Matjaž Pograjc

Iz Geslo


Matjaž Pograjc, foto Dejan Habicht

Življenjepis

Narisan. Spredi, zadi, nobody. Matjaž Pograjc, rojen 1.marca v Ljubljani leta 1967, se odloči da bo shodil pri devetih mesecih in bral pri petih letih. Ko ga oče grafik in mati administrativna delavka s šestimi leti pošljeta v prvi razred osnovne šole še vedno ne zna brati, se pa njegovo otroštvo že končuje. Razbite črepinje pred skoraj porušeno domačo hišo, počena kanalizacija s podganami in stalni družinski prepiri so krasen začetek njegovega stoičnega molčanja. Začne brati. Veliko. Dobi očala. Postane predsednik razreda, potem šole, kar pa mu ne prinese večje popularnosti. Ko mu je 12 let, po izgubljeni tekmi obleži na tleh ovenelega igrišča. Zaprtih oči zagleda Franza Beckenbauerja, ki mu pove, da je v telesu otroka postal odrasel mož. Vrne se domov. Piko Nogavičko vrže v koš, frnikole pa podari sosedi. Ve, da se je odločil za pot brez staršev, punce še nima, prijateljev bolj malo.Vkrca se na prvi vlak, da bi šel za oblaki, o katerih je pravil Camusov Tujec. Na vlaku izve za smrt predsednika Tita. Joka, ker jokajo tudi policaji, ki ga ponoči privedejo domov.

S petnajstimi leti se vpiše na računalniško gimnazijo, igra prvo tekmo za slovensko nogometno reprezentanco, dobi prvi honorar za objavljene pesmi v Mentorju in Mladini in s svojim prijateljem Mitjo Vrhovnikom - Smrekarjem napiše računalniški program za simulacijo klavirja. Ko svojemu profesorju zaigrata prepovedano pesem Lili Marlen in ju zaradi tega ne vržejo iz šole, se opogumljen odloči, da bo napisal svojo prvo dramo “Sonce zame ne sije”. Drama nikoli ne ugleda dneva uprizoritve, ker profesorica slovenščine meni, da je pisanje za šolsko proslavo nerazumljivo in politično nesprejemljivo. V odgovor ji ponudi prvo številko časopisa “Jutri gremo v napad al’ pa ne!”, ki je hipno razgrabljena, tako da si iz izkupička od prodaje lahko kupi prvo knjigo Charlesa Bukowskega. Zaradi prve ljubezni pusti nogomet, kupuje zaročni prstan in že izbira pohištvo. Življenje se zanj skoraj že končuje. Odide v vojsko, se prvič napije, pokadi prvo cigareto in spozna, da je vsaka generacija zaradi nečesa izgubljena. Zdi se, da bo znal ravnati z življenjem. Ko se vrne nazaj domov, s petimi vrečkami njenih ljubezenskih pisem, in potrka na vrata hiše, v kateri bosta živela dolgo in srečno življenje, je že prepozno za začetek. V ozadju ljubljanski zvonovi tolčejo ob nebo, ko jo najde v objemu svojega najboljšega prijatelja. Pisma zažge in se odloči, da ne bo nikoli več pisal pesmi, ker so besede ničvredne in jezik lažniv.

Vpiše se na Fakulteto za računalništvo. Beži od besed, zato se ukvarja s številkami. Preneha brati literaturo in se utaplja v strokovnosti. Se spet zaljubi. V obraz s televizije. Ko obraz dobi telo, je navdušen, spet pesni: “Samo par čevljev je, eden z leve in eden z desne, par tvojih čevljev je.” Naredi svojo prvo predstavo z gimnazijci poljanske srednje šole. O četverici, ki jih vtakne v javno stranišče, da povejo zgodbe o abortusu, samoti, samomoru in hribih, belih kakor sloni. V roke jim potisne knjige, da oropajo avtobus mestnega prometa. “Knjiga je orožje, vzemi jo v roke.” Reče Brecht. Z oropanim denarjem si kupijo lažne brke, napihnjen trebuh, lasuljo in karto za odraslost. Kronika mladosti, ki je ni več.

Vpiše se še na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, smer: gledališki režiser. Za njim je nič, drugo je še nepopisano, nedolžno. Hoče postati režiser, ki to noče biti. Zdi se mu, da je bolj pesnik, pesnik, ki ne blebeta, ker udarja s tišino, in tedaj pravi o sebi: “Človek dela predstavo za svoje sosede ali za Boga. Sartre je pisal knjige za Boga, da bi rešil sosede. Sam vem, da bom rešil najprej sebe in svojo novo družino.” Družini da ime Betontanc. Z njo leta 1990 naredi prvo predstavo. O generaciji, ki živi po kleteh in prezira igralce stare šole. Sami sebe imajo za “Pesnike brez žepov” in takšen je naslov predstave, ki napade ljubljansko srenjo, ki še vedno umira za osemdesetimi. Srečen je, ker je končno našel prijatelje.

Z Betontancem obišče prve evropske gledališke festivale in spozna, da je berlinski zid sicer res padel, da pa bo težje zrušiti zidove v glavah ljudi. Zato leta 1992 zgradi svojega v predstavi “Za vsako besedo cekin”. Takšnega majhnega. Da bo na majhnem pokazal, kako zrušiti velikega. Za predstavo dobi Grand prix v Parizu in šele kasneje dve nacionalni nagradi Slovenije, Župančičevo in Prešernovega sklada. Skoraj prepričan je v svojo pot. Cilja noče poznati. Leta 1994 se zaposli v Slovenskem Mladinskem Gledališču. Zrežira Koltesov bestseller o serijskem morilcu z imenom Roberto Zucco. Kritika v Sloveniji ga raztrga. V Južni Ameriki ga obožujejo. V Nemčiji je wunderkind. Po petih letih grizenja in rokoborb v blatu pride na filmska platna film Ekspress, ekspress za katerega je pisal scenarij, režija: Igor Šterk. Končno ni več ne mlad in ne več perpektiven. Star ali samo novo tisočletje?

Nepomembno: predstave odigrane v 300 mestih, 40 državah, na petih kontinentih. Nagrade skoraj povsod. Pomembno: ŽENA IN DVA OTROKA! PES. DOM. AVTO IN GUMIJAST ČOLN.

Leta, ki sledijo, bodo našla mesto v kakšni drugi knjigi. Ta je že dovolj debela, da je postala dolgočasna. Basta.

spisal © Matjaž Pograjc, objavljeno na blogu Življenje je najboljše maščevanje. Vse pravice pridržane.

Režije

2011-

  • 2014 Betontanc Pista sveta, Bunker
  • 2014 Amor omnia vincit, APT
  • 2013 Eduard Bass, Blažka Müller Pograjc Nepremagljiva enajsterica, APT
  • 2012 Avdicija za življenje, Bunker, EPK - Maribor 2012, Original Tempo, Japonska
  • 2012 Heinrich Böll Izgubljena čast Katharine Blum, SMG
  • 2011 Sean O'Casey Konec začetka, Prešernovo gledališče Kranj

2000 - 2010

  • 2010 Charles Dickens – Blažka Müller Pograjc Oliver Twist, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
  • 2010 Terrence McNally, David Yazbek Do nazga, Špas teater Mengeš
  • 2010 Bertolt Brecht Bobni v noči, MGL
  • 2009 Anthony Burgess Peklenska pomaranča, Slovensko mladinsko gledališče
  • 2009 Maja Pelević Možda smo mi Miki Maus, Narodno pozorište v Beogradu, Bunker Ljubljana, Sterijino pozorje
  • 2008 Iztok Lovrić Za prgišče Šekspirja, Slovensko mladinsko gledališče
  • 2008 R. Rodgers, O. Hammerstein II, H. Lindsay, R. Crouse Moje pesmi moje sanje, Delavnica Musiké in Prešernovo gledališče Kranj
  • 2009 Olja Muhina Tanja-Tanja, MGL
  • 2007 Ljubezen na smrt, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
  • 2006 Fabio Rubiano O. Kitov trebuh, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
  • 2006 Show your Face, Betontanc, Umka, Bunker, New Theater Institut of Latvia.
  • 2005 Tena Štivičić Fragile!, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
  • 2004 Matjaž Pograjc Wrestling Dostoievsky, Zavod Bunker, Betontanc Ljubljana
  • 2004 Daša Doberšek, Branko Jordan in Nataša Matjašec Lulubaj, Slovensko mladinsko gledališče
  • 2004 Alan Alexander Milne/Blažka Müller Pograjc Medved Pu, Lutkovno gledališče Ljubljana
  • 2003 Play It Again, Caligula (Albert Camus: Kaligula), Slovensko mladinsko gledališče
  • 2002 Peter Weiss Preganjanje in umor Jean-Paula Marata', Slovensko mladinsko gledališče
  • 2002 Soba srečanj (Maison des rendez-vous), Betontanc – koprodukcija Zavoda Bunker, SMG in Centre Choreographique National de Rennes et de Bretagne
  • 2001 James Matthew Barrie – Matjaž Pograjc Peter Pan ali deček, ki ni hotel odrasti, Skupna postavitev Slovenskega mladinskega gledališča in Lutkovnega gledališča Ljubljana
  • 2000 Hiša Bernarde Albe, Slovensko mladinsko gledališče

1990 - 1999

Scenografije

  • 2004 Matjaž Pograjc Wrestling Dostoievsky, r. Matjaž Pograjc, Zavod Bunker, Betontanc Ljubljana
  • 1999 Kdo se boji Tennesseeja Williamsa, r. Matjaž Pograjc, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana

Kostumografije

  • 1999 Kdo se boji Tennesseeja Williamsa, r. Matjaž Pograjc, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana

Projekti skupine Betontanc

  • 2006 Show your face!, Betontanc & Umka.LV in Zavod Bunker
  • 2004 Everybody for Berlusconi, Betontanc & Jonghollandia in Zavod Bunker
  • 2004 Wrestling Dostoievsky, Betontanc & Schauspielhaus Dunaj in Zavod Bunker
  • 2000 Polnočni rabljev let, Betontanc, Zavod Bunker
  • 1999 Skrivni seznam sončnih dni, Betontanc, Zavod Bunker
  • 1997 Na treh straneh neba, Betontanc, Gledališče Glej
  • 1995 Know Your Enemy!, Betontanc, Gledališče Glej in Cankarjev dom
  • 1993 Tatovi mokrih robčkov, Betontanc, Gledališče Glej in Cankarjev dom s pomočjo CNDC L'Esquisse de Angers, Francija
  • 1992 Za vsako besedo cekin, Betontanc, Gledališče Glej
  • 1991 Romeo in Julija, Betontanc, Gledališče Glej
  • 1990 Pesniki brez žepov, Betontanc, Gledališče Glej
  • 1989 Kronika razsanjane mladosti, Betontanc


Nagrade

  • 2006 Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev v celoti (T. Štivičić Fragile!, Slovensko mladinsko gledališče)
  • 2006 posebna nagrada žirije na Dnevih satire, Zagreb, Hrvaška (Tena Štivičić Fragile!, SMG)
  • 2006 nagrada marul za režijo na festivalu Marulićevi dnevi, Split, Hrvaška (Tena Štivičić Fragile!, SMG)
  • 2006 posebna nagrada marul za izjemno skladnost in vrhunsko izraznost vseh elementov predstave na festivalu Marulićevi dnevi v Splitu, Hrvaška (Tena Štivičić Fragile!, SMG)
  • 2004 nagrada villanueva za eno treh najboljših tujih produkcij leta 2003 na Kubi (Kdo se boji Tennesseeja Williamsa?, SMG)
  • 1999 posebno priznanje žirije na Dnevih satire, Zagreb, Hrvaška (Kdo se boji Tennesseeja Williamsa?, SMG)
  • 1997 nagrada Prešernovega sklada za režije v SMG in Betontancu
  • 1992 Župančičeva nagrada Matjažu Pograjcu in skupini Betontanc
  • 1992 nagrada Borštnikovega srečanja za posebne dosežke
  • 1992 Grand prix Bagnolet v Parizu
  • 1991 Borštnikova diploma in nagrada Betontancu za najbolj perspektivno gledališče v Sloveniji
  • 1990 študentska Prešernova nagrada (Jean Genet Služkinji, AGRFT)

Posebni članki

Zunanje povezave

Viri in literatura

Fotogalerija

Matjaž

Utrinki s predstav