Nebojša Pop Tasić/Grün-Filipčevo priznanje 2007, obrazložitev žirije

Grün-Filipčevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji se na Tednu slovenske drame podeljuje od leta 1979, in sicer se je priznanje do leta 2003 podeljevalo vsaka tri leta, od takrat dalje pa bienalno, in sicer dramaturgu, dramaturginji ali dramaturškemu oddelku, ki se je v preteklih dveh letih s svojim ustvarjalnim delom najbolj zapisal v gledališki spomin. Komisija v sestavi dr. Blaž Lukan (predsednik), Maja Haderlap, dr. Krištof Jacek Kozak, Amelia Kraigher in Marinka Poštrak (člani) je letošnje priznanje podelila Nebojši Popu Tasiću.

Žirija je v obrazložitvi zapisala:

»Nebojša Pop Tasić dela v slovenskem gledališču že več kakor deset let in v tem času je dramaturško pripravil (oziroma sodeloval pri njihovi pripravi) več kakor dvajset gledaliških uprizoritev ali projektov.

Za razliko od dramaturginj, ki so prejele Grün-Filipičevo nagrado v zadnjih letih, Tasić ni vezan na nobeno gledališko hišo posebej, temveč deluje kot nevezani, svobodni oz. samozaposleni dramaturg v različnih gledališčih oziroma produkcijskih skupinah. To je pojav, ki je danes precej redek (žal preredek), in je nemara že zato potreben posebne omembe. Vendar Tasić kot dramaturg vendarle ni brez neke stalne navezave, ki pa je drugačna, čeprav enako logična kot zveza dramaturga z gledališko institucijo. Je namreč stalni sodelavec režiserja Jerneja Lorencija, s katerim sta izoblikovala prepoznaven režisersko-dramaturški avtorski par, z izrazitim in kompleksnim gledališkim jezikom. Tasić je v projektih, ki jih je pripravil v sodelovanju z Lorencijem – od Baala in Bakh, prek Don Juana, Poroke, Kože ali Tihožitja, do Namišljenega bolnika, Podzemnega bluza ali Mornarja, pri čemer je treba posebej poudariti njuno sodelovanje pri uprizoritvi Epa o Gilgamešu v Slovenskem mladinskem gledališču v sezoni 2005/06, zmagovalni predstavi lanskega Tedna slovenske drame in večkrat nagrajeni predstavi Borštnikovega srečanja – podpisan različno: kot dramaturg, soavtor konceptov, avtor besedil, priredb ali dramatizacij, pa tudi songov in celo glasbe.

Nebojša Pop Tasić je namreč praktični dramaturg par excellence, tisti gledališki oziroma režiserjev sodelavec, ki svojo »dramaturgijo« osmišlja skozi konkretne in praktične zadolžitve v uprizoritvenem procesu – in ne zgolj skozi vnaprejšnje teoretsko dramaturško utemeljevanje ter z njegovo pomočjo – in ki se v neki srečni povezavi med dramaturgijo in glasbo, nenavadni za našo gledališko tradicijo, dokazuje kot izvirni soavtor, nepogrešljiv tako pri artikuliranju zamisli kakor tudi izvedbe gledališke uprizoritve kot avtohtonega umetniškega dejanja.

Ob dramaturškem soavtorstvu pa je Tasić tudi avtor besedil za (lastne) kabarejske in lutkovne predstave, avtor dramskih tekstov in glasbe za gledališče ter navsezadnje tudi izvajalec glasbe.

Vse to sestavlja opus, ki ga prepoznavamo kot pomemben prispevek k podobi sodobnega slovenskega gledališča, hkrati pa tudi kot postajo v razvoju slovenske (praktične) dramaturgije, ki sledi dramaturški tradiciji obeh dramaturgov, katerih ime nosi ta nagrada, in jo hkrati ustvarjalno nadgrajuje.«