija, izpraznjenost njune sestre Agate, prizadetost Lene, krivda očeta in kolektivna krivda vseh.

Za Dragico Potočnjak je prav tako značilno, da ničesar ne olepšuje, ampak prikazuje realno stanje, ki je pač kruto, če tako nanese. Zato lahko rečemo, da tako v zgodbi kot v jeziku sledi človeškim stiskam. Jezik je pogosto sestavljen iz palete različnih zvrsti in tudi tujih jezikov, ki pa niso le sebi v namen. Z njimi namreč avtorica kaže na osebnostne lastnosti dramskih oseb ter – in to je bistveno – z njimi (pogosto) vzpostavlja socialna razmerja med osebami. To je lepo vidno v drami Alisa. Alica, kjer je Alisa zaradi svojega jezika (ki ni slovenščina!) avtomatsko podrejena in v slabšem položaju kot njena skrbnica, ki govori lepo slovenščino. Jezik je sredstvo zatiranja in kazanja na različni družbeni položaj. V obravnavani drami pa se preko jezika kažejo osebnostne lastnosti oseb, kot je že zgoraj podrobneje opisano. V ozadju besedil je mogoče opaziti avtoričino prizadetost nad usodo nepomembnih ljudi, za katere družba nima posluha.

Zdi se, da želi Dragica Potočnjak »z lepimi zgodbami uspavano« družbo opozoriti na to, kar zanje ne obstaja, o čemer se ne govori. Kot ženska avtorica pa v splošnem – za razliko od moških – ne beži v mit, se ne umika, ampak grozote opisuje neposredno in tako z neke vrste »estetiko grdega« šokira in s tem povzroči zavedanje, da tudi to obstaja. Neuspeh in razočaranje namreč.

Nagrade

  • 2003 1. nagrada na anonimnem natečaju Neznani sosedje (Gradec – kulturna prestolnica Evrope) za dramo Hrup, ki ga povzročajo živali, je neznosen
  • 2001 Zlati lev – posebna nagrada žirije festivala Zlati lev za dramo Alisa, Alica
  • 1996 Župančičeva nagrada (nagrada mesta Ljubljane) za predstavo Hiša brez strehe (nagrada za besedilo in režijo)
  • 1994 Nagrada Evrope za projekt Pregnanci (Tampere, Finska)
  • 1983 Stopova igralka leta 1983 za vlogo v filmu Razseljena oseba
  • 1982 Nagrada občinstva na Goriškem srečanju malih odrov za vlogo Medeje v Medejinih otrocih

Zunanje povezave

Slovensko mladinsko gledališče

Viri in literatura

  • gledališki list Metuljevega plesa
  • življenjepis, ki mi ga je poslala avtorica
  • avtoričin življenjepis na spletni strani SMG-ja
  • predavanja doc. dr. Mateje Pezdirc Bartol pri predmetu Novejša slovenska književnost 3

Strokovna literatura

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Dragica_Draga_Potočnjak&oldid=14919«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori